Danes sem bila po dolgem času v zadregi, ker nisem vedela, kaj reči otroku. 

Smo na drugem koncu sveta. Trenutno na Havajih, na otoku, ki je na vsakih 5 kilometrov popolnoma drugačen. Drugačno rastje, drugačno podnebje, drugačne hiše in vzdušje. Mikroklima je izredno pestra. V nekaj minutah skočiš z vulkanskih kamnov v pravo džunglo. Ali s plaže, kjer piha veter s hitrostjo 35 vozljev, direkt pod nepremično palmo brat knjigo. 

Ko si daleč od doma, si na nek način prepuščen samemu sebi. Tu ni babic z vsemi modrimi nasveti in vseh sosed, ki mimogrede navržejo, da je otrok premalo oblečen, ko pa je zunaj tak mraz, zgolj 20 stopinj. Ni prijateljic, ki bi ti med srkanjem kave ali mohita rekle:”Eh, glih tako bo gor zrastu, pa če bo jedu tisto zemljo ali mivko v peskovniku al’ pa ne.” 

Tu ni babic z vsemi modrimi nasveti in vseh sosed, ki mimogrede navržejo, da je otrok premalo oblečen, ko pa je zunaj tak mraz, zgolj 20 stopinj.

Ko si daleč od doma, se tvoji instinkti še toliko bolj izostrijo. Bolj si čuječ, bolj opazuješ. Sploh odkar je svet trenutno … dajmo rečt v menopavzi. Malo je vroča situacija, kot berem, malo je vroče krvi, vrelih besed, ki se zlivajo ven iz vročih glav. Pa se čez čas vse umiri in je vse ok in vse sproščeno, dokler se spet nekje ne zaiskri in nas spet oblije val negotovosti. 

Za trenutek sem izgubila kompas

Današnja situacija pri nas me sicer ni popolnoma sezula, me je pa postavila v položaj, ko sem za trenutek izgubila kompas in bila zmedena kot navodila za ravnanje in nošnjo mask.

Pozno popoldne smo šli na igrišče, kjer se dogaja prava stvar. Domačini trenirajo ameriški nogomet, v kotu velikega travnika si na razdalji približno 80 metrov trije podajajo frizbi. Po dolžini igrišča ekipa žensk nabira kondicijo. Tu je med ženskami zelo popularen naš, evropski nogomet. Levo od otroškega igrišča se sicer ne bo proslavil novi Michael Jordan, se pa fantje izredno zabavajo, medtem ko mečejo na koš.

Mi smo se ustavili pri igralih, kjer je že bila ekipa staršev in otrok. Približno 10 jih je bilo vse skupaj. Prvič smo si igrišče delili z njimi.  Na Havajih so trije otroci skorajda minimum. Težko najdeš družino, ki ima res samo enega ali dva otroka. In če že, je tretji verjetno že na poti. Družina jim ogromno pomeni. Rečejo ji “ohana”. Del ohane postaneš tudi, če si samo njihov prijatelj. In je ni večje časti kot če ti nekdo reče, da se pridruži njihovi ohani. 

In meni ni lepšega kot pa opazovati, kako moja otroka odlično funkcionirata z ljudmi, ki jih še ne poznajo. Kako jima ni nerodno pridružit se skupini otrok, ki se igra. Kako prijazno vprašata in prosita, če se lahko igrata z njimi. In tako je naša štiriletnica danes dobila novega prijatelja. Domačina dolgih, vranje črnih las, ki se na koncu, med lopaticama skorajda šolsko skodrajo. Mali bosonogi nagec, oblečen le v srfaške hlače, jih je takole čez prst imel okoli 3 in pol, mogoče 4.

Ko je njegov oče naznanil, da odhajajo domov, sta se mala dva nova prijatelja objela, in vpila: “See you soon.” Navodilom o držanju fizične distance v tem primeru ni bilo ne duha ne sluha. Bili so tiho njegovi starši. Bila sva tiho midva. Vsi smo se nasmihali, ker so bili v enem trenutku vsi naši otroci objeti in nasmejani do ušes. 

Naenkrat hči dvigne svojo flaško z vodo, naredi požirek in flašo ponudi novemu prijatelju, ki hitro vklopi sesalni refleks. Bilo je vroče. Na igrišču, 3 ulice stran od oceana, je vročina pritiskala in po otroškem divjanju so usta suha kot moja denarnica tik pred plačo. 

Zanimiva je bila reakcija, nas odraslih. Hčeri smo takoj prepovedali pit za fantkom in v paniki navgrli, da mu ne bi smela dat za pit, oče fantiča pa se je začel takoj opravičevati in bilo mu je nerodno ter je rahlo okaral sina, da ne bi smel vzeti njene flaške.

En drugemu smo se začeli opravičevati in razšli smo se sicer z nasmehom ampak moj otrok je začel jokat. “Zakaj mu nisem smela dat za pit? On je moj prijatelj, on je bil žejen, jaz sem mu hotla dat za pit!”

Kaj reči? Kako se pogovoriti? Po eni strani otroka učim, da naj deli, če želi. Po drugi strani smo ji pred minuto rekli, da ne bi smela delit in mu dat za pit. WTF?!

Kje so časi, ko smo si delili pijačo …

Včasih smo trije jedli en sendvič in pili iz iste flaše. Ko greš v hribe, si cela skupina podeli eno termosko bodisi s čajem, bodisi prisrčnico s kakšno močnejšo tekočino, za dušco prvezat. Madona, še po isti slamci smo probavali koktejle drug od drugega. Na žurih smo na plastične kozarce z alkoholnim flomastrom izpisovali svoja imena samo zato, da se pijača ne pomeša. In na koncu je bilo tako ali tako čisto vseeno. Zdaj pa je pred mano stal otrok, s solzami velikimi kot lešnik in me spraševal, zakaj ne sme deliti vode s prijateljem, ki je žejen. 

Naj mi pojasni, kdor lahko in zna. Sama pa grem brskat po starih fotkah, na katerih so moji prijatelji, kjer smo vsi objeti in kjer smo po možnosti z enimi vilicami vsaj trije nabadali torto, ki jo je prijateljica spekla sredi tedna. Za kar tako. Ker pravi, da ne rabimo razloga za praznovanje, da lahko praznujemo že samo dejstvo, da smo živi in zdravi. Pa magari danes za ceno tega, da več ne delimo istih vilic ali flaše.