Ko sem se pripravljala na intervju, sem si želela spoznati Izo kot žensko, mamo, ženo, poslovno uspešno žensko. Spoznala sem izjemno žensko s toplino v očeh, ki me je z njo vsake toliko objela, z navihanim, skorajda otroškim smehom, z ljubeznijo do življenja, z veliko modrostjo in širokim zavedanjem vsega, kar se dogaja okrog nje.

Z lepotico, čeprav se je z mano pogovarjala v udobni T-majici iz domače pisarne. Ne morem reči, da ni presežek človeške vrste, ker je. Le na njen račun poglejmo. Tole je hec, ampak je resničen. Vsakdo pač ni sposoben ustvarjati milijard. A presežno pri vsem tem denarju je meni to, da se sama vozi z Renaultovim Capturjem, ker meni, da ne potrebuje boljšega, večjega avta, obenem pa namenja svoj denar dobrodelnosti, raziskavam o dostopni, zdravi in okusni hrani vsem ljudem na Zemlji …

Presežno pri njej mi je, da še vedno veliko dela: po 10 do 12 ur na dan, ker si želi uresničiti svoje cilje. Presežno mi je, da se je takoj, ko je obogatela, preselila na svojo sanjsko plažo, a v navadno hišo in ne vilo, s katero bi razkazovala svetu, kaj si lahko privošči. Presežno pri njej mi je tudi to, kako dobro se še vedno ujemata z možem, s katerim sta skupaj že od študentskih let. Da so vegani že skoraj tri desetletja zato, ker jim ni vseeno za planet in vse, ki živimo na njem. In da je vzgojila sinova, ki imata, kot pravi, čut do pravice še bolj izrazit kot ona. In ki obenem prizna, da se ji še vedno kaj ne ljubi in se mora izbezati iz cone udobja. Pa da jo je še vedno marsičesa strah. Da jo še vedno lahko popade strašna jeza. In da še vedno zna biti pikolovska. »Čeprav sem se v teh stvareh že zelo spremenila. A za to ni treba imeti denarja, temveč le močno željo po bolj kakovostnem življenju.«

»Imela sem center za osebnostno rast v Kranju«

Izina želja po bolj kakovostnem življenju pa je bila v njej zasejana že davno. Ko se ni več našla v podjetjih, za katera je delala (Lek in Microsoft), je odprla svoje podjetje, center za osebno rast v Kranju, poslovno svetovanje o raznih mehkih veščinah, komunikaciji, motivaciji, reševanju konfliktov, projektnem vodenju. Vse svoje znanje je prenesla na Outfit7, s katerim so poleteli v nebo. In se izpod gorenjskih gora prestavili na plažo na Cipru. Iza pravi, da je to tudi največja sprememba njenega življenjskega sloga v primerjavi izpred 12 let: »Dejstvo je, da živim ob morju, tako kot sem si vedno želela; a dejstvo je tudi to, da ne živim nič drugače kot prej. Prav vsi, ki me poznajo, pravijo, da sem ista, kot sem bila prej. Je pa res, da si pri toliko denarja, kot ga imam, lahko kupim vse, kar si želim. Zame pa to ni nič kaj drugače kot prej, ker imam zelo skromne želje. No, ko pridem do kristalov, postanem otrok, povsem se spremenim in veliko jih kupim ter jih veliko tudi podarim.

Prav vsi, ki me poznajo, pravijo, da sem ista, kot sem bila prej. Je pa res, da si pri toliko denarja, kot ga imam, lahko kupim vse, kar si želim.

Drugače pa nisem kaj dosti drugačna. Ja, lahko si kupim drago obleko, vendar si je ne kupim, ker je draga, temveč zato, ker mi je všeč. A si z istim veseljem kupim tudi obleko za 10 evrov in jo nosim enako rada kot tisto za 300 evrov. Vendar kupovanje oblek v resnici ni neka moja strast. Tako da v primerjavi z 12 leti prej ne živim kaj dosti drugače. Sem pa imela pet let kuharico in gospodinjsko pomočnico, a je v tem trenutku tudi nimam, ker mi je bilo precej zoprno imeti nekoga ves dan v hiši. Čeprav je težko pri toliko dela in toliko projektih še kuhati in hoditi v trgovino, ima tudi to svoje prednosti, ker kuhaš svojo hrano, v telo vnašaš svojo energijo. Če kuhaš z ljubeznijo, je to potlej kot superhrana, ker dam svojo ljubezen v njeno pripravo.

Moje življenje zdaj torej res ni precej drugačno. 

»Tudi ljudje mi pravijo, da sem ista, kot sem bila. In se sprašujem, zakaj bi me denar sploh spremenil kot osebnost? A če denarja ne bi bilo več, bom pa takšna, kot sem bila prej? Ne vem, jaz tega res ne razumem. Zaradi denarja, ki smo ga ustvarili, se ne počutim nič boljša od drugih. Verjamem, da vsakomur lahko uspe v njegovem poslu, če je to njegova strast, verjamem pa tudi, da je pri nas ta denar prišel zaradi našega namena. Življenje, notranji občutek sreče, se zaradi denarja ne spremeni. Ta se spremeni zaradi odnosov, ki jih imamo z ljudmi – dobrih odnosov, z odnosom, ki ga imamo do sveta, do življenja, do Zemlje. Že davno mi ne bi bilo treba delati nič več, pa še zmeraj delam od 10 do 12 ur na dan in velikokrat delam stvari, pri katerih moram iti iz cone udobja. In grem – zaradi namena in zaradi življenjskega poslanstva. 

Pa ste kdaj pomislili: Mi je tega res treba? 

»Seveda, tako kot vsak drug človek. Zavedam se, da sem ob takih mislih v svojem temnem ali bolečem delu. Ko ga ozavestim, po navadi hitro mine, in potem sem že nazaj na svoji pravi poti. To je tako kot pri vseh ljudeh. Saj vsi rečemo: ‘A mi je tega treba’, ali pa: ‘Tako ne morem več’. Vendar so to bolj notranji občutki kot nezmožnost nekaj narediti. Ljudje smo kreativna bitja in moramo ustvarjati, da živimo. Kreacija, to, da ustvarjamo, nam da življenjsko energijo. Vsak mora najti tisto ustvarjanje, ki ga naredi živega. Če ne ustvarjamo, v bistvu začnemo umirati.« 

Ljudje pa sanjarijo o tem, da bi zadeli na loteriji in jim ne bi bilo treba več delati … 

»Ljudem se to dogaja zato, ker ne vedo, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo. Delajo nekaj, kar morajo delati, zato da lahko preživijo, in ker nimajo poguma, da bi ugotovili, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo. Nekateri vedo, vendar nimajo poguma, da bi to začeli delati, ker jih je strah, ker nimajo občutka varnosti, ker se bojijo, ali bodo preživeli. To je ta problem pri ljudeh, ker dejansko trpijo pri svojem delu. Potem bi seveda radi, da bi se nekaj zgodilo in bi jih to odrešilo. Ker ljudje ne najdejo svojega poslanstva, ne vedo, da jih lahko delo polni. Če bi dejansko zadeli na loteriji, bi videli, da ne bi mogli živeti do konca svojih dni ‘na počitnicah’. Ja, seveda, en mesec, dva meseca, pet mesecev, potem pa bi postal neznosen prav občutek, da ne delajo ničesar.« 

In koliko časa so trajale vaše najdaljše počitnice? 

»En mesec po prodaji Outfit7 smo se odpravili na Antarktiko, Peru in Galapagos. Celo Južno Ameriko smo obdelali naenkrat, tako da smo izpustili manj izpustov, da nismo trikrat leteli v Ameriko. Res je bilo lepo, res je prijalo. Je bilo pa lepo tudi priti spet nazaj delati. Na take počitnice gremo vsi skupaj, čeprav sta otroka že odrasla. Mi smo res povezana družina.«

Sta se s sinovoma veliko pogovarjala tudi o uspehih, denarju, ki je (bil) za slovenski prostor nepredstavljiv?

»Svoje uspehe smo vedno proslavljali. Vendar jih nismo proslavljali zaradi denarja, temveč zato, ker je bil projekt uspešen, ker so bili preseženi cilji. Tudi v podjetju smo vedno proslavljali; za vsako milijardo prenosov smo imeli torto in zabavo. Da se je za dobro narejeno delo treba nagraditi, sem menila že prej. Vedno, ko sem zaključila nek projekt, sem si nekaj podarila, naj je bila to vrtnica, knjiga. Menim, da je dobro, da se nagradimo z nečim majhnim, s čimer samemu sebi povemo, si dovolimo priznati uspeh. Priznati samemu sebi, brez da nam drugi od zunaj rečejo: ‘Res si dobra.’

»Ja, res sem dobra. To sem dobro naredila. Tega pa nisem.«

»Pohvaliti se moramo, a moramo si priznati tudi, ko nam ne uspe. Npr. zadnjič mi kosilo ni najbolje uspelo, in so mi rekli: ‘Pa saj je dobro.’ Rekla sem, da mi tega res ni treba govoriti, saj vsi vemo, da ni bilo dobro in to, kar je ostalo, gre v koš. Včasih pa to, kar je ostalo od kosila, pojemo še za večerjo. Če ni dobro, pač ni dobro. Bodimo iskreni do sebe in bodimo iskreni v družini. Pogovarjajmo se. Če uspete obdržati z otrokom, ki je v puberteti, iskreno komunikacijo, boste ostali povezani celo življenje. Vendar pa je otroka treba spustiti. Ko reče: ‘Ja, to bom naredil,’, in odgovorite: ‘Jaz mislim, da tega ne boš mogel narediti,’ on pa: ‘Ja, mislim, da bom,’ je prav, da mu pustimo, da izkusi sam: ‘Ok, pojdi. Če boš imel probleme, pokliči.’ – In pade. Mi smo že vedeli. On se tega zave zdaj. Ter gremo naprej, mi in on.«

Kako pa sta vzgajala otroka glede financ?

Že od nekdaj pravim, da je denar le kot baterija ali vmesna valuta za energijo, ki sem jo vložila v delo, da potem lahko kupim tisto, kar hočem. Pri nas nikoli nismo imeli problema, da bi nekdo hotel nekaj ali vse, ne glede na to, ali za to ni bilo denarja ali ga je bilo veliko. Vedeli smo, kaj si lahko privoščimo kot družina in kaj si lahko privoščimo, če ima posameznik nek hobi. Pogovorili smo se o prioritetah. Sicer pa sta imela otroka žepnino in s tisto žepnino sta morala sama upravljati; če sta si želeli nekaj kupiti, sta morala varčevati.« 

In če bi sin rekel, da si želi ferarrija?

Če smo pri ferarriju, jaz rečem takole: Zakaj rabiš ferarrija? Ali rabiš ferarrija, da se kažeš, ali rabiš ferarrija, da ga pokažeš prijateljem, ali ga rabiš zato, da očetu pokažeš, da si ga lahko privoščiš, ali ga rabiš zato, da res uživaš, tudi če te nihče ne vidi v njem? Pomembno se mi zdi, da si odgovorimo na ta vprašanja. Morda si zaželim noro drago lučko za nočno omarico za v spalnico, kjer sva samo midva z možem. Ali si jo res želim? No, potem si jo kupim. Ker si jo res želim. Vendar si ljudje velikokrat želimo nekih dragih stvari zato, da jih vidijo drugi ljudje, ker potrebujemo potrditev od zunaj. No, o tem smo se mi ogromno pogovarjali v okviru vzgoje in nikoli ni bilo potrebe po tem, da bi se morali kazati, nekomu dokazati, da smo boljši. Ne, to pa ne.

Tudi najina otroka živita precej skromno. Ne bom rekla, da vsak ne porabi več, kot je povprečna slovenska plača – zato ker pač lahko živimo izven teh okvirov – ampak oba sta zrasla v zdravi miselnosti in prevzemata že zelo resne projekte tudi v fundaciji.« Iza mi pove, da imata njena sinova izjemen čut za sočloveka in naravo. Oba sta zdrava, visokorasla vegana z močnimi moralnimi načeli. Čeprav ne reče, čutim, da je ponosna nanju. Torej ji je odlično uspelo opraviti svoje poslanstvo matere. Zanima me, kakšna je kot žena. Nasmejala se je in mi rekla, da bi to morala vprašati Sama.

Prepričana sem, da je odnos med možem in ženo ena najbolj pomembnih stvari, tudi pri poslovnem uspehu, četudi ne delata skupaj

»Izjemno pomembno mi je, da se imajo vsi okrog mene dobro, ker se imam lahko v redu tudi jaz šele, ko se imajo vsi v redu. Nisem pa tista, ki bi vsem vse naredila. Svojemu možu nikoli ne pakiram kovčkov. To mora narediti sam, ker je potem sam odgovoren, če česa nima s seboj na poti. Sem pa prepričana, da je odnos med možem in ženo ena najbolj pomembnih stvari, tudi pri poslovnem uspehu, četudi ne delata skupaj. Ker je ta odnos osnova. Moj mož npr. reče: Če je Iza srečna, smo vsi srečni. Dajmo se potruditi, da bo ona srečna. In potem smo vsi srečni in ker smo srečni, lahko ustvarjamo. Ko smo nesrečni, ne moremo ustvarjati.

Sem pa prepričana, da je odnos med možem in ženo ena najbolj pomembnih stvari, tudi pri poslovnem uspehu, četudi ne delata skupaj

Morda je prav zato odnos moški-ženska en od najbolj pomembnih odnosov. In tu ljudje velikokrat zapademo v kakšne vzorce in hočemo stvar pogladiti s stališča: saj je v redu, četudi ni. In ker ni v redu, se je nujno treba pogovoriti. Iskrena komunikacija je izjemno pomembna. Ni vedno lahka, vendar je najbolj pomembna. Pomembno je, da povemo, ko ni v redu in ko je v redu. Skomunicirati je pomembno vse. Tudi pohvaliti je treba in si za pohvalo vzeti čas. Na odnosu je treba ves čas in veliko delati in midva res veliko delava na odnosu. Skozi odnos rasteš.« 

Med kuhanjem kosila se da zelo lepo kaj pomeniti – tako o odnosu kot o poslu

Kdaj se pogovorita, ko ni v redu? »Odvisno od situacije: če ni kritična, se to da narediti hitro in se je najbolje o tem pogovoriti takoj. Midva skupaj kuhava kosilo; med tem se da zelo lepo kaj pomeniti; ali kaj za posel ali kaj o odnosu. Zvečer si vedno vzameva čas zase, tako za pogovor kot za meditacijo, vikende pa, če je le možno, imava proste. Takrat, sploh ko sva na Cipru, sva sama, greva v naravo in se pogovarjava. Za to se mora najti čas, če ne drugega, 5 minut.«

Mnogo slovenskih moških ob besedi meditacija in manifestacija zavije z očmi. Kako to, da se Samu vaše meditacije in manifestacije niso zdele neumne, nasprotno, prosil vas je, da z njimi oplemenitite njegov posel, in rezultati so vidni vsem? »To se je začelo že, ko sem začela študirati Theta healing ter manifestacijo in je videl, da manifestacija fenomenalno dobro deluje. Potem se je tega hotel naučiti sam. En pomemben del manifestacije je tudi vizualizacija, pri kateri greš v globoko stanje meditacije in pogledaš svoje občutke. Tam lahko ozavestimo tudi občutke, ki nas blokirajo. Poleg tega, da je zmogel videti, kaj ga blokira, je ob meditaciji opazil tudi, da se umiri in dobi kakšne uvide v meditaciji ali takoj po meditaciji, do katerih sam z umom ne bi prišel. In tako je ugotovil, kako pomembno orodje je meditacija. Treba je torej poskusiti. Tisti, ki se pa ob tem raje zabavljajo, naj se kar, to je njihov problem.« 

S Samom sta skupaj že od študentskih let. Videti sta usklajen par, pa vendar – prav gotovo je kaj, kar vas pri Samu moti, to je povsem človeško, kajne? »Seveda me. Zavedam pa se, da ljudje delujemo tako: kadar nas kaj prizadene ali boli, je to v resnici naša bolečina. Jaz rečem, da so ljudje okrog nas samo igralci, ki nam kažejo ogledalo.

Včasih mi je zelo šlo na živce, da ne da nič na svojo zunanjost. Ampak res čisto nič. Včasih me je bilo zaradi tega sram, dobesedno nerodno mi je bilo stati ob njem. Zdaj pa rečem: Ne, on je on, jaz sem jaz, jaz se oblečem tako, kot ustreza meni, on se obleče tako, kot ustreza njemu, ljudje bodo gledali njega, si o njem mislili karkoli in to ni moj problem. Včasih mu sicer rečem, da bi bilo mogoče fino, da bi poklical svetovalko, ki mu bo vse prinesla – nič mu ne bo treba hoditi po trgovinah –, no, in zdaj me včasih že sliši. To je tisto, čemur rečem, da drugi igrajo vloge za nas. Dokler mi je šlo na živce, kako je bil oblečen, je bilo kaj takega s svetovalko zelo težko, zdaj, ko mi ne gre več na živce, ko mi je postalo vseeno, pa mi reče: ‘Daj, pa jo pokličiva.’« In dobim še en velik Izin nasmeh, ko mi odgovori na vprašanje, ali nje nikoli ne vpraša za nasvet. Z usti do ušes mi odgovori: »Ja seveda, seveda, takrat ko izbira, kaj bo kupil, moram biti zraven.«

On je moj moški, jaz pa moram biti zanj lepa

Iza bo stara 50 let. In ni bila še na nobenem lepotnem posegu. Ter nanj tudi ne namerava iti. »Najprej iz ljubezni do svojega telesa. Sploh ne vemo, kakšni so učinki teh nenaravnih snovi na dolgi rok; botoks omrtviči živce, živčni sistem pa je osnova, da telo sploh deluje in nihče ne ve, kakšne so posledice, ali pa vedo, pa jih ne povedo. Obenem verjamem, da je notranja lepota veliko bolj pomembna.

Zdaj bom stara 50 let. Jaz mislim, da je s telovadbo, s skrbjo, s primerno kozmetiko – zdaj se dobi že veliko dobrega – skrb zase najboljša.

Vse drugo spet temelji na potrošniški družbi in poslu, zaradi katerega bi morali biti videti kar vsi kot 20-letniki. Ob vsej tej poplavi mladosti sem nekoč vprašala Sama, ali ga kaj moti, ker sem videti takole, in je odgovoril, da si nikakor ne želi, da bi se poslužila ‘lepotnih’ postopkov. On je moj moški, jaz pa moram biti zanj lepa in zanj sem lepa takšna, kot sem. Ostali pa, če imajo problem s tem, naj me ne gledajo.«

Včasih sem znala biti zelo jezna

»Ljudje imamo jezo ali imamo strah – primarno čustvo, v katerega nas prestavi, kadar nas vrže iz stebra. In jaz imam jezo. Včasih sem se razjezila, tudi naglas, in nisem bila prijazna do ljudi, zdaj pa utihnem in se umaknem ter počakam, da to negativno čustvo mine ter se potem pogovorim. In mi že kar uspeva (op. a.: spet Izin velik nasmeh) – sem že kar ponosna nase. Že kakšna tri leta – da se. Ni nemogoče. To pa ne pomeni, da kar koli potlačim vase, nikakor. Vedno se pogovorim. Z delom na sebi, z osebno rastjo, sem torej prišla do tega, da je jeze pri meni manj in manj in manj in vedno več srečnih trenutkov. In to nima prav nobene povezave z denarjem.

Vsak lahko to naredi. Samo odločiti se je treba. Ni pa prijetno, ker je treba pogledati v travme iz otroštva, ker je včasih treba pogledati v vzorce, ki jih dobimo genetsko preko staršev, te zadeve pa nikoli niso prijetne in tega se ljudje po navadi ne lotevamo iz čistega veselja, temveč iz neke bolečine. Najslabše je, če se tega lotevamo, ko že fizično zbolimo, saj je bolezen že naslednja stopnja. Tako da če to zaznamo prej in rečemo: jezna sem, jezim se preveč, ali žalostna sem ali ne shajam dobro z ljudmi – takrat je to treba začeti reševati. In tudi jaz sem. Meni je telo že malo kazalo, da je zadeva resna, predvsem tudi zato, ker sem pri Outfit7 delala tudi po 16 do 20 ur, in je bilo že malo izčrpano. Če bi prav delala, ne bi bilo izčrpano. Ob delu na sebi pa sem ugotovila, da sem dokazovala, da zmorem, da sem dokazovala, da sem lahko uspešna.

Še vedno se razjokam, še vedno se razjezim, še vedno sem kdaj žalostna, še vedno sem noro vesela …

Iza prizna, da tudi njo, poleg jeze, še vedno popade tudi strah. A da ima tukaj malce ‘sreče’. »Dokazano je, da se poslovne ženske kar nekako prepričamo, da nimamo strahov, da smo pogumne. In s tega vidika je mogoče malo lažje, a le do takrat, ko je treba te strahove ozavestiti, saj so vseeno v nas. Vendar imamo ta pogum. In potem si že tam – skočiš. Skočiš v prepad, se obrneš in vidiš, da znaš leteti. Ampak to je spet stvar izkušenj. Saj prvič ne skočiš v prepad. Prvič skočiš v lužo. Drugič skočiš v manjšo luknjo. Potem pa v vedno večjo in vidiš, da gre.

Treba je preizkušati. Če pa ves čas govorimo: ‘Strah me je, strah me je,’ je pa težko, verjetno ne gre. Ampak ja, tudi mene je kdaj strah. Seveda me je strah, posebno ko gre za osebne stvari, za otroke, če je kdo bolan. Takrat se vedno pojavijo skrbi, strahovi. To se mi zdi povsem normalno. Dokler nismo mojstri modrosti, imamo taka čustva. Mojstri modrosti smo takrat, ko nas nobeno stanje ali dogodek ne vrže iz tira, temveč vse gledamo kot opazovalci in vse vzamemo kot izkušnjo. In to še nisem. Tudi če me nekdo gleda kot nadčloveka, naj povem: Ne, nisem še tam. Še vedno se razjokam, še vedno se razjezim, še vedno sem kdaj žalostna, še vedno sem noro vesela … Še vedno poznam celotno čustveno paleto in mislim, da je to čisto v redu. In tudi to je treba sprejeti.« 

Največji problem imamo slovenske ženske v tem, da si zelo težko dovolimo vzeti oddih in težko sprejmemo, da si lahko dovolimo uživati.