Mislila sem, da me boli telo. A bolelo me je moje življenje.

Je ženska, ki mi vzame dih. Ker je tako zelo ženstvena, ker je v njej toliko energije, obenem pa globoka umirjenost. Ženska ki je dopolnila 60 let, za katero se zdi, da kreira življenje na polno, da ga zajema s polno žlico. Pa ni bilo tako od nekdaj. Vladica Đorđević je preživela stvari, ki bi jo lahko povsem uničile.

Popolno življenje – a le navzven

„Živela sem življenje, ki je bilo navzven popolno. Ko sem bila majhna, smo se iz Srbije preselili na Švedsko. Kmalu po študiju sem zasedla visoko delovno mesto v veliki korporaciji. Vrsto let se bila edina ženska top menedžerka v mednarodnem podjetju s 17.000 zaposlenimi. Vedno sem bila urejena, živela sem v vili z možem in dvema otrokoma, potovala sem, deležna sem bila vseh privilegijev in šolanj najvišjega kadra, videti je bilo, kot da živim popolno življenje. A bila sem nesrečna in ko je bil sin star 13 let, hči pa 6, sem se ločila. Sina je ločitev zelo potrla in ko sem ga po dveh dneh, ko ga ni in ni bilo domov, našla pri prijateljih, so kadili hašiš in preizkušali drugo drogo. Ni je opustil, ne glede na to, kaj sem počela, kakorkoli sem mu želela pomagati, moje pomoči ni sprejel.

Njegova droga so postale tablete – benzodiazepini. Nisem mogla sprejeti, da mojemu otroku ni dobro. Borila sem se, da bi ga rešila, se učila o drogah, o tem, zakaj se ljudje drogirajo, kako jim pomagati … A bolj kot sem se borila, slabše sem se počutila – bolelo me je celo telo, po rokah so se mi razširili ekcemi … Takrat še nisem vedela, da me ne boli telo, da me v resnici boli moje življenje. Da bi se počutila bolje, sem se začela učiti najrazličnejših metod: feldenkrais, hatha jogo, krija jogo, iniciirana sem bila od vseh mogočih gurujev, udeleževala sem se najboljših programov za vodilni kader …

Nisem mogla sprejeti, da mojemu otroku ni dobro. Borila sem se, da bi ga rešila, se učila o drogah, o tem, zakaj se ljudje drogirajo, kako jim pomagati …

Navzven je bilo še vedno vse videti krasno, skorajda pravljično. Jaz pa sem trpela, ker nisem mogla pomagati svojemu sinu. Takrat še nisem vedela, da si je sam izbral takšno življenje, drugačno od tega, kakršno sem si zanj želela jaz. Takrat še nisem vedela, da je pomembno samo to, da sem mirna in da živim v dopuščanju, da ga za njegove odločitve o tem, kako bo živel, ne obsojam. Vendar takrat tega nisem vedela. Zdaj razmišljam drugače.«

Vladica Djordjevič.

Naredila sem lahko le eno

»Uvidela sem, da je vse, kar lahko naredim in spremenim, le to, da v roke vzamem svoje življenje. Da zaživim sama. Poleg najrazličnejših izobraževanj in poglabljanj v osebni menedžment, ki mi jih je nudila služba, sem začela iskati različne terapevte, guruje, najrazličnejše alternativne prakse … Navdušili sta me homeopatija in joga; postala sem homeopatinja in učiteljica krija in kundalini joge. A moje telo je bilo že preveč izčrpano, z bolečinami me je opozarjalo, da mu moj življenjski slog ne ustreza več. Nekega dne sem prišla v službo in nisem več čutila rok in nog. Možgani so še vedno delali – tajnici sem naročila, kaj naj postori in nato, da naj takoj pokliče rešilni avto.

Zdravnik mi je povedal, da sem izgorela, diagnosticiral je fibromialgijo in mi rekel, da bom potrebovala leta, da bom okrevala, če sploh kdaj še bom. Zame je bilo to nesprejemljivo. Njegovih besed preprosto nisem hotela sprejeti.

K okrevanju so mi pomagale joga, meditacija in druge tehnike, zato je vse šlo veliko hitreje, kot je predvideval zdravnik. Obenem sem začela spoznavati sebe, svoje želje in potrebe. En od terapevtov me je vprašal, kaj imam rada. Kaj rada počnem. Ugotovila sem, da ne vem. Da sem vedno skrbela za vse druge, zase pa nisem vedela. Rekel mi je, naj pridem nazaj čez en mesec in naj takrat vem, kaj je tisto, kar mi je pri srcu. Vpisala sem se na tečaj jadranja, ker je jadral moj dragi in sem mislila, da imam jadranje rada tudi sama. Pa ni bilo to. V redu, jadranje ni tisto, kar me v resnici veseli, sem si rekla. Šla sem na tečaj golfa. Ne, tudi to nisem jaz, sem ugotovila. Potem sem začela risati. Ja, to mi je všeč. Tu se umirim, se najdem. Začela sem pisati. Ja, tudi to sem jaz. Tudi tu se vidim. Potem sem šla na pokušanje vin. Ne, ne zanima me. Rada popijem kozarec dobrega vina, a pokušanje in ocenjevanje vin me ne zanima … Tako sem poskušala najrazličnejše stvari in opažala, kaj mi je všeč in kaj ne. Še vedno to počnem in tako vedno bolj spoznavam sebe. Bila sem že na dobri poti, eno leto po popolnem pregoretju telesa sem se počutila že veliko bolje, ko so mi umorili sina.«

Mojega sina so brutalno umorili

»Leta 2010 sem doživela šok: mojega sina sta ubila dva fanta, ki ju ni poznal in tudi onadva nista poznala njega. Krvoločno sta ga ubila. Vzroka za to kruto dejanje ni, tudi onadva sta bila, tako kot moj sin, pod vplivom droge. Njegova smrt je mene in celo družino povsem pretresla. Najprej sem se povsem zaprla vase, a k sreči sem poznala že ogromno najrazličnejših tehnik, s katerimi sem si lahko pomagala. Takrat me je klical dr. Dain Heer iz Access  Councesnessa, tehnike, ki sem se je začela učiti in uporabljati eno leto pred sinovo smrtjo, in mi rekel: „Vladi, ti se lahko zdaj ubiješ in si razlog tega, ali pa izbereš življenje.“

Nisem razumela, kaj mi je hotel povedati, razjezila sem se, kako mi lahko v takem trenutku govori kaj takega. A počasi sem dojela, da v resnici lahko izbiramo. Da izbiramo, ali bomo srečni in da izbiramo, ali bomo nesrečni. Ko sem to dojela, sem vso bolečino, jezo, žalost, vsa ta čustva zamenjala in preobrazila. Tega seveda nisem naredila po eni delavnici, k temu so pripomogla leta študija, različnih izobraževanj, iniciacij, da sem začenjala razumeti, da je življenje sestavljeno iz mnogo več pogledov, mnogo več dimenzij. Naše življenje ni samo to, kar vidimo tukaj. Da odrastemo, se poročimo, hodimo v službo, se postaramo … Ne, to ni življenje. Vsak od nas ima svoje izkušnje, ki jih življenje terja od nas, vsak od nas ima svoj cilj, ki terja svoj davek. Ni pravila za to, so samo različne poti. Ko to sprejmemo, lahko živimo življenje današnjega trenutka. In potem nam je vse dostopno.« 

Eno leto sem potovala in se izobraževala

»Po sinovi smrti nisem mogla ostati na Švedskem, kjer sem živela vse od otroštva. Preveč me je vse spominjalo nanj, ko sem šla na grob, sem bila preveč žalostna. Spakirala sem kovčke. K sreči sem imela denar in celo leto sem hodila po najrazličnejših delavnicah in izobraževanjih po svetu. Ko sem se vrnila na Švedsko, mi je moj računovodja rekel, da sem porabila ves denar in me vprašal, kaj nameravam. Seveda sem morala začeti spet delati, a življenja, kakršnega sem živela prej, nisem več izbrala.« 

Začela sem živeti to, kar sem se prej učila

»Odločila sem se, da začnem živeti vse to, česar sem se učila. Začela sem se spraševati, kaj bi mi bilo zabavno, kaj lahko dam ljudem, da bi bil to doprinos za vse, kako lahko moja situacija pomaga drugim ljudem, da oni začnejo izbirati in živeti drugače. Ko sem si postavljala vsa ta vprašanja, se mi je zdelo povsem samoumevno, da želim povsem spremeniti svoj življenjski slog.

Ko sem videla, kako je ljudi moja zgodba navdihovala, sem se začela spraševati: kaj če je moj sin zdaj večji doprinos svetu kot takrat, ko je bil živ? Kaj če je moj sin, ki je bil žrtev, zdaj pomaga ljudem, da lahko razmišljajo drugače?

Potem sem se odločila, da bom ljudi navdihovala s svojo zgodbo. In tega nikoli ni bilo konec. Kličejo me ljudje iz vsega sveta, da jih navdihnem s svojo zgodbo, da izobražujem z najrazličnejšimi programi, pri katerih govorim o tem, kaj je moč, kako priti do svoje moči, kaj vse je mogoče. In res mi je lepo. Moje življenje je zelo lepo. O svojem sinu zdaj ne razmišljam iz žalosti, temveč z zavedanjem, da smo se vsi dogovorili, da bomo to preživeli skupaj. Čutim ga še vedno kot del mene, mojega srca, vendar ne v fizičnem telesu. In vem, da se življenje nikoli ne konča. Ko gledamo, kako se zemlja vrti, vidimo, da se življenje nikoli ne konča. In čeprav nas kdo od nam dragih zapusti, gremo mi lahko naprej, ustvarjamo, saj smo kreatorji življenja in vsega, kar je tu. Življenje nam je dano zato, da ga živimo. Hčerka, moja čudovita hčerka, mi pravi, da sem najmočnejša mama na svetu.«

Je ta ženska sploh kdaj utrujena?

Srkam svojo limonado na čudovitem vrtu Lily Novy in občudujoče gledam Vladico – stara je 60 let, ogromno dela, ves čas potuje po celem svetu, videti pa je, kot da ji nikoli ne zmanjka energije. Nasprotno, kot da ima te v presežku. A ni nemirna, iz globin deluje povsem umirjeno. »To ni energija,« mi reče ter nadaljuje: »Energijo ima vsak človek. Mi imamo ogromne kapacitete. Zdaj vem, da energija nikamor ne odteče, da imamo neskončno energije, ki jo lahko uporabljamo v doprinos sebi in drugim. Vendar nas naše negativne misli peljejo v praznino in trpljenje.

Njeni knjigi, ki sta navdušili že na tisoče žensk.

A pazite na zanko, v katero se ujame veliko ljudi: ne gre tako, da bomo zdaj rekli: ok, od zdaj mislim samo pozitivno. Zdaj sem pozitivna. To ne deluje. Ko nas prevzamejo težke misli, jim poglejmo v oči – kaj je to, kaj nam želi povedati? Kaj je v tem dobro, pa tega zdaj ne vidim? To so načini, s katerimi se lahko okrepimo in si spremenimo svojo realnost. Če nimamo pričakovanj, če ne projiciramo, nič v življenju ni težko.

To so naša pričakovanja. Če jaz zdaj želim, da mi vi nekaj daste ali rečete in vi tega ne naredite, bom razočarala, bom mislila negativno. Če pa sprejmem, da je vse tako, kot je, ne bom razočarana in moje misli pričakovanj mi ne bodo vzele energije. Vse to prihaja iz naše izbire: mi izbiramo, kako se bomo počutili, kako bomo mislili in kaj bo ustvarila naša naslednja poteza ali misel. Ves čas, 24 ur na dan.

Zjutraj torej, ko vstanemo, imamo veliko izbiro. Lahko začnemo dan z mislijo, česa nimamo, ali ga začnemo tako, da pomislimo, kaj lahko danes ustvarimo. Kako sem danes lahko drugačna od včeraj.

Kje lahko danes nadgradim samo sebe. In ko pride večer – namesto da razmišljamo o tem, kaj nam ni uspelo narediti, se zahvalimo sebi, kaj vse smo ta dan naredili, kaj vse nam je uspelo. To je tako zelo preprosto! Če bi si ves čas zapisovali, kaj smo naredili, bi bili začudeni. Novi dan je vsak dan – vzemimo ga. In se zavedajmo, da nam vsak dan da nove možnosti. Vprašajmo se, kaj lahko v tem dnevu ustvarimo, in ne prestavljajmo tega na jutri. Kar lahko naredimo danes, ne prestavimo na jutri. Ne, če pomislimo na nekoga in bi mu radi povedali, da  mislimo nanj, da ga imamo radi, da nam veliko pomeni, naredimo to zdaj. Ne mislimo, da bomo to naredili jutri. Ko želimo koga videti, ga pokličimo in se dogovorimo za srečanje.

Kaos v službi

In ko nas na računalniku čaka cela stran neodgovorjenih e-sporočil, ko telefon zvoni in vsi nekaj hočejo od nas, se zahvalimo za to. Izbrali smo si dinamično življenje. To je super. Pomembno pa je, da se zaradi tega ne razburjamo. Da ne pustimo, da nas živcira. Privoščimo si čim več sproščanja na najrazličnejše načine – pojdimo na delavnice, tretmaje, učimo se sprostiti, da bomo znali v sebi najti mir. Ker ko v sebi najdemo mir, nas nič več ne vrže iz tira. Delujemo iz svojega ravnotežja in vso svojo neskončno energijo lahko usmerjamo v kreacijo svojega dneva, svojega življenja.« 

Tudi jaz sem bila včasih zelo zaskrbljena

Vi imate ta mir v sebi. Čeprav ste polni energije in veselja, želje po novem, kreacije, je v vas zaznati globok mir, ženstvenost, seksualnost. In to človeka povsem impresionira. 

»Tudi jaz sem bila včasih zelo zelo zaskrbljena mama, žena, kolegica, ves čas sem bila v nekem stresu. Sprva sem si pomagala tako, da sem vsak dan meditirala in prakticirala jogo. Tudi meni je bilo to na začetku težko. Med meditacijo sem zaspala ali mislila samo na hrano – kdaj bo konec, da bom lahko jedla, haha. Meni je pomagala hoja po naravi. Ker te narava vedno sprejme takega, kot si. Najti moramo to, kar nas umiri, ker ko smo sproščeno, se um umiri. Prav zdaj pa pripravljam delavnico, ki bo namenjena samo ženski, tudi seksualnosti, ki je skorajda ni več zaznati ali pa je ta precej agresivna. Delale bomo na tem, kako biti v svoji senzualnosti, kako biti v svoji ženski energiji, kako naj si ženske dopustimo prejemati. Ženske toliko dajemo, vse si želimo dajati, zelo malo pa smo sposobne sprejeti. Na delavnici se bomo učile vzljubiti naše telo takšno, kakršno je.

In ves čas opažam: me smo tako zelo kritične do sebe in do drugih žensk. To želim, da pišete. Gube, celulit, vse si želimo spremeniti … Moški tega ne vidijo. Na nas ne gledajo skozi ‘napake na telesu’, gledajo nas kot celoto, obenem pa oni nikakor niso tako kritični do svojega telesa. Zelo si želim, da se to pri ženskah spremeni. Ko se ljubiš, svojo ljubezen širiš okrog sebe.«

Prav to je videti pri Vladici. Pri 60. letih je v njej toliko ženstvenosti, seksapila, lepote, veselja do življenja, da jo preprosto obožujem. Vladica se tega zaveda. Ljubi in neguje svoje telo. Čeprav je bila pred desetletji zelo bolna, čeprav jo je bolelo celo telo, celo odrevenelo je, čeprav so njeno kožo obgrizli ekcemi, tega danes ni niti zaznati. Izjemno vitalna ženska je, lepotica.

»Svojemu telesu se ves čas zahvaljujem, da mi tako dobro služi, da je zdravo, lepo. Ves čas se ga dotikam, ga božam. In čeprav nisem več stara 20 let, čeprav se je na moji koži zarisalo moje življenje, mi je takšna všeč.

Ko objavljajo moje slike, jih mora vedno dobesedno prositi, naj mi ne brišejo gub, saj so del nje. Potem nisem jaz,« se zasmeji ves čas polna radosti, veselja in navdušenja nad življem.

Moja sogovornica, ki me je očarala s svojo novo knjigo, za katero sem se bala, da je ne bom zmogla razumeti, a je njen jezik tako živ, da srbščina ni bila noben problem. Živi život – Moć vašeg tela, nato sem prebrala še njeno zgodbo o izgorelosti in smrti sina ter njenem boju, ki je tudi meni dal moč za stvari, za katere sem prej mislila, da jih ne morem premakniti: Ti si izvor svoje snage: Kreiraj život, za kojim žudiš. In komaj čakam, da se septembra udeležim njene tridnevne delavnice o telesih. Ter upam, da bo v Sloveniji vodila tudi delavnico za ženske. No, drugače pa se odpeljem v Opatijo, kjer zdaj živi, in mimogrede užijem še lepote okolja, ki tako negovalno hranijo tudi njo.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam