»Bi naredila intervju z Valentino Smej Novak?« me vpraša glavna urednica Nepremagljive in takoj se mi zasmeje. V Valentinini družbi mi je vedno zelo prijetno, pogovori z njo pa me obogatijo s pogledi in razmišljanji, ki me spremljajo še dolgo.

Všeč mi je njena intelektualna pronicljivost, ki je obenem izjemno življenjska. Kot da je filozofijo dobro premešala z življenjskimi izkušnjami in družinskim življenjem, da ta ni niti suhoparna niti neživljenjska, zraven dodala še začimbe in dišavnice iz knjig, v katere se tako rada potaplja, in ravno prav svoje ženstvenosti.

In v tem času, ki tako pritiska na plin, da ga sploh ne dohajamo več, je ženska postala tudi njena starejša hči. 20 let ima že. Včasih si pri njej izposodi kakšno oblačilo. Valentine to ne moti, prej obratno: »Skušam se držati načela, da je treba vsako oblačilo obleči vsaj 30-krat, da opravičiš njegov nakup. To je v resnici malo, mi smo kot otroci in mladostniki oblekli neko oblačilo 300-krat! Ampak zdaj pa je kakšna majčka vseeno premalokrat oblečena, zato se mi zdi zelo prav in sem zelo vesela, ko hčerka kaj ponosi, predvsem pa to priča o neki odraslosti.

Pri devetnajstih letih se je končno zgodilo, da sva našli skupni imenovalec tudi pri oblačenju. Da je tudi ona začela izbirati malo bolj zrelo, jaz pa si z bistveno lažjo vestjo kaj kupim, saj se lahko izgovorim, da bo oblačilo nosila tudi hčerka. Ali pa, če se mi zdi kaj preveč modno, da lahko tudi jaz poskusim, če to na meni deluje.«

Na oblačila ne gledava enako

Pa vseeno na modo in oblačila ne gledata enako. »Meni so bolj všeč kakšne drzne stvari, ona pa bolj gleda na to, kako pristajajo telesu. Morda gre tudi tu še za njeno mladost: jaz se zavedam, da je moda tudi umetnost, da je izraz oblikovalca in da kakšna obleka ali bluza ni narejena zato, da perfektno stoji. Je pač posebna, ekstravagantna. Mene bolj zabava obleka kot produkt nekega znanja, kreativnosti, ona pa bolj gleda na to, kako se nosi.«

Starši močno vplivamo na otroke – naj si to priznamo ali ne. 

Morda bo tudi s tem razmišljanjem nekoč spremenila hčerin pogled na njeno omaro, saj je dejstvo, da starši vplivamo na otroke. Valentina doda, da zelo močno, naj si to priznamo ali ne. Zanima me, ali jo ta misel obremenjuje. »Poskušam živeti tako, da me čim manj obremenjuje. To poskušam vzeti kot veselje, saj je to tudi radost in dar. S tem se nekako soočaš in rečeš – to je moje poslanstvo, za katero sem se odločila.« Valentina mi pove, da nikoli ni mislila, da bo postala mama tako zgodaj, in kako drugačno je življenje, ko razmišljaš le v ednini, nato v dvojini, »no, potem pa se je množina kar množila,« se zasmeje mama treh otrok.

Zanima me, katere so bile najbolj neprijetne odločitve, ki jih je sprejela kot mama. »Vsak dan prinese par zoprnih odločitev, ki jih moraš sprejeti, vsak dan prinese trenutke, ko moraš malo težiti, prepovedovati, dopovedovati, zapovedovati … Vsak starš si postavi neke prioritete. Jaz sem npr. otrokom pustila kar veliko svobode glede odhodov od doma, sem bila pa malo bolj nepopustljiva pri učenju in znanju – zdelo se mi je prav, da opravljajo te svoje obveznosti, nisem pa jih bremenila s katerimi drugimi. Mogoče bi jim morala dodati tudi bolj vsakdanje.

Najmlajši sin je še v osnovni šoli in vsak dan lahko premislim o tem. Zdi pa se mi povsem normalno, da so vsake toliko v družini z najstniki kakšni prepiri, izbruhi, ko nekaj prepoveš, ker tja pa res ne želiš, da gre tvoj otrok, in mu jasno poveš: »Tja pa pač ne boš šla, nikakor.« Vendar se trudim, da je tega čim manj. Če imamo neka pravila, ni potrebnih toliko drastičnih nejev. Nisem tip človeka, ki bi hitro rekel ne, se kar znam pogajati, vseeno pa pri nekaterih stvareh ne popustim. Vendar se mi zdi, da mora biti že v osnovi jasno, kaj je onkraj pogajanja.« 

Izzivi življenja z mladimi odraslimi ljudmi

»Okolje, ki je dano otroku do desetega, dvanajstega leta, je tisto, ki postavi smernice. Potem seveda opaziš, sploh pri lastnih otrocih, da gredo nekam drugam, da zavijejo, vendar vseeno upaš, da bodo spet našli smernice. Vendar ne bo taka, kot sem si jo začrtala jaz. Najbrž bo popolnoma drugačna, a v osnovi mi je pomembno, da vedo, kje je. Da jo lahko najdejo. Zdaj živimo v drugem izzivu družinskega življenja – 20-letnica in 19-letnik … no, to so v resnici mlajši, že oblikovani ljudje. Niso več otroci,  čeprav te generacije na nek način živijo kot otroci. Naši generaciji se je bolj mudilo. Sploh nam, ki nismo živeli v Ljubljani in smo šli študirat, se je zelo mudilo iz gnezda. Drugače kot današnjim otrokom. Oni so bolj drzni uporniki pri štirinajstih, petnajstih, potem pa jih, pri osemnajstih, devetnajstih, mladostniška upornost malo mine.

Brala sem, da se na Švedskem mladi ljudje 10 let prej odselijo od doma kot pri nas. Kar gotovo ni slabo, saj se zavedajo, da življenje niso samo ideali in ni samo učenje, temveč je tudi preživetje. Ter da je znanje vrednost, ki dobesedno stane. Ko smo mi študirali, smo se tega zavedali. Dobesedno si vedel – to, da študiram, je nek tip razkošja, da lahko to počnem, pa se moram odpovedati čemu drugemu. Samoumevno je, da to pomeni, da zraven nimaš nekega drugega udobja. To je zdaj v naši družbi drugače.«

Mama in šefinja – ne, to se ne obnese

Pa si vseeno poleti, med počitnicami, tudi Valentinini in Lukovi otroci najdejo kakšno delo. »Najdejo si različne službe, to se mi zdi fino, smo pa poskusili tudi v domačem podjetju, vendar ne, to se ne obnese, saj terja preveč pogajanja.«

In ko sva bili že ravno doma, med poslom in družino, sva stopili v Valentinino kuhinjo. V prvo slovensko družinsko kuhinjo, ki so jo enkrat tedensko ožarile kamere in katere vonjave je takrat vonjala vsa Slovenija. Valentina se zasmeji: »Takrat je bila v zraku kulinarična revolucija, najina odločitev je botrovala več stvarem. Želela sva ponazoriti, da se da tudi s hrano spreminjati svet in da hrana vpliva tudi na podstat družbe; ne zaznamuje ga le v pomenu zdravja, temveč tudi lokalno, vpliva na gospodarstvo, odnos do sveta, odnos vsake generacije do tradicije, ki ga je dolžna oblikovati in sooblikovati. Hkrati pa moram povedati, da nama hrana nikoli ni bila najpomembnejša.

Pokazati sva hotela, da se kljub vsemu da kuhati in početi tudi druge stvari. Zadnje čase smo namreč priča temu, da hrana postaja sama sebi namen. To se mi zdi narobe. Mislim, da je hrana nujni stranski produkt, je pomembna, vendar kuhanje ne more biti tisto, s čimer se istovetiš, seveda tu izvzemam profesionalne kuharje.« 

Valentinin pogled se mi zdi zanimiv, sploh zato, ker so prav oni izdali tolikšno količino kulinaričnih knjig – in nas z njimi razveseljujejo še naprej. Omenim Instagram, na katerem je vsaka druga slika povezana s hrano. »To je po mojem nekaj arhetipskega. Hrano od nekdaj radi delimo s soljudmi. Zdaj živimo v časih virtualnega in ni naključje, da virtualno ljudje najbolj radi delijo hrano. Naš pravzgib je, da si radi delimo kruh, ga razlamljamo z nekom, ki nam je blizu ali si tega želimo.

Na Instagramu pa ima deljenje hrane še drug pomen, ki pa je s sociološkega vidika malo drugačen. Hrana je danes postala tudi kulturen identifikator: ‘Povej mi, kakšno hrano rad ješ, in povem ti, kdo si.’ Z razkazovanjem hrane se tako na nek način razkazuje življenjski slog. Razkazujejo svoj simbolni kapital v smislu: Poglej me, koliko sloga premorem, poglej me, kako se sofisticiram, poglej me, kako posebno je to, kar dajem nase in vase. Ljudje smo materialna bitja, nismo samo duhovna. Določa te tisto, kar daješ nase kot obleko in kar daješ vase kot hrano. In ta trend potrjevanja lastne identitete skozi prehranske odločitve je podoben potrjevanju lastne identitete skozi modne odločitve okusa.

Ta vloga hrane kot medija, posedovalca imidža, pa mi vzbuja nelagodje, saj imam občutek, da ob tem ljudje izgubljajo bistvo – kaj je prava funkcija hrane.

V tem svetu videza postane hrana še en posedovalec videza in nekega statusa. Ljudje so začeli v vsega presitem svetu v hrani iskati odrešitev, razsvetljenje. To je narobe, saj so naši prehranski izzivi drugje. Na svetu so milijarde ljudi. Naš prehranski izziv je, kako preprečiti, da ne bi bilo toliko ljudi na svetu lačnih. Vedno znova smo priča katastrofam, ko otroci še vedno umirajo, ker so lačni. In to je prehranski izziv tega sveta, ne pa, kako bo peščica ljudi na zahodu jedla neke presežke. Naš prehranski izziv je svetovni … tu pa dobi pomen naravna hrana, prehranska varnost neko drugo vsebino.« 

Radovedna sem, kaj je razsvetljenje, odrešitev za Valentino.

»Nova, vsakodnevna dejanja,« odgovori sogovornica in razpre svoj pogled, ki se mi zdi praktičen in smiseln: »Odrešitev je morda vedno takrat, ko si v neki zagati. Tukaj pa hitro lahko potegneva vzporednico s hrano: zakaj so ljudje v zagati začeli v hrani iskati odrešitev? Ker trenutni način življenja marsikoga utesnjuje, bremeni. Živimo v nekem svetu, kjer so morda rezultati našega dela odtujeni od nas; vemo, da nekaj ni prav, pa bi si radi našli uteho. Mislim pa, da hrana ni odrešitev, da morajo biti za te stvari še vedno vera, razmišljanje, knjige, literatura, umetnost. S tem si človek od vedno išče utehe in jih tudi najde. Torej naj jih ne išče v materialnih stvareh. Tudi če jih išče v hrani, to ni v redu.«

O odnosih sem se veliko naučila od ruskih klasikov

»V osnovni šoli sem oboževala Dobrega vojaka Švejka. Ob njem sem se veliko naučila o Srednji Evropi, tudi o srednjeevropskem humorju, ki se mi je zdel zelo zabaven, zato mi je kar malo žal, ko vidim, da mojim otrokom ni zanimiv. Potem je prišla faza ruskih klasikov. Skoznjo sem se veliko naučila o osebnih odnosih, ob njih sem spoznavala svet. Zdijo se mi res dober temelj: v puberteti, ko so me že obremenjevali odnosi, ki sem jih vzpostavljala z družbo, z okolico, sem imela na drugi strani ruske klasike, kot so Bratje Karamazovi, ki opisujejo vse te brate in očeta, lik negativca, vse te ženske, s katerimi se zapleta … Zdi se mi, da sem prav skozi njih spoznala, kako zelo večplastne so človeške osebnosti.

Moja najljubša knjiga takrat je bila delo Dostojevskega: Ponižani in razžaljeni – še zdaj jo včasih preberem. Ker je zelo čustvena, ob njej ponovno zelo premisliš, kaj vse zmore človeški duh; kakšnih veličin je sposoben in kam vse lahko hkrati pade, pa tudi, kako so človeške usode nesrečne. No, v puberteti so bili zanimivi tudi Francozi, najbolj so mi bile zanimive Vatikanske ječe. Pomembno se mi zdi, da preberemo te osnove in da skoznje spoznavamo svet ter da imamo do njih nek odnos.«

Gledamo Slovenci zaradi dvojine na ljubezen drugače?

»Zadnje čase pa odkrivam moč slovenske literature. S televizijo smo delali serijo o  tem, kako knjige, ki smo jih brali v osnovni šoli, vplivajo na usodo naroda, kako vplivajo na posameznika, kako ob njih drugače dojemaš svet. Kako pomembna sta jezik in zgodovina. Zdita se samoumevna, kvečjemu celo odveč. potem pa vidiš, kako močno te zaznamuje jezik, v katerem govoriš, s katerim čustvuješ, v katerem razmišljaš. In prav naš jezik je en od redkih, ki premore dvojino, zato mogoče gledamo na ljubezen drugače, poznamo neke besede, katerih pomen doumevamo šele skozi življenje. Kot je hrepenenje. Kaj pomeni hrepenenje?

Celo življenje se znova in znova učiš. To so tista vprašanja, na katera ti lahko odgovori literatura, v kateri morda ne iščeš več velikih zgodb, temveč razmišljaš tudi, kako so podobe v literaturi sooblikovale nas glede na to, kako smo jih dojeli. In čedalje bolj cenim to, kar imamo, in hkrati opažam, da stvari niso samoumevne ter kako moramo paziti na svoj jezik in svojo zgodovino, ker nas samo to v resnici določi in to nas bo tudi peljalo naprej.«

Ker so se najbolj nekoristne stvari vedno pokazale za najbolj koristne

Zaupala mi je, kako težko opazuje, kako nekoristen se zdi mladim slovenski jezik in bi raje govorili ter razmišljali v angleščini … »Vendar so se v zgodovini človeštva na videz najbolj nekoristne stvari na dolgi rok izkazale za najbolj koristne. Steve Jobs je bil veliki inovator; marsikdo ima prav v tem trenutku v rokah vsaj eno njegovo napravo. Bil je zelo nadarjen študent elektrotehnike, a šele, ko je na fakulteti odkril filozofe, literaturo in umetnost, je postal prebojnik. Prav tiste družbe, ki imajo najbolj razvite tako imenovane “nekoristne” stvari, kot so filozofija, literatura, kultura, so tudi najbolj inovativne v tehnološkem smislu. Ne moremo razmišljati samo površinsko, kot uporabniki, moramo pogledati  globlje, v mehanizime, od kod je nekaj prišlo. Vse raste iz enega komposta; danes se  kvantni fiziki zavedajo, kako pomembna je filozofija za razumevanje sveta in o tem pišejo knjige.”

Za nepomembne stvari se odločamo dolgo, za pomembne stvari pa se vedno odločimo v hipu.

Zanima me, katere nepomembne stvari so se pri Valentini izkazale za pomembne v življenju. »Zmeraj je tako – za vse nepomembne stvari se zelo dolgo odločamo, za tiste stvari, ki so res ključne v življenju, pa se nič ne odločamo. Pridejo samoumevno na pot, kot na primer otroci. Ne tuhtaš, ali bi jih imel ali ne. Če bi bili na tem, bi bil že problem. Za nepomembne stari, npr. kakšne barve čevljev si boš kupila, pa tuhtaš. In zmeraj je tako. A vendar se na videz nepomembne stvari po navadi izkažejo za zelo pomembne. O tem, kaj boš šel študirat, po navadi veliko tuhtaš. V bistvu pa je vseeno, pomembno je, da tisto, za kar si se odločil, doštudiraš, saj potem tako ali tako delaš nekaj drugega …«

Včasih imaš vsega skupaj dovolj. To je normalno. 

Pa ni treba, da nam ‘odlomljena peta’ polomi veselje do življenja. »Včasih imaš pač vsega skupaj dovolj. To je normalno. Vedno lahko začneš drugo zgodbo. Ko se je Vale Novak zaključil, sem si rekla, da bomo zdaj bolj delali svoje, avtorske projekte. Ampak prej ali slej ne delaš le svojih, avtorskih projektov, ampak tudi druge knjige, ker so pač knjige ljubezen, ki nikoli ne zamre, seveda pa se prioritete spreminjajo. V enem trenutku, ki te hoče preveč požreti, rečeš: zdaj pa tega nočem več. Mislim, da je pomembno, da se znamo v življenju ozreti na to. Začneš nekaj delati. In čez deset let, ko še vedno delaš to stvar, je popolnoma drugo kot tisto, kar si začel delati. Tudi narava tvojega dela se drastično spremeni. Rečeš: jaz bom delal avtorsko in vsebine, in ugotoviš, da ne delaš več avtorsko in vsebin.

»Včasih je to, katere čevlje obuješ, bolj odločilno za potek dneva, kot kaj drugega. Ker se ti lahko podre cel dan, če se ti odlomi peta ali te čevlji ožulijo in zato nekam zamudiš. V resnici so čevlji zelo pomembni.«

Ukvarjaš pa se s povsem drugimi stvarmi, za katere si prej mislil, da so postranske. In če ti to polni življenje, ni več postransko, temveč to delaš do petih popoldne. Zdi se mi, da je zelo zelo pomembno, da se tega zavedamo. Midva v resnici ves čas počneva isto – ukvarjava se s knjigami, s produkcijo vsebin, produkcijo stvari, ki vplivajo na življenje v vsakdanjem smislu. In to lahko danes poveš tako, jutri drugače; včasih čez televizijski medij, včasih čez knjižni medij … V resnici so si stvari, s katerimi se ukvarjaš, vedno podobne. Se je pa včasih fino ustaviti in se vprašati, ali res še vedno počneš to, kar si želiš delati. Vsako delo je včasih tudi muka. Verjetno tako tudi mora biti, da se prisiliš in greš čez svoje zmožnosti.«

Moj mož pravi, da zbežim od svojih problemov. 

Zanima me, kaj ji pomaga, ko misli, da ne (z)more (več). »Moj mož pravi, da zbežim od svojih problemov,« se zasmeji Valentina. »Jaz grem teč, da si prečistim glavo. Rutina me malo duši, ob teku – da ne bo pomote – nisem kakšen maratonec – pa malo prečistim misli. Tudi v knjigi Hoja Erling Kagge piše: ‘Ko odideš od svojih problemov, so problemi drugačni.’ In dejansko so res. Včasih mi je pomagalo, da sem šla za par dni v tujino. Tam imaš seveda povsem druge tegobe, potem vidiš svet z distance in malo bolj ceniš tisto, kar imaš doma. Obenem uvidiš tudi, da ni vse tako usodnega pomena.

Najhujše je, da smo zdaj vsi zaštrikani v to vsakdanjo rutino in ne vidimo več ven iz nje. Prav danes sem poslušala, da je po 15 mesecih karantene veliko milenijcev pustilo svoje dobro plačane službe, ki so pomenile Zoom od Zooma do Zooma od jutra do večera, da so ugotovili, da 10 ur na dan zreti v svoje računalnike in s štrucami kislega kruha z drožmi ni življenje, ki ga želijo nadaljevati. Odločili so se, da bodo živeli z manj in z drugimi prioritetami. Včasih torej mora biti kakšen tak zunanji družbeni pretres, da ugotovimo, kaj je res pomembno. Tudi z vidika bivanja.

Poglejmo recimo življenje v mestih v primerjavi z življenjem na podeželju. Naenkrat se je pogled na to, kaj je res svoboda in kaj je ta pojem svobode, spremenil. Ljudje v mestih smo imeli veliko ovir, medtem ko so ljudje na vasi še vedno imeli nek življenjski prostor. Zdaj pa tudi ti odkrivajo, da lahko ostajajo doma in delajo od doma, pa čeprav gre recimo za službe, ki so še pred kratkim predvidevale stalno prisotnost v pisarni in dnevne vožnje …«

Vsak si piše svoje življenje

Valentina med pogovorom večkrat omeni njeno Prekmurje. Zdi se, kot da se ravnice, ki jih vsake toliko preleti štorklja, svetijo v njenih očeh. A tako kot ravnice sežejo v dalj, tako ona zaobjame cel slovenski narod, ko govoriva o trenutnem dogajanju: »Naše kulturno okolje je produkt slovenskega duhovnega prostora, tradicije. Živimo na presečišču tradicije – torej vsega, kar smo podedovali, od duhovnih vrednot do navad, ki nas določajo. Potem pa je vsak znova prisiljen, da piše svojo zgodbo skozi ta presečišča z inovacijami, ki pa jim botruje nujnost dogajanja, vsakdan, iznajdljivost. In skozi to potem pišemo svoje življenje.«

Meni se zdi, da Valentina zna svoje življenje dobro pisati. Zato sem tako rada ‘prelistala njeno knjigo’ ob okusni kavici sredi mesta in se od nje težko poslovila tudi, ko je bila skodelica že davno prazna. 

Fotografije: Adrian Pregelj/RTV Slovenija