Desa Muck: Sama sem že šla skozi kakšno črno luknjo

Ni ga mladostnika ali odraslega v Sloveniji, ki ne bi poznal ali prebral vsaj enega njenega dela. Pisateljica, ki je trdno zasidrana na vrhu lestvice najbolj branih Slovenk, hkrati pa igralka, humoristka in predvsem ženska, ki nam je vsem tako zelo blizu in naša, četudi je osebno ne poznamo.

Tudi zato ji po navadi rečemo kar gospa Desa, ne gospa Muck. Ni ji namreč mar za formo, saj pri njej štejejo iskrenost, preprostost, vsebina – in vse to nam je Desa Muck dala tudi v tokratnem intervjuju tik pred spletno predstavo Ženska: ljubezni, izgube, obleke. 

Katera je vaša najznačilnejša ženska lastnost?

Da hočem priti stvarem do dna. 

Moški vselej pravijo, da smo ženske zapletena bitja. Se vam zdi, da imajo prav ali zanikate to tezo?

Zanje smo seveda zelo zapletene, zato z veseljem raziskujejo, na katere vzvode in gumbe delujemo, in če tega ne pogruntajo, gredo k drugemu, manj zapletenemu strojčku. Tudi sama sem dolgo mislila, da so moški neverjetno zapleteni. Zdaj vem, da ti radi ustrežejo in storijo vse, za kar jih prosiš, samo njihov način oz. pot do cilja je mnogo daljša kot pri ženskah, ker morajo prej preštudirati vse možnosti in o marsičem razmisliti. Ženske tega ne razumemo, ker navadno ukrepamo takoj.

Kdaj vam je v življenju prišlo prav, da ste ženska, in v katerih primerih se vam morda zdi, da vam bi bilo lažje, če bi bili nasprotnega spola?

Nisem ženska, ki bi ji moški dali kaj zastonj, vendar tudi nimam potrebe, da bi mi. Težko razumem ženske, ki jih preživljajo možje. Težko se vživim vanje, prav tako ne v dekleta, ki se lepijo na bogataše. Verjetno mislijo, da lahko z dragimi predmeti zapolnijo notranjo praznino, ki so si jo ustvarile, ko so pod preprogo pometla boleča čustva v sebi. No, s tega zornega kota jih lažje razumem, saj se jih vsak od nas trudi z nečim utišati. Nikoli si nisem želela biti moški, razen morda iz radovednosti za uro ali dve, da bi preizkusila moške mišice in strašno me zanima, kako je imeti penis.

Foto: Ana Iza Sajko

Tokratna predstava bo namenjena nepremagljivim, kar ženske nedvomno smo. V čem se najbolj nepremagljive počutite vi?

Zakaj mislite, da smo vse ženske nepremagljive? Poznam zelo veliko premaganih žensk. Če pa gremo v detajle, kot želite vi, se pa strinjam. Če že ne moremo premagati svojih strahov, lahko premagamo vse sosede v peki potice in rožah na balkonu. Sama sem nepremagljiva, ko se prepustim. 

Če že ne moremo premagati svojih strahov, lahko premagamo vse sosede v peki potice in rožah na balkonu. Sama sem nepremagljiva, ko se prepustim. 

V življenju je pomembno, da se znamo ženske pocrkljati tudi same, čeprav si za to premalokrat vzamemo čas. Kako se najraje pocrkljati vi?

Navadno si nisem jemala dosti časa zase, in še takrat sem imela slabo vest, ker je bilo pač treba preživeti. Zdaj je drugače. Sama odločam, kaj bom delala in koliko bom delala, in znam že kar lepo lenuhariti brez slabe vesti. Takrat rada gledam filme in nadaljevanke, preberem kakšno knjigo … Nič posebnega. A ja, pa če se le da, grem enkrat na teden na masažo. Na to sem čisto nora.

Kdaj in s čim vas je nekdo nazadnje razveselil in vam polepšal dan?

Moj mož to naredi čisto vsak dan. Ampak res.

Današnja moderna ženska naj bi bila po eni strani močna in neodvisna, po drugi pa ženstvena in nežna. Kje to mejo med eno in drugo stranjo postavljate vi in kako uspešno krmarite med njima?

Ne vem, kaj je to moderna ženska, in to tudi nikoli nisem bila, ker mi totalno dol visijo kakršnekoli smernice. Sem močna, a tudi krhka, sem ljubeča in sočutna, a tudi nesramna. Sem tisto, kar sem. 

Vsaka ženska ima svojo zgodbo. Če bi o vaši zgodbi napisali knjigo ali posneli film, katere zvrsti bi bila in kateri naslov bi najbolje opisal vašo žensko življenjsko zgodbo?

Dala bi ji naslov ‘Črna luknja’, ker imam občutek, da vse naše energije potujejo tja in se na drugi strani transformirajo ter da je od tega, kako potujemo, odvisno, v kaj se bomo spremenili. Ni nujno, da govorim o smrti, čeprav je metaforično to mogoče razumeti tudi tako. To se dogaja prav tako v tem življenju. Sama sem že šla skozi kakšno črno luknjo. Žanr bi bil pa nedvomno črna komedija. Itak mi je črni humor najljubši.

Če bi morali izpostaviti tri razloge, da je dobro biti ženska oz. zakaj ste hvaležni, da ste ženska, kaj bi izpostavili?

Materinstvo, sočutje in ljubezen do lepih reči, zaradi česar znamo ustvariti dom.

V predstavi vsaka obleka nosi svoj spomin. Je tako tudi v vašem življenju – imajo za vas oblačila tudi čustveno vrednost in kateri kos v vaši omari vas najbolj pooseblja?

Vsako oblačilo ima čustveno in spominsko vrednost. Včasih se na kakšno tako navežem, da gre skozi vse faze propada – od obleke za ven, ko je neugledna, postane obleka za doma, ko je še bolj uboga, postane pižama in na koncu krpa za čiščenje. 

In ko smo ravno pri oblekah: kako velika je vaša omara? Nakupu česa se nikakor ne morete upreti?

Mislim, da je bolj majhna kot ne. V resnici je moževa večja in ima precej več oblačil, ker ničesar ne zavrže. Zelo težko se uprem širokim črnim tunikam, ker mislim, da me naredijo vitkejšo, in šalom, ker se mi zdi, da mi skrijejo podbradek in zguban vrat.

V čevlje katere svetovno znane ženske bi si želeli stopiti za en dan?

Sploh ne bi šla v čevlje nobene znane ženske, ker mi ni več do stresa in odgovornosti, vseh teh adrenalinskih šokov. V resnici mi nikoli ni bilo do tega. Kar padla sem v ‘ta drive’ in nisem znala ven. Šla bi v čevlje ženske, ki dela nekaj z rokami, recimo šivilje, delala bi tistih osem ur na dan, šla domov, skuhala kosilo, se malo ukvarjala z otroki, gledala tevejček in dol bi mi viselo za vse

Foto: Ana Iza Sajko

Premiera bo ob tik pred 8. marcem – dnevom žena. Kaj vam osebno pomeni ta dan?

Eno samo nostalgijo. Ko sem bila otrok, je bila to velika reč. Že v šoli smo poslušali, kako pomembne in izjemne smo ženske, bila je proslava, rože za učiteljico, rože in darilce, ki smo ga naredili v šoli za mamo … Ko sem hodila v službo, pa sploh – sindikalne zabave so bile mega, in ker sem delala v vrtcu, sem domov vlačila polne vreče daril, ki sem jih dobila od staršev. Nekatera so bila res imenitna. Materinskega dneva pa nisem nikoli posvojila. Ne prihajam iz tega sveta.

Ženske imamo v življenju veliko vlog. Smo prijateljice, mame, sestre, tete, sosede, babice … Katera od vaših vlog je najbolj zabavna in katera najbolj naporna?

Vse so kul. Vloga mame sicer izstopa po zabavnosti, čustveno itak, tudi po zahtevnosti. Babica pa še nisem.

Prestava nam obljublja tako solze kot smeh. Katere so stvari, ki vas v življenju najbolj nasmejijo, katere pa vas najbolj razžalostijo?

Nasmeji me marsikaj. Nerodnost, spontanost, otroci, živali … Toda mnogo več stvari je, ki me spravijo v solze. Zato se vedno bolj odmikam od sveta, vedno manj informacij sprejemam, ker sem se z leti začela izogibati bolečini, če se le da. Toliko je bolečine na tem svetu.

Katera življenjska izkušnja, oseba ali dogodek je najbolj vplival na vas, da ste se izoblikovali v žensko, kakršna ste danes?

Moja stara mama.

Kaj bi pred predstavo sporočili našim nepremagljivim bralkam?

Naj ne pričakujejo običajne špas komedije, čeprav ponuja tudi humor. Predvsem vsaki ženski nudi močno identifikacijo, ne glede na leta in položaj. Govorile vam bodo navadne ženske, take kot smo vse. Govorile vam bodo zgodbe, ki vas bodo ganile, ne samo nasmejale, ki vas bodo okrepile, ki vam bodo povedale, da ni lahko biti ženska, je pa izjemno lepo in pogumno. Predstava, zaradi katere se boste veliko pogovarjale z ostalimi ženskami, saj vas bodo zgodbe iz nje spodbudile, da boste enostavno morale povedati in deliti svoje. Spoznale boste, da oblačila niso samo nekaj, kar naj bi nas varovalo pred goloto, temveč nas včasih še bolj razgalijo. 

Komentirajte

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam