Miss Slovenije je postala v zlatih časih izbora. Bila je postavna, svetlolasa, simpatična in predana plesu. In vse to je Janja Zupan Gajič še danes. Čeprav so od takrat pretekla leta, se zdi, kot da se je zanjo čas ustavil.
Srečno je poročena z režiserjem Igorjem Gajičem in se posveča vsemu tistemu, kar jo v življenju osrečuje in izpopolnjuje, pa četudi ni čisto ‘po standardih’ družbe. Je uspešna, samozavestna in izpolnjena, tako kot si želi biti vsaka ženska. Kako ji uspeva, razkriva v tokratnem intervjuju.
Sedemindvajset let je minilo od časa, ko ste postali miss Slovenije. Zakaj menite, da so lepotni izbori izgubili svoj čar in so, vsaj pri nas, nekako v zatonu?
Ko sem tekmovala za miss, je bil to skoraj edini izbor pri nas, ki je bil tudi zelo dobro medijsko podprt. Finale so predvajali v živo na nacionalni televiziji in gledanost je bila zelo visoka. Pozneje so se tekmovanja namnožila in je bilo izborov malo morje. Zdi se mi, da se je vse skupaj malo izgubilo v poplavi vsega. Če sem iskrena, tudi sama zadnja leta ne spremljam izborov.
Kako ste se v vsem tem času spremenili vi in kako vas je to obdobje zaznamovalo oz. vas izoblikovalo v žensko, kakršna ste danes?
Zagotovo se mi je življenje po izboru spremenilo, saj je bilo tisto leto, ko sem bila miss, zelo naporno. Veliko je bilo gostovanj po vsej Sloveniji. Veliko sem delala na modnih revijah, sejmih, dosti je bilo tudi raznih fotografiranj za modne časopise in kataloge. Bila sem tudi sovoditeljica oddaje Kolo sreče. Veliko sem bila v stikih z ljudmi in mislim, da je vse skupaj pripomoglo k temu, da sem precej pridobila na samozavesti. Recimo, da je bila to zelo lepa izkušnja, na katero imam ogromno lepih spominov.
Kaj je danes lepota skozi vaše oči?
To je bolj filozofsko vprašanje, zato bom odgovorila zelo preprosto. Imam svoj pogled na to, kaj je lepo, in izoblikovan lasten okus in mnenje. Neki nagonski občutek za to, kaj je lepo in kaj ne, ima verjetno vsak, a se lahko pri ljudeh zelo razlikuje.
Vam je lepota morda tudi v poslovnem svetu kdaj prej odprla vrata ali ste se morali zato še toliko bolj dokazati?
Prepoznavnost mi je zagotovo ponudila številne priložnosti, dokazovati pa se moramo vedno znova pri vseh stvareh. To nas tudi žene naprej. Nikoli pa nisem imela občutka, da bi me to, da sem bila miss, pri čem posebno oviralo.
Ste se iz medijskega sveta namerno umaknili? Ali pogrešate medijske žaromete?
Umik je bil zelo spontan. Posvetila sem se delu, poučevanju plesa in na začetku sem kar nekaj let delala vsak dan v tednu. Preprosto ni bilo več časa za obiskovanje družabnih prireditev in tudi nisem si želela dodatne pozornosti. Žarometov resnično ne pogrešam.
S čim se ukvarjate danes?
Moje delo je moje največje veselje. Ker sem bila v mladosti športna plesalka in sem veliko ur preživela v plesni dvorani na napornih treningih, sem se odločila, da nadaljujem tudi profesionalno. Danes imam svojo plesno šolo in moja poslovna pot je povezana večinoma s plesom. Imam svoje podjetje, ki je odvisno od moje uspešnosti in obiska plesalcev na vajah. Trudim se po svojih najboljših močeh, da se pri meni počutijo dobro in da se z veseljem vračajo. Za zdaj se moram pohvaliti, da učim izjemno prijetne plesne pare, nekatere že od samega začetka, ko sem ustanovila plesno šolo.
Za nami so olimpijske igre. V preteklosti je bilo že veliko dilem, ali bi moral biti tudi ples olimpijska disciplina. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Že leta ugibajo, ali je ples šport ali kultura. Zame osebno je športni ples izjemno zahteven šport. Ko so delali raziskave na Fakulteti za šport, so enačili napor ene plesne runde s tekom atleta, ki sprinta 400 m. Težava pri ocenjevanju plesnih parov se lahko primerja z vprašanjem, kaj je lepota, saj rezultat ni povezan z merjenjem dolžine ali časa. Glede na to, da so na olimpijskih igrah tudi taki športi, bi bil ples brez težav lahko tudi olimpijska disciplina.
Še vedno ste videti, kot bi se za vas ustavil čas. V čem je vaša skrivnost?
Odgovor, ki sem ga dala že večkrat, ostaja enak. Zelo veliko se gibam, telovadim, uživam na svežem zraku. Vsako jutro vsaj 15 minut tečem. Naredim kratke vaje joge in pozdrav soncu. Zraven dodam še kakšen sprehod v naravi. V Grosupljem imamo lepe sprehajalne poti v okoliških gozdovih. Najraje od vsega pa plavam v mrzli vodi. Jem zmerno, vso hrano. Pijem veliko vode. Ne pijem alkohola in ne kadim. Spim vsaj osem ur, ko mi čas dopušča. Verjetno pa je nekaj tudi na genih.
Lepotnega popravka še nisem imela, niti nimam posebne želje po njem. Sprejemam se tako, kot sem
Kako pa je s prehrano? Se čemu odrekate, imate kakšne posebne jedilnike? Nekaj časa so vam namreč tudi očitali, da ste s 50 kilogrami prelahki … Jih še vzdržujete in s čim se najraje pregrešite?
Glede teže nikoli nisem pazila, da se ne bi zredila. Kvečjemu je bilo neko obdobje obratno, da sem se trudila pridobiti kakšen kilogram. Očitno moje telo vse, kar zaužijem, porabi s plesom in vajami. Imam svoj način prehrane. Poslušam svoje telo. Zjutraj si naredim bogat zajtrk, ki je ponavadi sestavljen iz veliko različnega sadja, kosmičev, jogurta, malo kruha, malo sira in malo salame. Nato popoldne pojem kosilo, parkrat na teden meso in ribe, drugače pa jem tudi dosti zelenjave. Za večerjo pa še kaj malega, ko se vrnem z dela. Včasih mi ugaja tudi kaj sladkega. Na splošno pa ne maram slane hrane, tako da če kje pazim, je to pri soli.
Za ženske je pomembno tudi, da si privoščimo nekaj crkljanja. Katero je vaše najljubše razvajanje in kako pogosto si ga privoščite?
Najraje si privoščim kakšno masažo, običajno enkrat do dvakrat mesečno.
Kateri je vaš najbolj priljubljeni lepotni tretma?
Kozmetične salone obiskujem zelo redko, si pa vsak večer nanesem na obraz vlažilne oziroma negovalne maske. Redno skrbim tudi za lase, zato vsak teden obiščem frizerski salon.
Se vam sicer zdi, da si ženske v tem norem življenjskem tempu znamo dovolj posveti sebi, svoji duševni plati?
Sama vedno najdem čas zase. Verjetno mi je to nekoliko lažje, ker nimam otrok.
Kakšno je vaše mnenje o lepotnih popravkih in ali ste si kdaj katerega privoščili tudi sami? Se vam zdi, da je ta tema pri nas še vedno tabu?
Lepotnega popravka še nisem imela, niti nimam posebne želje po njem. Sprejemam se tako, kot sem. Podpiram lepotne popravke, ki lahko komu spremenijo življenje na bolje, nisem pa za lepotne popravke, ki so bolj kaprica oz. modna muha. Nekateri tovrstni popravki mi delujejo zelo odbijajoče.
Vedno ste tudi urejeni od glave do peta. Kako bi opisali svoj modni slog in kateri je vaš najljubši modni kos?
Vedno si kupim oblačila, ki so mi všeč. Lahko so to tudi zelo poceni kosi, ne samo znamke. Ker imam hvaležno postavo, je izbor oblačil, ki jih lahko oblečem, kar pester. Posebnega kosa nimam, rada pa kdaj oblečem kakšno lepo večerno obleko za posebno priložnost.
Že vrsto let ste srečno poročeni. Kako ohranjate iskrico in srečno zvezo?
Z možem ločujeva delo in čas, ki ga preživiva skupaj. Imava podobne lastnosti. Ko delava, delava in se trudiva po najboljših močeh. Ker oba zelo rada potujeva, gre večino prihrankov za potovanja, na katerih se običajno popolnoma sprostiva. Ko se le da, vikende izkoristiva za kakšen izlet. Najraje imava morje.
Svoj čas je bilo veliko govora tudi o tem, da ste odločili namesto družini čas posvetiti karieri. Vam je za to odločitev in za to, da nimate naslednikov, kdaj žal?
Ne. Tega si nisem nikoli posebno želela.
Kako pa je to vplivalo na vaša prijateljstva? V obdobju, ko ima večina naših sovrstnic otroke, se namreč pogosto zgodi, da se prijateljstva med dekleti tudi malo ohladijo zaradi različnih zanimanj …
Ni vplivalo, saj se s prijateljicami ne videvam tako pogosto, da bi bilo to moteče. O otrocih pa rada poslušam. Se pa tudi na splošno nikoli nisem ukvarjala s tem, kaj drugi mislijo o moji odločitvi.
Kako bi danes opisali svoje življenje? Imate morda še kakšno neuresničeno željo iz otroštva?
Imam tako življenje, kot sem si ga želela. Neuresničene želje pa se morda še kdaj izpolnijo. Na spisku imam še nekaj krajev, ki bi jih rada obiskala.
Katera je za vas najpomembnejša življenjska modrost, ki ste jo do zdaj spoznali in bi jo delili z drugim ženskami?
Tudi malenkosti se je treba veseliti. Včasih potrebujemo zelo malo, da smo srečni, in dostikrat se tega ne zavedamo. Obdobje virusa nam je razkrilo marsikatero zadevo, ki smo jo morda imeli za preveč samoumevno in je nismo znali ceniti. Verjetno smo vsi tudi ugotovili, brez česa lahko brez težav živimo in kaj so tiste stvari, ki nekaj štejejo.
