Nataša Pirc Musar: Ženske ne potrebujemo prednosti

Na praznik, ko slavimo pomen enakopravnosti žensk v družbi, se je dobro ozreti na zahtevno pot, ki so jo pogumne in močne posameznice prehodile, da se lahko danes bolj odkrito pogovarjamo o pravi vrednosti žensk.

Dr. Nataša Pirc Musar nam je s pravniškega vidika predstavila, kako se spoprijemati z vse bolj pritlehnimi obračuni, ko se ženske namerno postavlja v manjvrednostni položaj. Hkrati pa nas je opogumila z nasveti za dviganje samozavedanja, notranje moči in odločnosti, da se je treba zavzemati za odpravo nasilja, nestrpnosti in občutka manjvrednosti zgolj zaradi spola. 

Kako se je v vašem življenju spreminjal odnos družbe do žensk? Katere so pozitivne in negativne spremembe?

Svojo poklicno pot sem začela pred dobrimi tridesetimi leti in niti tedaj niti sedaj se nisem nikoli počutila neenakopravne s svojimi moškimi kolegi. To seveda ne pomeni, da je v družbi pogled na ženske na odgovornih položajih enak kot na moške, a na nas samih je, kako se spopademo s tem. Blizu mi je, kar je večkrat dejala velika Slovenka Aleksandra Kornhauser Frazer: »Nočem dokazovati, da imam pravico do enakopravnosti. Sem enakopravna.« Menim tudi, da imamo različen pogled na svet, na reševanje problemov, na medsebojno sodelovanje – in prav je tako. Pri delu se dopolnjujemo, dobro je imeti ta jin in jang. Različni smo si – in to nas bogati.

Moje izkušnje iz medijev to potrjujejo. Velik del medijske kariere sem bila polovica voditeljskega para, ki je na televizijah skoraj vedno mešan. Ne zaradi politične korektnosti ali česa podobnega, ampak ker tako najbolje deluje. Velike televizijske hiše so to raziskovale in že zdavnaj ugotovile, da mešan voditeljski par bistveno bolje deluje kot dva moška ali dve ženski. Sicer pa bi se bilo na splošno nesmiselno vnaprej odpovedati polovici svetovnega talenta in inteligence – eni ali drugi. Z optimizmom me navdaja odnos mlajših generacij, ki se jim zdi enakopravnost nekaj samoumevnega. So pa seveda tudi taki, ki se jim miselno še ni uspelo premakniti niti v 20., kaj šele v 21. stoletje.

Povsem brezsramno se na ženske spravljajo zelo vidni predstavniki javnosti, še posebno politiki. Kaj to sporoča o njih, o nas, ki to dopuščamo, in o času, v katerem živimo?

Politična obračunavanja so v zadnjih letih veliko bolj brez rokavic. Ne le pri nas, čeprav morda to zaradi bližine bolj občutimo, tudi po svetu. Vsaka kriza, ekonomska ali zdravstvena, iz ljudi potegne najboljše, žal pa tudi najslabše. Morda to niti ni tako slabo – najbolj neuglajeni v politiki se tako jasno razkrijejo, le še na volitve je treba počakati, da jih pošljemo na smetišče zgodovine. Po drugi strani pa izjemno grob diskurz v politiki, ki ga lahko spremljamo tudi pri nas, znižuje raven javne razprave v celotni družbi.

Slabi zgledi vlečejo bolj – ali vsaj precej hitreje – kot dobri. Bojim se, da bo normalizacija komunikacije po tem brutalnem obdobju trajala zelo dolgo, če nam bo sploh uspelo priti nazaj v vsaj približno spodobnost. Zdi se, da nekateri politiki s svojo nespodobnostjo pravzaprav odvračajo pozornost od svoje nesposobnosti. Še bolj pa me skrbi, da mnogi politiki ne izkazujejo prezira le do dobrih manir, ampak tudi do ustavnosti in zakonitosti. Ampak to je že druga zgodba. 

Je označevanje žensk za nežnejši, šibkejši spol v 21. stoletju sploh še dopustno?

Eh, nosilci takih arhaičnih idej s svojimi stališči postajajo vedno bolj smešni. Najboljše orožje proti njim je posmeh, ki si ga zaslužijo. Smešno je govoriti o šibkosti žensk, ko med prvimi voditelji, ki so oblikovali Evropo zadnjih desetletij, prav vsi zelo hitro navedejo Margaret Thatcher in Angelo Merkel. Zdi se, da je Skandinavija, ki nam je pogosto zgled napredne družbe, to že presegla.

V državnih vrhovih so tako moški kot ženske, tam je to že naravno stanje. Tam se s tem niti ne hvalijo, niti se ne preštevajo, to bolj počnejo opazovalci iz drugih držav. Alarm zaganjajo tisti, ki se počutijo ogrožene, ker je konkurence več kot v zlatih časih moške prednosti, ki so že desetletja le še fikcija. Tisti, ki jih je groza, da je njihova konkurenca ne le moška polovica, ampak celotno človeštvo.

Ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo enaka merila za vse.

Fizična moč, pri kateri so moški v povprečju v prednosti, je v veliki meri stvar industrij preteklosti. Tudi železniških pragov ne polagamo več ročno. V moderni družbi lahko delo profesionalno opravljajo tako moški kot ženske. Sodobni kolektivi so po mojem mnenju dobri, kadar so uravnoteženi, zato mi ni všeč niti feminizacija niti maskulinizacija določenih področij in poklicev. Si pa ne bi želela, da se uravnoteževanje dolgoročno opravlja s silo, s takimi in drugačnimi kvotami. Ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo enaka merila za vse.

Kaj lahko storimo, da bi še bolj zaščitili ženske pred seksističnimi napadi in mizoginijo, ki so je deležne iz dneva v dan?

Eno so mizogine reakcije, ki po mojem mnenju kažejo predvsem šibkost njihovih nosilcev. Imamo celo nekaj doktorjev znanosti, ki se radi oglašajo v javnosti in se jim zdi, da je primeren nasprotni argument, da pač razpravljajo z žensko. Se spomnite nadaljevanke Alo, alo in citata iz nje ’You stupid woman’? No, če v razpravi slišite ta podton, jo je najbolje prekiniti. Taki sogovorniki očitno niso sposobni resnih razprav in jih je iz njih najbolje izločati in ignorirati.

Bolj resno je vprašanje telesne integritete, tu pa se pri definiciji kaznivega dejanja spolnega nasilja končno bližamo konceptu ’ja pomeni ja’, ki ga podpiram tudi sama. 

Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok, da se vse pogosteje srečujemo s tem, da so ženske neizprosne druga z drugo?

To se včasih dogaja, ne bi pa rekla, da gre za pravilo. Neizprosnih obračunavanj je kar precej, ne glede na spol udeležencev. Med ženskami je morda lažje sneti rokavice glede ’ženskih’ argumentov. Kaže pa tako obračunavanje kvečjemu, da del žensk še vedno sprejema arhaično delitev na ženski in moški svet. Morda se jim zdi varnejši svet, v katerem bi imele jasneje določeno mesto. Sprejeti odgovornost zase in za svoje delo je pač težje, kot se je sprijazniti z ’naravno’ vlogo.

Je sodni pregon res edino in najučinkovitejše sredstvo v boju zoper nizkotno obračunavanje bodisi moških nad ženskami ali celo žensk med sabo na družabnih omrežjih in v medijih?

Groba verbalna obračunavanja so v zadnjem času vse pogostejša. Gre za več različnih stvari, ki so v javnosti pogosto pomešane: grožnje, žalitve in sovražni govor. Pri t. i. sovražnem govoru predvsem politika ne razume, da žaljenje konkretnih posameznikov ne sodi v sovražni govor, temveč gre lahko za poseg v osebnostne pravice osebe. Poleg politike je žal za razcvet teh obračunov soodgovorno tudi pravosodje. Tožilstva se dolgo niso lotevala sovražnega govora, tako da niti niso imela priložnosti izoblikovati sodne prakse na tem področju.

Pri žalitvah, pri katerih v spor ni vključena država, je za škodo dobremu imenu poleg opravičila praviloma zahtevana tudi odškodnina. In sodišča prisojajo tako mizerne odškodnine, da žaljivci niso zares motivirani, da bi prenehali posegati v dobro ime drugih. Čas bi bil, da sodišča začnejo, tako kot v mnogih drugih državah, prisojati tudi kaznovalne odškodnine.

Če bi kršitelji vedeli, da jih žaljenje lahko krepko udari po žepu, bi morda dvakrat premisliti, preden napišejo kaj žaljivega.

Kako bi opogumili dekleta, ki se želijo uveljaviti, pustiti svoj pečat, a se bojijo moške nadvlade?

Pogosto se pojavi star citat: »Karkoli ženska naredi, mora narediti dvakrat bolje od moškega, da bi jo imeli za pol tako dobro,« ki ga je županja Ottawe Charlotte Whitton že pred več kot 50 leti hudomušno nadgradila z: »Na srečo to ni težko.

« Moj nasvet bi bil, da raje hodite po svoji poti in se ne ozirajte preveč na polena, ki jih boste dobivale pod noge. Za dobrim konjem se pač praši. Da, zgodilo se bo, da bodo vaši nasprotniki na plan kdaj potegnili tudi dejstvo, da ste ženska. Ampak naj vas to ne vznemiri, to samo pomeni, da jim je očitno zmanjkalo razumskih argumentov. To je v resnici znak njihove šibkosti. Kadar v razpravi preberem kaj o svoji obleki, pričeski ali teži, vem, da sem zmagala. 

Kako se lahko borimo proti spolni nestrpnosti?

Na mnogih področjih je boj za položaje neusmiljen. Najbolj očitno se to vidi v politiki, kjer kandidatkam in ženskam na položajih očitajo kup stvari, ki jih moškim pač ne. V ZDA imajo simpatičen izrek: »A woman’s place is in the House … and in the Senate.« V prevodu: »Ženski je mesto v hiši … in v senatu.« Gre za težko prevedljivo besedno igro, saj ’house’ tu ne pomeni (le) hiše, ampak spodnji dom parlamenta, Predstavniški dom Kongresa ZDA (House of Representatives).

Ampak kampanja proti Hillary Clinton v ZDA je prikazala lep nabor argumentov, ki niso imeli nobene zveze s politiko. Pa ni treba iti tako daleč. Lahko se spomnimo recimo vtikanja v vzorec oblačil Alenke Bratušek, višino pet Katarine Kresal ali urejeno pričesko Aleksandre Pivec. Ste kdaj slišali kaj o zamaščenih in preširokih suknjičih, prekratkih kravatah ali ponošenih čevljih politikov? No, morda le o res komični epizodi dveh poslancev, ki sta ’black tie’ na vabilu razumela dobesedno in sta si namesto metuljčka zavezala črni kravati kot za na pogreb.

Pri ženskah na položajih imamo res veliko hinavščine.

Pri ženskah na položajih imamo res veliko hinavščine. Imamo primere, ko se ženskam v politiki očita, da nimajo otrok, pa čeprav iz zdravstvenih razlogov. Po drugi strani se pri kakšnem politiku tudi največji katoliki ne vznemirjajo, da ima otroke z več različnimi ženskami. Kako se boriti s tako hinavščino? Najboljši orožji proti njej sta smeh in samozavest.

Foto: Dejan Javornik

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam