Zabavna. Iznajdljiva. Kreativna. Hitro govoreča. Hitro misleča. Energična. Mama. Žena. Popotnica. Kitesurferka. Podjetnica …

Najbolj jo poznamo kot glas Radia 1. Verjetno že ptički na veji čivkajo, da je z družino spakirala kovčke  … in tako že nekaj časa živijo na Havajih. Pa poglejmo, kako ona doživlja ta raj na zemlji.

Če bi vas sedaj omejili na vašo občino – kaj vam ostane v njej? Vse? Vrtec, šola, trgovina, pošta, banka, bolnišnica …? Koliko imate te stvari oddaljene od vašega trenutnega domovanja?

Ostane mi vse in nič kaj dosti se ne spremeni. Isto bi veljalo tudi doma, v Sloveniji. K sreči. Vse to našteto … imam tudi tukaj dobesedno za ovinkom. Najprej dostop do oceana, surfanja in kitesurfanja, nato vrtec, trgovina, tržnica, zdravstveni domovi, … po prioritetah (smeh).

In če ne bi imeli interneta? Koliko težje bi vam bilo? (Že tako ste majčkeno odrezani od sveta, niste?)

Hmmm, sprašujem se, kaj sploh pomeni biti odrezan od sveta. Poigravam se z idejo, da bi to lahko bilo zelo subjektivno. Če vzamemo v obzir, da to pomeni infrastrukturo, materialne dobrine in velik nabor le-teh, potem sem v samem centru sveta in nam nič ne manjka. Če to pomeni, da nisi del celine, manjko družine in dolgoletnih prijateljev, potem sem vsekakor odrezana (smeh). 

Nekateri si predstavljajo, dokler ne pojasnimo, da smo tu čisto izgubljeni in omejeni z različnimi dobrinami. Na našem otoku imamo vse, celo več izbire kot v Sloveniji. Kar ni nujno vedno plus. Za primer: tu prodajajo 14 vrst krušnih drobtin, 28 vrst kokic, polica s sladoledom je dolga 35 metrov in je od vrha do dna polna s sladoledi, za katere nisem niti vedela, da obstajajo. Tu so trgovine in prevozna sredstva, ki jih ne najdeš niti v Evropi, kaj šele v Sloveniji. Amerika pač in turizem, ki v hitrem svetu zahteva vse več in več. Možnost izbire vedno predstavlja luksuz, zna pa tudi konkretno dušiti. Resnično ne potrebujem police, kjer je 10 vrst različne kuhinjske soli. In s to številko, verjemite mi, nisem pretiravala. Ne potrebujem niti trgovskega centra na jugu otoka, kjer se bohotijo trgovine prestižnih blagovnih znamk. Sem pa vesela, da imam na razpolago več vrst sadja in zelenjave, mikroklimo in letne čase ter ocean.

Možnost izbire vedno predstavlja luksuz, zna pa tudi konkretno dušiti.

Na Havajih je fino, ker lahko izbereš, kateri otok boš obiskal. Tam, kjer je vsega in so turisti izredno srečni, ko lahko “peglajo” kreditne kartice na ulicah Waikikija (Oahu) ali tam, kjer je zgolj narava. Mi smo izbrali nekaj vmes. Je pa res, da smo od celine najbolj oddaljena poseljena točka na svetu in to dela Havaje še dodatno posebne ter unikatne. Internet zaenkrat še imam, pa ga iskreno povedano, ne bi prav nič pogrešala. Že nekaj mesecev sem namreč brez računalnika, katerega bi, zaradi narave svojega dela, krvavo potrebovala. Ne zganjam panike.

Stvari, ki so nujne, uredim kar preko telefona, ostale stvari, ki niso nujne, dam v “predal ne nujno”. Ne boste verjeli, koliko stvari in ljudi je postalo zelo ne nujnih. Še dodatno sem zavestno omejila, kaj berem in gledam preko socialnih omrežij. Internet uporabljam zgolj pol do ene ure na dan. Tisto, kar je nujno. Nič, kar je na medmrežju in v virtualnem svetu, mi ne predstavlja večjega užitka od realnosti, moje družine, narave ter notranjega miru. Slednjega zadnje čase “internet” pri nekaterih konkretno načenja.

Ivjana živi na Havajih. Sliši se zelo čarobno, precej dopustniško. A verjetno vseeno ni vse tako rožnato. Ali pač?

Če bo kdo bolj mirno spal, se lahko zlažem, da je tu zelo grozno. Če povem po resnici, je tu življenje takšno, kot bi si ga zaslužili vsi na celem svetu. Težko je to opisati. Seveda govorim za naš otok, saj se vsi med seboj zelo razlikujejo. 

Prevladujeta “aloha spirit” in “pono life”. Živeti po dobri vesti, pošteno, z ljubeznijo ter sočutjem do vsega in vsakogar. Otočani, njihov način življenja in razmišljanja, so konkretno razmagnetili moj kompas ter premešali moje karte. Kar nekaj sveta sem že prepotovala, ampak na Havajih gre za skupek vsega lepega, dobrega, naravnega in spiritualnega. Ravno na Havajih so izmerili najmočnejše energijske točke na svetu. Ogromno je joga studiev, veliko zdravilnih in energetskih centrov za “reset” duha in telesa. Veliko je trgovin in tržnic z zdravo, organsko in nepredelano hrano. Del otoka že nekako vleče na hippy sceno, kar mi je ljubo, blizu in domače. Vsi se z nečim ukvarjajo in poskušajo iz življenja iztisniti največ mane, največ sočnega. Vsi se ukvarjajo bodisi s pridelavo hrane, umetnostjo, ribičijo, turizmom in predvsem z vodnimi športi. Veliko časa preživijo v naravi in z družinami ter prijatelji. Slednje jim je bolj pomembno od stanja na tekočem računu. Družine so zelo velike.

Kar nekaj sveta sem že prepotovala, ampak na Havajih gre za skupek vsega lepega, dobrega, naravnega in spiritualnega.

Trije otroci so skoraj minimum. Mame, četudi si družina to težje privošči, se odločajo, da postanejo “stay at home moms”. Pri nas smo iz gospodinj hitele v kariere, kjer se razdajamo, borimo, dokazujemo, izčrpamo. Tu je ravno obratno. Ne podtikam misli, da je nekaj boljše ali slabše, gre za odločitev posameznika in družine. Je pa pravi balzam za dušo videti in opazovati, kako skrbijo in veliko vlagajo v svoje otroke in družino, prijatelje. Kako pomembno jim je, da si vzamejo čas za omenjeno družbo, za šport, za skupne trenutke v naravi, piknike in predvsem zase. 

Pri nas, če karikiram, se dogovarjam za kavo ves mesec, in ko končno pride tisti dan za kavo, nekomu pride nekaj vmes. Takšno okolje in predvsem mentaliteto kot prevladuje tu, bi si zaslužili vsi in povsod po svetu. Edini problem je, da bi bilo prepirljivcem in kuharjem negativne energije izredno dolgčas.

Gotovo v teh časih tudi vas kdaj pa kdaj obiščejo kakšne ne ravno pozitivne misli, vas kaj skrbi? Česa vas je trenutno strah?

Vedno bo moja prva skrb zdravje. Se mi zdi, kot da se je nekje izgubilo tisto: »Važno, da je zdravje, vse drugo bo že.« Kar naenkrat je bolj pomembno v nedogled sedeti za tipkovnico in po socialnih omrežjih neznanim ljudem dokazovati svoj prav. Vidim, da se največ in najbolj pritožujejo zdravi ljudje, s streho nad glavo, z otroki v varstvu pri babicah, z veliko prostega in neizkoriščenega časa ter delovno knjižico varno pri delodajalcu. Tisti, ki imajo svoje hobije, strasti, zanimanja ali pa se borijo za preživetje, v fizičnem in finančnem smislu, nimajo niti volje niti časa, da bi se prepirali po socialnih omrežjih.

Imam skrbi, seveda jih imam. Včasih večje, včasih manjše. Vsekakor so moje in nekomu predstavljajo nerešljivo situacijo, drugi bi rekel, da so malenkostne. Saj veste, kako gre tisti življenjski nauk, ko se v sobi sreča 10 ljudi. Vsak na listek napiše svojo največjo težavo, skrb, svoj največji trenutni problem. Vse listke dajo v skledo in nato vsak izžreba enega naključnega. Posledično največji problem nekoga drugega. Na koncu si vsak želi svoj listek, svoj problem nazaj, ker naši problemi morda konec koncev niti niso tako grozni v primerjavi s kom drugim.

V opisu zgoraj sem med drugim navedla: zabavna, iznajdljiva, kreativna, energična … Pritisnete kdaj svoj gumb energije na off in izklopite svojo zabavnost? Sama? Ne da to naredita otroka ali mož?

Pravijo, da so ljudje, ki so na “odru” zabavni, doma pravi DDV-ji, kot jim jaz rečem. Dušilci dobrega vzdušja (smeh). Sem Balkanka. Starši so pol iz Dalmacije, pol iz Beograda. Laganini imam zapisan v DNK. Ravno tako smisel za humor, katerega ima moja mama izredno dobro razvitega. Pri nas doma se je vedno razlegal glasen smeh. Ko se je na kupu zbralo sorodstvo in prijatelji, smo hiteli zapirati okna, ker se je tako naglas smejalo. Pri nas počnemo vse naglas. Na glas se smejimo, naglas se pogovarjamo in naglas čutimo. Kot v filmu “Moja obilna grška poroka.” Dokler se le da, se držimo tistega: »Udri brigu na veselje«. Najraje se nasmejem sama sebi in delam norca iz same sebe. Večja panika je, ko sem tiho in ni od mene niti glasu. Takrat me je treba močno objeti ali pa bežati. Sploh, če večkrat ponovim, da ni nič narobe (smeh). 

IVJANA NAM JE PRED ČASOM ODPRLA TUDI VRATA SVOJE HIŠE NA HAVAJIH, OGLEDATE SI JO LAHKO TUKAJ.

Pravite, da radi lenuharite. Kaj za vas pomeni »lenuharjenje«? 

Sama v slovenskem jeziku še nisem našla primernejšega izraza za to, kar bi rada povedala. Američani temu stanju pravijo “chill” oz. “chillax”, kar je kombinacija besed “chill” in “relax”. Hrvati in Srbi uporabijo izraz “laganini”. Zaradi luknje v jeziku ali mojem nepoznavanju le-tega, posledično rečem, da sem bolj lene sorte. Tudi izraz “sproščenost” mi ni dovolj ustrezen oziroma ne zadane tistega, kar želim. Življenje dojemam in jemljem “pomalo” kot pravijo Dalmatinci. Torej po principu “polahko, vse bo ok, ne nori, ne kompliciraj, ne teži, ne mudi se, bo že.”  

Posoda se bo enkrat pomila. Seveda ne sama od sebe, ampak ušla mi pa tudi ne bo, če jo pustim še kakšno uro po kosilu stati v koritu. Če kava traja tri ure ali do naslednjega dne, namesto samo tistih “gremo za pol urce na kofe”, ni tudi nič narobe. Če se pokvari računalnik, ki je nujen za delo, ne grizi nohtov, ampak razmišljaj, kako naprej. 

Nisem človek rutine, organizacije, discipline, če hočete, samo zato, da imam občutek kontrole. Z leti sicer pridobivam na slednjih dveh, sploh, ker sta tu dva otroka in je potrebno imeti nek red. Organizacija, in to res dobra, je domena mojega moža. Z disciplino, glede rednega športanja, sem že od nekdaj skregana. Športa se ne lotevam sistematsko, vsak dan pol ure ali trikrat na teden v telovadnico, ampak kampanjsko. Jaz pravim, da sem … laganini. Grem na vodo (surf, SUP, kajt), ko mi paše. Delam jogo, ko začutim. Eni bi rekli, da sem zato … lena in nedosledna (smeh).

Edino pri poslu ne maram lenarjenja, polovičarstva ter “šlepanja”. Sem hud perfekcionist, ko moram dati znanje, projekt ali delo od sebe, zato si raje vzamem več časa, da smo lahko na koncu vsi 110 % zadovoljni. Vendar tudi v poslu rada vidim, da ni nepotrebnega stresa in živciranja. Neverjetno, kako smo se navadili na to, da je treba vse “takoj in zdaj” in še z nekaj dretja ter poniževanja zraven. Vse se da narediti še bolje, če je prisotna dobra volja. Zato z nekaterimi poslovnimi partnerji na dolgi rok dosegamo zavidljive rezultate. No, pa sem zašla. Skratka, sem ne zakompliciran človek. Lenuhec, ker ne najdem boljšega izraza v našem, sicer krasnem in bogatem slovenskem jeziku. 

Ste že bili na obisku na radiu Havaji in se dogovorili za oddajo – zanimivosti iz edine države na svetu, ki ima v svojem imenu ljubezen?

Hvala za to vprašanje. Ponavadi me vprašajo, če radio pogrešam. Vedno bom radijski človek. To je v mojem DNK. Pogrešam svoje poslušalce, če sem iskrena. K sreči sem z njimi, povezana preko Facebooka ali Instagrama. Z določenimi sodelavci sem tedensko na zvezi. 

Tu pomagam na radiu, ki je del največje radijske mreže na svetu in mi predstavlja življenjski izziv. Hvaležna sem za priložnost in vesela, da cenijo moje znanje, ki sem ga pridno vpijala in v petnajstih letih pridobila na Radiu 1. Lepo je, ko lahko ponudiš in unovčiš svoje znanje, ko si cenjen in so tvoje ideje tiste, ki jih potem slišiš v etru ter se izkažejo za uspešne. Delam z veseljem. Res, da sem bila tu v etru zanemarljivo malo, zgolj kot gostja, saj se takoj sliši in prepozna naglas in posledično žal ne bi mogla biti “on air” (smeh). 

Kaj vas trenutno najbolj okupira? Ne mislim na družinsko življenje (Ivjana ima krasnega sina in vilinsko hči, ime jima je Kras in Vila, op.p), temveč  poslovno?

Slišalo se bo bebavo, vendar se trenutno učim biti prisotna. Axis mundi. Tako hlastam in poskušam vse, kar se mi dogaja, kar vidim in doživljam, vsrkati vase, da sem postala na momente s tem obremenjena. Doma mi nič ne manjka, da se razumemo. Tudi v Sloveniji se trudim in učim vase vpiti vsak trenutek, ki ga preživim s prijatelji, družino, trenutke, ko mi je lepo. Pravim, da jih vsrkavam na zalogo, če me razumete. Da te lepe trenutke spravim nekam v žep in jih kot čarovnik ven potegnem iz rokava takrat, ko mi je hudo. In verjemite mi, hudo vedno pride. Samo razlika je, kako te hude trenutke predelujemo in če imamo na zalogi nekaj, čemur se lahko veselimo. Da se spomnimo, da nam je lahko (spet) lepo. 

Kaj vam vsakodnevno riše nasmeh na obraz?

To, da smo zdravi. Ta isti odgovor bi vam ponudila v zavijanje z očmi, če trenutno ne bi v svetu vladala virusna situacija. Vem, da se sliši klišejsko, ampak res mi ni treba videti luči na koncu tunela, da bi cenila zdravje.

Tudi na splošno sem navdušena nad preprostimi stvarmi. Ne potrebujem čudeža, da sem zadovoljna in da ima življenje smisel.

Misel na družino in prijatelje doma me katapultira do zadnje črtice veselja. Če smem dodati, res imamo krasne prijatelje. Vsi vedo, da nas ni doma, ampak vsi, ki so letos karkoli praznovali, se poročili, slavili, so nam poslali vabilo na njihov osebni dogodek. Lepo je vedeti, da manjkaš in vedno je lepo biti povabljen, čeprav ne prideš. Balzam za dušo je potrditev, da smo okrog sebe izbrali krasne osebnosti in da svoj čas preživljamo s pravimi ljudmi, s pravimi za nas.

Zdaj že malo poznate Havajčane. Poznate tudi Slovence. Kje so največje razlike med njimi?

Nekaj sem jih omenila že zgoraj, je pa to dokaj subjektivno vprašanje in ni tako enoplastno. To, kar v Sloveniji manjka v večjih mestih, še vedno recimo dobiš na vasi in obratno. Tako da je lahko primerjava hitro zelo banalna in površinska, celo stereotipno nehvaležna. Bi pa res izpostavila dve stvari.

Kot prvo: vožnja. Nikoli še nisem za volanom videla voznika, ki bi telefoniral ali držal telefon v rokah. Niti na semaforju, ko je rdeča luč ne. Nikoli. Nobenega. Čez 140.000 nas tu živi. Nikoli. Nobenega. Tudi varnostna razdalja je tako šolska in sistem zadrge funkcionira brez pardona. Vožnja tako ni samo užitek, ampak imaš tudi občutek, da nisi v konstantni smrtni nevarnosti. Žal je v Sloveniji drugače. V štirih urah so v začetku leta policisti samo Celju “dobili” 88 voznikov s telefonom v rokah. In to na dan, ko so napovedali poostritve nadzora uporabe telefona. 

In druga stvar: sončni zahod. Priprave nanj se začnejo, ko je “golden hour”. Torej tik preden začne žareča krogla padati v smeri proti oceanu in potovati k vam v Evropo. Na plažo, na travnik, kamorkoli že, si prinesejo zložljive stolčke, nalijejo kozarček vinčka ali penine, morda odprejo pločevinko piva ali soka, morda iz torbe povlečejo kakšne krekerčke, piškote in uživajo v sončnem zahodu. Kaj takšnega in tako masivnega gibanja še nisem videla nikjer. Mi, turisti, tako tisti za kratek ali daljši čas obiska, smo zelo hitro posvojili to navado. Tik pred sončnim zahodom se umirimo, posedemo tja, kjer bomo imeli krasen razgled in klepetamo, kaj malega pojemo, se smejemo in zahvalimo za dan. Kakršenkoli je že bil. Na enem delu otoka se ob padanju sonca v ocean sliši tudi pihanje v školjko. Prečudovit običaj. Vse skupaj, seveda. Doma sicer ne moremo gledati sonca v morju, je pa simbolika tega početja zelo lepa in močna, zato bomo navado ohranili tudi ob prihodu domov. 

Postavo imate takšno, da jo vikaš. Za noge – pravite,  si morete vzeti dopust, da si jih pobrijete, ker so tako dolge. Uau! Lase – prekrasne. Oči – prečudovite. Pač – zelo ste lepi! Zato me prav zanima – bi tudi vi kaj spremenili na sebi (če bi lahko) ali ste popolnoma zadovoljni in ste tudi vedno bili?

Kot bi poslušala svojega moža, ponavadi me on tako hvali (smeh). Naj se takoj zahvalim za te lepe besede. K sreči sem se zelo hitro naučila sprejeti svoje telo in njegove lastnosti, čeprav so se drugi zelo trudili, da jih ne bi. In še vedno se. Ali pa se dobro počutim ravno zato, ker so se že od nekdaj, že v osnovni šoli, radi spotikali ob mene z različnimi komentarji. Da sem tako suha, da vse štrli na meni. Da se mi rebra vidijo, da imam premale prsi. Potem so prsi zrasle v polno in lepo košarico, rebra se niso več videla, pa so našli kaj drugega. Ne znam vam opisati, kako vseeno mi je bilo že kot najstnici za takšne komentarje ter opazke in kako zelo vseeno mi je tudi danes za takšne besede. Vem, da je to skorajda težko verjeti, da je nekdo zadovoljen s svojim vide

zom, ampak vem tudi, zakaj je tako težko verjeti. Dnevno smo z vseh strani bombardirani in nagovarjani, da naj se v svoji koži počutimo slabo. Sem ekonomistka po izobrazbi in vem, da velik del trga temelji na marketingu slabe samopodobe. V tem se obračajo nenormalno velike vsote denarja. Če bi se vsi dobro počutili v svojem telesu, ne bi kozmetična industrija imela kaj prodajati. Niti farmacija. Niti lepotni kirurgi. Niti filmska, modna, foto industrija. Deloma tudi turizem. Pa avtomobilska industrija. Propadel bi Instagram in tudi Facebook. Nenazadnje bi brez deleža v poslu ostala tudi psihologija. Slabše se mi počutimo, več denarja omenjeni zaslužijo. Žalostno, ampak tako to je. 

Morda se bo slišalo prevzetno, vendar resnično nimam časa iskati napak na sebi. Zato obstajajo mimoidoči in lokalčki z mizami ob Ljubljanici, kjer ne moreš mimo, da se ne bi vsaj kdo obregnil ob videz koga ali bolje rečeno katere (smeh).

Morda se bo slišalo prevzetno, vendar resnično nimam časa iskati napak na sebi.

Še več, nimam želje in potrebe primerjati svojega videza z drugimi in se posledično slej kot prej počutiti slabo. Ali zato mislim, da sem najlepša na svetu? Seveda ne, lepo vas prosim, saj nisem slepa (smeh). Vendar, če bom imela srečo, bom živela samo 60, 70, 80 let? Veste kako malo časa je to, za doživeti, početi in ustvariti vse tisto, kar si želiš in zmoreš? Kje naj ob vsem tem najdem še čas za jalovo objokovanje genetskega koda? 

Je kar je ali kot bi rekli mi, Dolenjci: kar je dalu, je dalu. 

No, zdaj sem se spomnila. Če bi lahko izbirala, bi si želela manj aknaste kože. Tako. To. Pa tudi te revice boge od aken so moje. Nihče jih tako lepo in vztrajno ne zmasakrira kot jih jaz. Naj ostanejo, očitno se pri meni dobro počutijo (smeh).

Sicer pa, človek je lep samo toliko, kot so lepe njegove manire. 

Na Havaje ste šli zaradi moža. Se je splačalo? Mislim –  vas še vedno uboga ( smeh)?

Na Havaje smo šli, ker smo se vsi skupaj tako odločili. In zaenkrat v življenju ničesar, kar mi je pomagalo rasti, me naredilo v srcu, duši in izkušnjah bogatejšo, boljšo osebo kot sem bila včeraj, ne obžalujem. Že od majhnih nog potujem, tega me je naučila in mi približala moja mama, katero še danes redko ujameš doma, in potovanja mi bodo vedno prioriteta. Raje dinarčke za avtobusno karto v neznano ter nahrbtnik za na ramo kot pa čevlje ali torbico. Sama v potovanjih in zapuščanju cone udobja vidim velike prednosti, ogromno izkušenj, novih znanj, premikanje vseh meja, sprejemanja, treniranje uma, spoznavanje sebe in posledično svoje družine, novih prijateljev, navad, kultur in še bi lahko naštevala. Je vedno najlažje? Ni. Je vedno samo lepo? Ne. Je zato treba iti na drugi konec sveta? Ne. Je vedno vredno? Vsake kapljice znoja ali solze sreče. 

Kaj se vam zdi najpomembnejše v partnerskem odnosu?

Mislim, da je od situacije do situacije različno, predvsem pa subjektivno in osebno. Težko bi s prstom pokazala zgolj na eno stvar. Temelji morajo biti zdravi v vsakem odnosu, tako partnerskem kot prijateljskem. Od tu naprej se gradijo in oblikujejo finese, ki so, znova rečeno, subjektivne. 

Bi želeli Nepremagljivim kaj sporočiti?

Bodite dobro in bodite dobre.