»Šla sem si jih pomanjšat,« mi je rekla Andreja. Kaaaj? Zakaj? A ni tako, da moški sanjarijo o velikih joških, ženske pa posledično hodijo h kirurgom po vsadke, sem premišljevala in podrobno izprašala Andrejo.

Ko mi je njena izpoved razširila moj ozki pogled na ta velik problem v vseh pomenih, sem po strokovnem mnenju povprašala še dr. Nino Suvorov Gregorič, specialistko plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. 

»Se ne spomniš, kakšne sem imela, ko sva prvič skupaj delali v pisarni?« – se pošali Andreja, sicer urednica tega spletnega mesta. Hm, ne, nisem moški ali pa ženska, ki bi bila zakompleksana zaradi svoje velikosti in bi si zapomnila vsako s konkretnimi baloni. Ja pa kako velike si imela, vrtam po spominu …

»Košarice F-G.« – No, to pa verjetno res ni bil hec. Koliko ima Pamela Anderson? Ok. Velike so bile. Ampak zakaj si tako trpela? Pamela si jih je napumpala, ti pa izpihnila.

»Bilo je povsem neestetsko. Obseg 70–75, košarica F–G, neskončno iskanje dovolj velikih modrčkov, a nikakor nisem mogla najti – tudi med visokocenovnimi ne – modrčka z naramnicami, ki me ne bi tiščale. Na ramenih sem imela že nekajmilimetrske luknje od naramnic, ki so morale držati tako konkretno težo … Kopalke sem dajala šivati, da so mi bile prav, plaža pa je bila vseeno nočna mora. Da ne govorim o tem, kako so me ovirale pri športu! Da sem lahko igrala tenis ali tekla, sem oblekla dva športna modrčka, včasih pa še športni top.« – Uf, zoprno. Nekje sem brala, da velika teža prsi lahko povzroči bolečine v hrbtu.

Kopalke sem dajala šivati, da so mi bile prav, plaža pa je bila vseeno nočna mora. Da ne govorim o tem, kako so me ovirale pri športu!

»Mene ni bolel le hrbet, temveč tudi vrat in rame.« – Ko si bila še mlada in niti vratu niti hrbta in ram ne bi smela niti čutiti … 

»Potem sem se precej zredila. Predstavljaj si, kaj se je zgodilo, ko sem shujšala. Katastrofa! Dojke so ostale enako velike, vendar močno povešene. Totalno nesorazmerje, res ni bilo lepo!« – No, verjamem. Ampak kako se je na vse skupaj odzval tvoj mož? Mu je bilo vseeno, da greš zmanjšat svoje balone?

»Ves čas je bil z mano. Podpiral me je, ker je videl, kako sem nesrečna.« – Sočutnega moža imaš. Kdaj si se torej odločila? Se nisi nič bala?

 »Pri 33 letih, tri leta po sinovem rojstvu. Čeprav sem za kakršnekoli posege navaden zajec – še noč pred obiskom zobozdravnika običajno zelo slabo spim –, sem bila glede dojk odločena po prvem porodu, ko sem mislila, da ne bom več imela otrok. Šla sem na posvet in kar tam prosila, da mi čim prej dajo termin. Čez 14 dni sem bila že operirana. Že v operacijski sobi sem zaspala srečna in verjetno sem v narkozo zdrsnila z nasmehom na obrazu.

Operacija je trajala dobre tri ure, odstranili so mi, če se prav spomnim, približno 600 g tkiva na vsaki strani, skupaj torej dobro kilo. Ampak z ramen in z duše mi je padlo 100-kilogramsko breme. Sicer mi je ginekologinja napisala napotnico, saj sem bila kandidatka za operacijo tudi na stroške ZZZS, vendar sem bila preveč neučakana, zato sem se odločila za poseg na zasebni kliniki. Neučakanost, ko sem se enkrat zares odločila, je bila tudi edini razlog za poseg v zasebni kliniki.

Z ramen in z duše mi je padlo 100-kilogramsko breme.

Zmanjšali so mi jih v sorazmerju z mojo postavo, na velikost C, in začela sem dihati s polnimi pljuči. Zdi se mi, kot da se mi je pred 12 leti začelo novo življenje! Tiste, ki imajo velike dojke in težave z njimi, razumejo, o čem govorim. To še zdaleč ni samo estetska težava. Mene je zgornji del hrbta ves čas pekel. Dobesedno pekel od bolečin.« 

Kaj pa bolečine po operaciji?

»Čeprav so me opozorili na bolečine in sem pričakovala, da bo precej bolelo, lahko rečem, da bolečin nisem zaznala. Par dni po operaciji sem jemala Lekadole in to je bilo to. Mislim, da je bilo tako zato, ker sem bila tako srečna, da se na bolečine sploh nisem ozirala, bilo mi je vseeno. Malce zoprno je bilo edinole to, da sem nekaj tednov težko dvignila roke, vendar ni bilo nobene panike. Doma so me lepo razvajali in čuvali. Mogoče me je še najbolj bolel hrbet, ker sem med operacijo ležala dobre tri ure z, predvidevam, zavezanimi rokami narazen, in me je bolelo od tega. Vendar bi vse skupaj vsekakor ponovila še enkrat. Takoj po operaciji sem zabrisala v smeti vse stare modrce in kopalke ter šla v šoping.«

Mislim, da je bilo tako zato, ker sem bila tako srečna, da se na bolečine sploh nisem ozirala, bilo mi je vseeno.

Razumem, da si takoj po okrevanju zavila v trgovine s spodnjim perilom. Kako hitro pa si se lahko vrnila v svoj drugi dom – telovadnico?

»Operirana sem bila spomladi. Zelo sem bila pridna in sem se držala vseh navodil. Po šestih tednih sem začela zmerno fizično aktivnost, jeseni pa sem začela športati ‘na polno’. Sploh nisem mogla verjeti, kakšna razlika je bila to, koliko večji užitek je postal šport! Je pa trajalo kakšno leto ali celo malo več, da so moje prsi dobile pravo, končno obliko, da niso bile več otekle. Vendar sem to opazila le jaz. Opozorili so me tudi, da se lahko zgodi, da ne bom imela občutka v bradavicah, vendar se mi je ta na srečo počasi vrnil. Ni enako kot pred operacijo, vendar me ne moti.«

Potem pa si še enkrat rodila. Kako je bilo z dojenjem pri drugem otroku?

»No, naj najprej povem, da je med mojim sinom in hčerko 10 let razlike in na operacijo sem šla dobra tri leta po prvem porodu. Takrat sem mislila, a ne bom več zanosila. Kirurginja me je sicer opozorila, da se lahko zgodi, da ne bom mogla dojiti, če se bom slučajno odločila za še enega otroka. Sveto sem ji zatrjevala, da se to ne bo zgodilo … Pri 39 letih sem se premislila in z možem sva hitro poskrbela še za prihod naše Ane. Rodila se je zelo lahka in je slabo vlekla, jaz sem imela operirane dojke, zato je bilo dojenje težavno in sem morala dodajati, vendar sem si štiri mesece črpala mleko in poskrbela, da je hči dobila zadostno količino mojega mleka.«

Kako pa se ti vidijo šivi?

»Zarezali so v obliki sidra in šivi se praktično ne vidijo več. Res pa je, da sem bila zelo zelo dosledna in sem pazila na šive. Eno leto sem uporabljala steristrips, spala sem v športnem modrčku, strogo sem sledila navodilom kirurginje. Res se jih splača upoštevati, takoj si prihraniš pol manj težav in posledic.« 

So ti jih samo pomanjšali?

»Kirurginja mi je naredila še lifting, saj so bile dojke res povešene in težke.«

Pa še vedno drži?

Zdaj, pri 45+, opažam, da je lifting malo popustil, čeprav sem zelo športno aktivna in skrbim za svoje telo in kožo. Leta in hormonske spremembe pač naredijo svoje. Vendar me to ne moti, to je pač del procesa. Motilo bi me le, če bi se začele spet večati.

Kaj pa mi je povedala Nina Suvorov Gregorič, specialistka plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije?

»Tako kot so prevelike dojke povzročale bolečine v hrbtu in ramenih Andreji, jih povzročajo večini žensk z velikim oprsjem. Poleg težav pri ukvarjanju s športom ali rekreacijo imajo težave pri vsakdanjih opravilih, velike prsi jih stalno ovirajo, pri higieni, zlasti v poletnih mesecih, se v gubah pod prsi potijo, kar vodi v izpuščaje in pogosta vnetja tega dela.«

Andreja mi je omenila, da ji je ginekologinja napisala napotnico, ki ji je omogočala brezplačno zmanjšanje dojk. Katerim ženskam pripada zmanjšanje dojk na stroške zdravstvenega zavarovanja?

»Pogoji so se v zadnjih letih precej poostrili. Operacija na napotnico se izvaja pri ženskah, pri katerih prevelike dojke povzročajo predvsem funkcionalno, torej zdravstveno in ne le estetsko težavo. Za potrditev tega je potreben izvid ortopeda, ki ga pacientke obiščejo zaradi bolečin v vratu, hrbtu ali ramenih, le-ta nato s slikovnimi diagnostičnimi metodami potrdi degenerativne okvare skeleta, ki so nastale zaradi stalne obremenitve oziroma teže dojk, ne pa kot posledica kronološke starosti pacientke.

Funkcionalno motnjo potrjuje tudi  izvid dermatologa, ki v gubah pod dojkama opisuje pogosta vnetja zaradi velikih in povešenih dojk, ki zahtevajo zdravljenja. V zadnjih letih se je kot dodatno merilo za operacijo dojk na napotnico uveljavilo tudi, da mora kirurg ob pregledu oceniti, da bo pri redukciji treba odstraniti vsaj 1000 gramov tkiva na vsako dojko. To je velika teža za dojke, operacija bo v takšnem primeru pacientki rešila velik zdravstveni problem ter olajšala vsakodnevne dejavnosti.

Seveda pa to ne pomeni, da pacientke z manjšimi prsi od tega nimajo velikih težav oziroma si jih umišljajo, daleč od tega. V svoji estetski praksi se večinoma srečam s pacientkami, pri katerih odstranim ‘le’  med 600 in 800 g tkiva in iz odzivov pacientk po operaciji, ko so le-te presrečne, kar se pozneje, ko normalno zaživijo, le še potrdi, vem, da jim z operacijo odstranim zelo veliko breme.

Torej se za operacijo lahko odločijo vse ženske s prevelikim oprsjem – na stroške zdravstvenega zavarovanja, če preveliko oprsje škoduje njihovemu zdravju, ali samoplačniško, če si želijo le estetskega posega?

Seveda. Velike prsi so velik problem in operacije zmanjšanja prsi so vse pogostejše. Ženske si danes bolj kot kadarkoli prej želijo živeti aktivno, kakovostno življenje, želijo biti gibčne in neovirane in velike dojke jim to enostavno onemogočajo. 

Kot za vsako operacijo pa so najprimernejše kandidatke zdrave posameznice, ki so v dobri fizični kondiciji in imajo primerno telesno težo. Prekomerna prehranjenost pri tem posegu predstavlja dodatna tveganja, saj previsok indeks telesne mase povečuje možnosti zapletov med operacijo in okrevanjem.

Starost ni omejitev, operirala sem že ženske v poznih šestdesetih ali sedemdesetih letih, seveda pa je pomembno dobro psihofizično stanje posameznice ter odsotnost resnejših bolezni.« 

Prekomerna prehranjenost pri tem posegu predstavlja dodatna tveganja.

Kako poteka operacija? 

»Med zmanjšanjem dojk odstranimo odvečno kožo, maščobo in tkivo dojke. Prsni bradavici in kolobarja dvignemo v višji položaj na dojki, praktično vedno se zmanjša tudi velikost kolobarja. Poleg zmanjšanja z notranjimi šivi prsi preoblikujemo, da postanejo višje, bolj napete in s tem mladostnejše. Operacija običajno traja od dve do tri ure, po operaciji priporočam hospitalizacijo čez noč.«

Kaj se dogaja med samo operacijo?

»Zmanjšanje dojk začnemo s krožnim rezom okoli bradavice in kolobarja, s čimer odstranimo odvečno kožo s tega predela. Odvečno tkivo dojk se nato odstrani zlasti iz spodnjega in zunanjega dela dojke. Preostalo tkivo se nato preoblikuje v manjšo in dvignjeno obliko, pri čemer naj bi se funkcija ohranila. Rez kože in poznejše brazgotine potekajo vedno tudi od kolobarja do gube pod dojkama, včasih, pri zelo velikih dojkah, pa je s ciljem dosega lepše oblike treba odstraniti tudi kožo v sami gubi pod dojkama in torej dodati še horizontalen rez in brazgotino.

Del operacije zmanjšanja dojk je pogosto tudi liposukcija, ki je namenjena predvsem oblikovanju in dodatnemu zmanjšanju zunanjega dela dojke ter maščobe pred pazduho. Dodatek liposukcije k operaciji nam omogoči uporabiti manjše reze in ustvariti zelo estetsko obliko dojk, ne da bi bile za to potrebne dolge brazgotine.«

Del operacije zmanjšanja dojk je pogosto tudi liposukcija, ki je namenjena predvsem oblikovanju in dodatnemu zmanjšanju zunanjega dela dojke

Možne komplikacije in neželeni učinki

»Kot vsak operativni poseg ima tudi zmanjšanje dojk možne komplikacije. Čeprav so redke, so mogoče in z njimi mora biti seznanjena vsaka pacientka, preden se odloči za tovrstno operacijo. Lahko pride do pooperativne krvavitve in hematoma, pojavi se lahko vnetje, razprtje pooperativne rane, odmrtje dela kože ali bradavice in začasno ali trajno spremenjena občutljivost prsnih bradavic. Ena od neželenih posledic so lahko tudi neestetske brazgotine, ki so pri operaciji zmanjšanja dojk bolj ali manj obsežne, odvisno od tehnike. Tehnika je odvisna od velikosti in oblike dojk. Če so brazgotine dolge, je njihova vidnost zelo odvisna od potenciala celjenja: pri nekaterih pacientkah se brazgotine zacelijo tako, da so praktično nevidne, pri nekaterih pa so brazgotine bolj opazne, široke in obarvane temneje od kože naokoli. Pri večini so brazgotine v tem predelu povsem sprejemljive in po letu dni, ko dozorijo, le še malo opazne.«

Kaj pa dojenje? Andreja je imela z dojenjem nekaj težav, že pred posegom pa so jo opozorili, da morda ne bo mogla več dojiti. 

»Če so ohranjene vsaj nekatere mlečne žleze, ki vodijo do prsne bradavice, po operaciji obstaja možnost dojenja. Včasih je potrebno dodajanje mleka, saj ga dojke po operaciji ne morejo proizvesti dovolj. V nekaterih primerih pa dojenje ni več mogoče, zlasti pri zmanjšanjih dojk, ki so bile zelo velike in je bilo treba odstraniti večino tkiva z mlečnimi žlezami.« 

Ali dojke lahko spet zrastejo? 

»Lahko, če oseba po operaciji pridobi kar znatno število kilogramov. Pri dojkah s staranjem postaja vsebnost maščobe v primerjavi z žlezo vedno večja in ta se bo, v primeru zvišanja teže, povečala povsod, tudi v dojkah. Če držite bolj ali manj konstantno težo, se bodo dojke po operaciji sicer starale z vami, torej se bodo z leti nekoliko povesile, ne bodo pa ponovno zrasle. Rezultati zmanjšanja dojk so načeloma trajni in dojke za vedno ostanejo manjše in bolj napete, kot bi bile sicer.