Danijela Martinović: Počutim se svobodno kot ptica

To ni bil navaden intervju s priljubljeno pevko, ki me spominja na mladost in na preplesane noči. No, res je bil intervju s priljubljeno pevko. Ampak še veliko veliko več. Bil je pogovor z modro žensko, ki me je ganil v srce in še globlje.

Mnogo intervjujev do zdaj me je že ganilo. A še po nobenem nisem jokala. Danijela pa mi je med pogovorom segla tako globoko v srce, da sem na koncu le še hlipala, iz oči pa so vrele solze. Zaradi hvaležnosti za tisti najin pogovor. Zaradi ganjenosti nad vsem, kar sem slišala. In tudi zato, ker je tudi ona slišala mene.

Ker je Danijela pevka in ker je koronski čas na pevce pritisnil še posebno močno, me je zanimalo, kako vse skupaj doživlja ona. Pa me je presenetila že ob prvem vprašanju, odgovorila je povsem mirno in hkrati radostno: »Zadnje čase živim v zelo izoliranem svetu. A počutim se svobodno kot ptica. Mislim, da je to, kako dojemamo svet in vse, kar se dogaja v njem, zelo osebno dojemanje življenja. Seveda nekaterih ključnih stvari v življenju ne moremo spremeniti. Toda naš odnos do njih močno spreminja naše odzive v situaciji, v kateri smo se vsi znašli. Sama vidim situacijo, v kateri se je znašlo vse človeštvo, kot velik izziv, pred katerega smo postavljeni vsi. In če v Univerzumu ni naključij, smo tu s ciljem in namero kot aktivni soudeleženci v tem trenutku. To pomeni, da s svojim bivanjem na kateri koli način lahko prispevamo v ta trenutek. 

Ko sem se vprašala, kaj to pomeni za moje življenje, za Danijelo, ki ni le pevka, temveč oseba, sem se jasneje in morda bolj hrabro kot kadarkoli prej odločila slediti sebi. Zelo neposredno sem namreč  ugotovila, da v resnici ne obstaja čas, da bi stvari lahko prestavljali, da moramo v prav vsakem trenutku poslušati svoje srce, slediti sebi. Da je to edina prava pot. To mi je odprlo mnogo priložnosti, mnogo novih pogledov in jasno moram reči, da v resnici živim svoje poslanstvo. Ter da je živeti svoje poslanstvo dostopno vsakomur. Prav zato o tem veliko govorim, ker mislim, da vsak človek v trenutku, ko začne poslušati sebe, izpolnjuje svoje življenje in je odrešen večine strahov, ki ga obdajajo v njegovem okolju. 

Pomagala mi je disciplina

„Disciplina je morda tista, ki mi je izjemno pomagala v tem času. Izjemno disciplinirana sem. Hkrati pa se zavedam, da vse mora biti v ravnovesju, da lahko izjemna disciplina preide v neko vrsto obsesije, če ne živimo v ravnovesju. Vem, da je lepota življenja prava mera v tem svetu dvojnosti, ki ga živimo vsi. Vedno mora biti prava mera v vsem, da gremo lahko naprej, tudi ko govorimo o disciplini. Vstajam med 5. in 6. uro zjutraj, to je čas za moje lepe stvari, ki me izjemno radostijo.

Besedo rutina sem vrgla iz svojega besednjaka, ker je rutina konotacija neke nižje vibracije, kar pomeni, da me ne spodbuja k delu, temveč me že s svojim izgovorom malo utrudi. Zato raje govorim o lepih stvareh, s katerimi začnem svoj dan. Vedno se najprej zahvalim, da imam priložnost preživeti še en dan, v molitvi prosim svoje vodstvo, da grem skozi ta dan zavestno, da se zavedam, da se trenutki, ki me čakajo, nikoli ne bodo ponovili, da doživim vsak trenutek, kot je le mogoče, da sem prisotna, da izkoristim svoj čas. Nato me čakajo moja jutranja kava, knjige, pisanje – zjutraj veliko pišem, molitev oz. meditacija, odvisno od tega, kako kdo to imenuje. Torej je to čas samo zame. Včasih samo razmišljam, včasih pišem o tem, kar čutim, včasih meditiram, vizualiziram, odvisno od tega, kaj se mi tisti trenutek dogaja. A nekako so vse to stvari, ki me vodijo k istemu cilju. Po nekaj urah, ki si jih privoščim vsako jutro, začnem svoj delovni dan, kar pomeni, da se lotim opravkov, ki jih terja življenje, kot so sestanki, vaje, pevske ure, druženje z drugimi ljudmi in tako dalje. 

Zvečer se rada prepustim trenutku. Zadnje čase mi izjemno ustreza tišina in obračanje navznoter, kar me izjemno polni. Ljudje mislijo, da morajo imeti svoje življenje izpolnjeno z raznimi vsebinami, dogodki, toda vsaka vsebina, vsak dogodek, ki ga ne potrebujemo, nam le jemlje čas in energijo. Ko ga začnemo razkrivati, odkrivati, ga spoznamo z različnih gledišč. Ta spoznanja se nikoli ne končajo. Obenem pa imam izjemno rada svoje prijatelje. Vsi vedo, kako vesela sem, ko pridejo k meni, ko sem tu, doma, da jim rada kaj pripravim, kuham, jih pogostim.

Sem hedonistka in imam veliko prijateljev, tudi Slovencev, ki so me ogromno naučili o gastronomiji in o vinu, o lepoti trenutka. Ne želim se odreči tem lepotam; to so lepote našega bivanja, zato si vsekakor privoščim vse, kar mi ponuja življenje.« 

Danijela je pravkar upihnila 50 svečk, praznovala je na našem prelepem Zemonu, a njeno telo je še vedno gibko, njen nasmeh mladosten in vesel. Povedala mi je, da svoje telo resnično posluša in mu da točno to in toliko, kot tisti trenutek potrebuje. »Danes na primer vem, da bom jedla blitvo. Ne nekaj zelenega, zaželela sem si blitvo,« mi pove. Tudi gibanje je del njenega vsakdana, včasih je zelo rada plesala, trenutno ji zelo odgovarja tek, rada plava in seveda še vedno tudi rada pleše.«

Pa jo zdaj, pravkar jih je dopolnila 50, nastopi kaj izčrpavajo?

»Kar nas hrani, nas ne more izčrpavati. Izčrpava tisto, kar nas ne hrani. Morda se na fizičnem telesu kdaj kaj pozna zaradi potovanj, malo spanja zaradi lovljenja letov, preskočenih obrokov, zaradi različnih stvari, ki se dogajajo na poti, vendar sem po enem, dveh dneh počitka spet polna energije. Telo je v resnici samo odgovor na naše stanje duha. Če smo v dobrem stanju duha, se bo telo obnovilo zelo hitro, ker je sposobno samozdravljenja, samoprenove.«

“Ko slišimo sebe, gremo lahko z zelo jasnim ciljem skozi šum vsega, kar nas obdaja.”

Kako ste našli to ravnovesje v sebi?

»Za vsem tem ni nobene posebne filozofije, vseeno pa mislim, da za to, da najdemo ravnovesje, potrebujemo neko začetno doživetje, ki nas vrže iz tračnic pričakovanja okoliščin in igre, ki jo igramo. Podzavestno sprejemamo vse, kar se nam vsiljuje, ne razmišljamo, ali je to nekaj, kar nam je vsiljeno od staršev, prijateljev, šole, okolice ali od kogar koli drugega na kakršen koli način. Ali je to zares to, zaradi česar smo tukaj in zaradi česar obstajamo. In največkrat se za to, da to dojamemo, zgodi – in to se je zgodilo tudi meni – nek začetni dogodek, ki nas pretrese na vseh ravneh obstoja in nas malo porine, da premislimo, ali resnično obstajamo zato, da bi se rodili, šli v vrtec, v šolo, nato v srednjo šolo, morda še na fakulteto, in se potem zaposlili, pa se potem poročili, imeli otroke ter živeli neko življenje, v katerem razmišljamo, kako bomo čim prej končali delovno dobo, obenem pa bi bili vedno bolj utrujeni, nezadovoljni, vedno bolj bolni in bi potem končali svoje življenje. Mene misli na tako življenje niso pomirile. Mene je ves čas vleklo naprej nekaj drugega. Ves čas sem se spraševala, kaj je to, kar me vleče, kje je to, kam grem, kam me v resnici vleče.

In seveda je bilo v tem ogromno izzivov zaradi okolja, v katerem živimo. In zahteva veliko premišljevanja, zahteva veliko obsodb družbe, vendar v trenutku, ko se dotaknemo sebe, vidimo, da se je to splačalo. V trenutku, ko se slika v sliki približa drugi, ki je povsem drugačna od prve, a v nekem trenutku se ta slika v sliki stopi sama s seboj in vse se postavi na svoje mesto. To pa se lahko nekomu zgodi v enem trenutku, nekdo drug pa, odvisno od tega, kakšna je naša pot, potrebuje več časa. 

Intenzivno se je meni to začelo dogajati, ko sem se začela zavzeto preizpraševati o vprašanjih obstoja, ki sem jih omenila prej. Dogajati pa se mi je začelo že veliko prej, vendar takrat še nisem prepoznavala znakov. To je enako, kot da pridete v neko neznano mesto in začnete tam živeti – sprva ne prepoznate njihovih simbolov, nato pa se počasi učite, kaj pomeni posamezni znak, posamezna črka, posamezna beseda in se učite. Tako sem jaz dešifrirala znake in samo sebe. Intenzivno pa tako živim 16 let vsak dan. Takrat se pri meni ni zgodilo nekaj ključnega, se je pa združilo nekaj majhnih dogodkov. Veste, kako se zgodi potres? V enem trenutku se premaknejo tektonske plošče. Zakaj prav v tem trenutku in ne malo prej ali pozneje? Ker se je ta inicialna energetska gmota morala osvoboditi v tem trenutku. In to prav v tem trenutku, ker je dosegla neko kritično točko. Tako se je zgodilo tudi pri meni.«

Ko slišimo sebe, gremo lahko z zelo jasnim ciljem skozi šum vsega, kar nas obdaja

Danijela je vegetarijanka. Vsak dan meditira. Poje in piše … »Od rojstva sem že katoličanka in zame je molitev nekaj naravnega. Molitev je bila sestavni del mojega življenja že od rojstva. Zame je meditacija poslušanje svojega notranjega glasu. Pri meditaciji ne gre za nič drugega kot za poslušanje svojega notranjega glasu in nič drugega kot vračanje v sedanji trenutek, osvobajanje od stvari okoli sebe, ki odvračajo pozornost. Seveda mislim, da smo v današnjem času raztreseni bolj kot kadarkoli prej. Imamo tehniko, velik pretok informacij. Narediti moramo distanco, da se lahko slišimo. In to je prvi in zadnji korak – distanciranje od vsega, da lahko zaslišimo sebe, ker so tu vsi odgovori, ki jih potrebujemo.

Ko slišimo sebe, gremo lahko z zelo jasnim ciljem skozi šum vsega, kar nas obdaja. Četudi gremo skozi pragozd, bomo šli skozenj povsem sproščeno in z jasnim ciljem, saj imamo vodstvo in če mu bomo zaupali, ne bomo naredili niti enega koraka na stranpot. Ko namreč poslušamo sebe, to ni več mogoče. Če bi bilo mogoče, bi se v Univerzumu, kjer smo mi modra, biserna točka, ki leti v nepreglednem prostranstvu, sigurno že kam zaleteli in povzročili kaos. Vendar je v vsem popoln red. To pomeni, da popoln red vlada tudi v nas, vendar se moramo mi odločiti in mu dopustiti, de se prelije v nas. 

Ko začnemo poslušati svoje notranje misli, se dogajajo čudeži

Danijela nas je presenetila s svojo poezijo, z mislimi, ki hranijo, pa tudi s slikanicami za otroke. S svojim pisanjem navdihuje tudi tiste, ki ne obiskujejo koncertov. Kaj se je zgodilo, da je začela pisati? »Pisanje je našlo mene. Taki čudeži se dogajajo, ko začnemo poslušati svoje notranje misli. S svojim razumom se nikoli ne bi odločila pisati. Ne bi si upala objaviti kaj podobnega. Preprosto sem v nekem trenutku, ko sem sedela v svojem jutranjem miru, vzela list papirja in napisala svoj prvi zapis – od A do Ž v enem trenutku.

“Vstajam med 5. in 6. uro zjutraj, to je čas za moje lepe stvari, ki me izjemno radostijo.”

Sploh nisem vedela, kaj se dogaja, od kod je to prišlo, zakaj se mi to dogaja. Od tistega trenutka do današnjega dne nikoli več nisem prenehala, ker je to očitno moj namen. En od ciljev moje duše, ki se mora izražati tudi skozi pisanje. Čeprav svojih misli nisem nameravala objaviti, sem od takrat naprej pisala vsak dan. Svojo prvo knjigo sem napisala v 40 dneh. In v njej je objavljen le izbrani delček, napisala sem veliko več. Ko sem videla odzive svojih najbližjih prijateljic, sem vedela, da to moram izdati. Začelo se je takole: svoji najboljši prijateljici sem rekla, da sem nekaj napisala, ter jo vprašala, ali ji lahko preberem. Po tem je bila takšna tišina na telefonu, da sem mislila, da se je prekinila najina linija. V resnici je prijateljica na drugi strani telefona tako jokala, da ni mogla govoriti. Nato sem doživela še en takšen odziv in še enega.

Tako so mi moje prijateljice rekle, da moje misli morajo priti do sveta, do ljudi; rekle so, da tega jaz nimam več v svojih rokah. Nato sem dala rokopis svojemu bratrancu, ki je profesor, doktor filozofije in hrvaškega jezika. Rekla sem mu, da sem nekaj pisala, in ga prosila, da malo pogleda, da se ne bom osramotila, če to kdo prebere. Po mesecu dni, ko je vse prebral, je le rekel: »Ti si imela vse življenje neko skrinjo z zakladi, zdaj si jo odklenila in če mene vprašaš, je to tvoja prva knjiga, ki si jo napisala. Tako sem izdala prvo in drugo knjigo, tretja je že napisana, pišem še nekaj podobnega romanu, pred tem sem že bila soavtorica svojih pesmi, napisala sem slikanice za otroke … Pisanje je tako postalo eno ključnih delov mojega življenja. Moje knjige smo že začeli prevajati tudi v slovenščino.« 

S tem stavkom me je Danijela močno osrečila. In sva govorili tudi o sreči, za katero je prepričana, da jo mora najprej vsak definirati v sebi, da sploh ve, kaj je tisto, kar ga osrečuje. In ko to vemo, spodbuja Danijela, sezimo po njej. Tako kot po ljubezni. Ljubezen je za Danijelo nekaj svetega.

Čeprav o njeni zvezi in razhodu s Petrom Grašom ne govori, svojo intimo sta vedno skrbno čuvala zase, Danijela pravi, da ljubezen še zdaleč ni le nekaj med dvema človekoma. »Ljubezen je lahko vse okoli nas in ko zmoremo čutiti ljubezen do živali, rastlin, sveta in svojega obstoja, nam je nikoli več ne zmanjka.«

Iz Danijelinega zaodrja …

»Nastopi terjajo usklajevanje z bendom, organizacijo, spoštovanje dogovorjenih terminov in ure – v tem sem bila in bom vedno izjemno dosledna, ker spoštujem zakonitosti, druge ljudi, okvire tega, v čemur smo vsi. Moj ustvarjalno proces pa je zdaj, v primerjavi z mladostjo, še bolj poln in hkrati svobodnejši. Za vsak koncert se pripravim enako; zame ni manj pomembnega, niti bolj pomembnega koncerta, nikoli mi ni bilo pomembno, koliko ljudem pojem, ne glede na to, ali sem pela intimnim družbam z 10, 15, 30 ljudmi ali nekaj 10.000 ljudem. V tem primeru gre le za drugačen program, jaz pa doživljam koncert in se mu posvetim enako, ne glede na to, za koga, za koliko ljudi in kje pojem. Vedno sem sto in sto ena v vsem, kar delam.«

Foto: Osebni arhiv Danijele Martinović

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam