Če sta nosečnost in otrok nekoč veljala za nekaj samoumevnega, dandanes še zdaleč ni več tako. Vse več žensk ima zaradi različnih dejavnikov, od načina življenja do bolezenskih stanj, vse več težav na poti do zanositve in donositve otrok.
Resnična zgodba petih spontanih splavov in dvojne sreče
Tokrat se bomo posvetili resnični ženski, recimo ji K.K. in njeni zgodbi, ki jo je delila z nami, da bi skozi njeno izkušnjo morda pomagala tudi kateri od nas. K.K. je imela pet spontanih splavov in en zastoj rasti ploda, ki se je k sreči dobro končal in zdaj ima doma končno dva živorojena otroka. A pojdimo lepo od začetka, saj je bila njena pot vse prej kot enostavna …
Njena zgodba sega približno 9 let nazaj. Stara je bila stara 24 let, ko je prvič naravno zanosila in takrat še zdaleč ni vedela, kaj vse gre lahko narobe …
»Bila sem brezskrbna in nevedna glede same nosečnosti. Prvi pregled na ultrazvoku je že pokazal bitje srčka in bila sem presrečna, vendar se je ta sreča kmalu “razbila” na milijon koščkov. Nekje v 8. tednu nosečnosti sem začela krvaveti. Pregled v dežurni ginekološki ambulanti je pokazal, da se je moja sreča poslovila, saj srček ni več utripal. Rekli so mi, da je narava opravila svoje in nekako sem jim verjela.« Čez slabe 4 mesece je ponovno zanosila. »Zopet me je na ultrazvoku razveselil živahen srček, ki je utripal v ritmu, a žal je plod v 9. tednu nosečnosti odmrl. Tudi tokrat naj bi bila kriva narava in naravna selekcija, v kar sem počasi že začela dvomiti.«
S teboj ni nič narobe …
Vseeno je poskusila zanositi še enkrat, saj naj bi vse preiskave osebam, ki doživljajo zaporedne izgube, pripadale šele po treh zaporednih spontanih splavih. Ko je zanosila v tretje je šlo vse kot po maslu. Rodila je zdravega dojenčka. Eno leto po porodu se je s partnerjem odločila za povečanje družine. Zanosila je in ponovno končala s spontanim splavom v 7. tednu nosečnosti. Mislila je, da gre spet za naključje. Nato zanosi v peto. »Do polovice nosečnosti je vse potekalo super, potem pa šok – zastoj rasti ploda. Še sedaj se v živo spomnim, kako so mi ginekologi govorili, da ima moj otročiček samo 50% možnosti za preživetje.
Takrat sem od 4. meseca nosečnosti dalje ostala v porodnišnici na strogem opazovanju rasti ploda, dobila injekcije za razvoj pljučk in v 36. tednu so mi porod sprožili. K sreči se je vse srečno izteklo in imam doma zdravega otročička.« Dobro leto po porodu spet zanosi, a še pred prvim potrditvenim pregledom nosečnosti spet opazi blago krvavitev. »Takoj sem vedela, kaj žal sledi in imela sem prav. Spet ni bilo utripa. To je bil že 4. spontani splav.«
Življenje jo je nato peljalo na drugo pot. Z očetom otrok sta se razšla, čez nekaj časa je spoznala novega življenjskega sopotnika. Zanositev zaradi partnerjevih težav ni bila možna, zato je šla na postopek umetne oploditve. »Prvi postopek je uspel. To je bila šesta zaporedna nosečnost. Do 14.tedna nosečnosti vse v redu, nato pa šok – na ultrazvoku ponovno ni bilo več utripa. Takrat se mi je podrl svet. Najbrž se sprašujete zakaj že prej nisem opravila vseh možnih preiskav, da se to nebi dogajalo? Odgovor je preprost. Vsi so mi govorili, da z mano ni nič narobe, jaz pa sem slepo verjela.
Prvi postopek je uspel. To je bila šesta zaporedna nosečnost. Do 14.tedna nosečnosti vse v redu, nato pa šok – na ultrazvoku ponovno ni bilo več utripa. Takrat se mi je podrl svet.
Ker je bil sedaj še drugi partner, sem mislila, da zdaj bo pa najbrž drugače in da je z bivšim partnerjem, s katerim imam dva otroka, prihajalo do kakšnih morebitnih kromosomskih napak. No, mojega angelčka smo poslali na obdukcijo in genetiko, kjer so se izvidi vrnili vsi brez posebnosti. To je pomenilo, da je bil otroček zdrav. Torej sem začela iskati možne vzroke za moje splave. Ure in ure sem prebila na internetu, ob branju strokovnih člankov, raziskav …«
Pot do diagnoze
Osebnega ginekologa je prosila za napotnico za revmatologa, ki je še vedno ni želel dati, češ da te bolezni pa ona zagotovo nimam, saj je dvakrat rodila. »Po neustavljivem prosjačenju, sem napotnico le dobila. Šla sem k enemu in edinemu strokovnjaku v celi Evropi za ženske z več zaporednimi izgubami, ki dela v bolnišnici Petra Držaja Šiška – dr. Alešu Ambrožiču. Testi so pokazali sum na APS (antifosfolipidni sindrom) in diagnosticiral mi je nizko aktiven protein C, torej trombofilijo. Še sedaj se velikokrat zavem, da bi bilo vse drugače, če bi se testirala prej in že prej malo raziskovala ter poizvedovala, kakšne so lahko indikacije za toliko spontanih splavov.«
Kaj je trombofilija in kako poteka zdravljenje
Trombofilija predstavlja povišano nagnjenost k strjevanju krvi in s tem nastankov krvnih strdkov (trombusov) v ožilju ali nastanek pljučne embolije. Če strdek popolnoma zamaši žilo, to lahko privede do globoke venske tromboze. Med nosečnostjo lahko tromboza nastane tudi v posteljici, s čimer lahko resno ogrozi življenje ploda. Teste za morebitno trombofilijo naredi revmatolog, a je napotnico, po izkušnjah K.K., zelo težko dobiti.
»Toda bodite vztrajne! Predvsem, če prihaja do biokemičnih nosečnosti, spontanih splavov ali pa, če se zarodek sploh ne vgnezdi. Preiskave, ki vam jih bodo opravili zajemajo področje avto-imunih bolezni, revmatologije in imunologije, zato so testi zelo dragi in jih zdravniki neradi prepisujejo, brez nekega večjega suma in zapletov oziroma indikacij v preteklosti.«
Veliko oseb prav zaradi nedobljene napotnice odide na samoplačniško testiranje čez mejo, k našim sosedom na Hrvaško, saj so preiskave bistveno cenejše, kot pri nas, ki jih seveda tudi testirajo na Polikliniki v Ljubljani na hematološkem oddelku. Pri K.K. sta dedno obliko trombofilije podedovala tudi oba njena otroka. »Zdravi se s herapinom, v Sloveniji dobiš injekcije Fragmina, ki preprečijo nastanek krvnih strdkov, ravno slednji so bili najverjetneje razlog za smrt ploda, in pa z Aspirinom Protect 100. Ker je to tudi avtoimuna bolezen, se lahko poleg vsega predpiše še Medrol. Se pa vsa ta terapija pri večini primerov jemlje samo v času umetnih oploditev in nosečnosti,« razloži sogovornica in doda: »Če bi ginekologi ženskam že pred samim načrtovanim IVF postopkom opravili te preiskave oz. jih napotili na preiskave, bi bilo veliko manj neuspelih nosečnosti! Zato se drage moje borite za svoje pravice in zahtevajte preiskave, da ne boste pisale moje zgodbe.«
Zato se drage moje borite za svoje pravice in zahtevajte preiskave, da ne boste pisale moje zgodbe.
Ko je imela K.K. diagnozo končno v rokah, se je podala v ponoven boj. Tokrat v 6. postopek umetne oploditve, a do zdaj še neuspešno, kljub v temu, da je ginekološko zdrava. Danes šteje 31 let.
Bodite nepremagljive kot levinje
Kljub temu, da je K.K. zelo močna ženska, te tovrstne izkušnje zaznamujejo. »Žal gre še vedno tudi za tabu temo, o kateri se premalo govori in katere se marsikdo noče izpostavljati, saj je neplodnost za nekatere pare še vedno zelo osebna stvar, ki jo želijo zadržati zase. Zagotovo vsaka ženska ki izgubi otroka, izgubi tudi delček sebe. To je stvar, ki jo ne pozabiš, ne preboliš, ampak se moraš s tem naučiti živeti.« Velikokrat se zgodi tudi, da se ob izgubi otroka en od partnerjev zapre vase in trpi v sebi. »Prav zato se je potrebno in pomembno pogovarjati in dati to iz sebe. Na voljo so tudi psihologi in psihoterapevti, kateri se usmerjajo prav na izgube.
Meni je zelo pomagalo, da sem se zaupala prijateljicam in pa puncam v skupini na Facebooku (IVF Slovenija), ki so imele enake težave. Tam sem vedno našla uteho, saj se je tudi meni zgodilo, da se je partner zaprl vase in globoko trpel, navzven pa je hotel biti močan zame in me tolažiti.« Tudi vnašanje hormonov v telo seveda pusti posledice, kot so hitrejše praznjenje zalog jajčne rezerve (hitrejša menopavza), tudi estrogen naredi telesu svoje, večja je možnost nastanka cist na rodilih, več rakovih obolenj. »A so tudi dobre posledice in to je pot do živorojenega otroka, ki je še kako zaželen,« pravi K.K.
In nauk zgodbe? Kdaj postati pozoren in previden navkljub zdravnikovemu mnenju, da bodimo potrpežljivi, saj je z nami vse v redu?»Takrat, ko se nam ponovi spontani splav ali pa ko nikakor kljub zdravniški pomoči in več zaporednih neuspešnih umetnih oploditvah ne pride do nosečnosti,« pravi K.K, ki bi, ko se danes obrne nazaj, tudi sama marsikdaj ravnala drugače kot je. »Še prej bi začela raziskovati in se boriti za svoje telo in svoje pravice. Bolj bi se informirala in glede na moje predhodne težave prej zahtevala preiskave.« Zato za konec še nasvet za naše bralke, ki so v podobnih situacijah: »Borite se kor levinje! Bodite nepremagljive, borite se za svoje pravice, in najpomembnejše – ne obupajte! Močnejše ste kot mislite in zmorete to!«
