25. november je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami in tokrat je o svoji zgodbi tudi za nepremagljive spregovorila Vražja dama Pika Zrim.
Pika, ki je o tej temi spregovorila tudi še v šovu Vražje dame, ki ga lahko spreljamo na Planet TV, nam je zaupala, kako se je rešila iz pekla nasilja in kaj svetuje vsem ženskam, ki so v enaki situaciji kot je bila nekoč ona. Priznam, da je današnji pogovor najtežji. Najtežji, ker sem žalostna in jezna hkrati, saj nasilje preveč toleriramo in bi kot družba morali narediti več. Stop bi morali reči vsem vrstam nasilja. Spregovoriti o svoji težki izkušnji tako javno, ni lahko, vendar sem prepričana, da bo današnja zgodba pomagala, da kakšna ženska, ki je v enakem položaju, zbere moč in poišče pomoč.
Na začetku me zanima, kako lahko nekdo prepozna nasilje? Velikokrat žrtve kažejo na ven pogumen obraz in nikoli ne bi rekli, da se za štirimi stenami dogaja kaj tako hudega. Še huje, ponavadi mislimo, da gre za srečno družino. Kakšna je po vašem mnenju odgovornost nekoga, ki ve, kaj se dogaja za zaprtimi vrati?
Mislim, da vsaka ženska, ki je žrtev nasilja, to zelo dobro skriva, saj vsak dan znova upa, da se to ne bo ponovilo. Včasih nekdo opazi modrice na drugi osebi pa se dela kot da ni nič.
Mislim, da bi moral vsak poklicati policijo, če sliši, da se dogaja nasilje, ker tako ustavimo oz. prekinemo nasilje vsaj za tisti dan.
Žalostno je to, da v naši državi ženska še vedno ni dovolj zaščitena. Morali bi obstajati zakoni, da se osebo, ki izvaja nasilje, odpelje ali pa da nosi kazenske posledice svojih dejanj. Ne poznam nikogar, ki je bil v zaporu, zaradi izvajanja nasilja, pa čeprav nekateri zagovarjajo, da so zakoni pisani v dobro žrtve. Niso ali pa so slabi.
Kako pomagati žrtvi nasilja? Marsikdaj ne znamo pomagati in ne vemo niti, da nekdo v resnici potrebuje našo pomoč. Mislite, da je vedno potrebno posredovati?
Vedno poklicati policijo, vedno, žrtvi pa podati alternative, kako iz takega odnosa, saj zaradi svoje ne-samozavesti misli, da ni izhoda. Pa je izhodov več, samo žal si tako psihično uničen in fizično utrujen, da ne razmišljaš trezno.
Kakšna je bila vaša pot iz nasilja? Kako ste se vi rešili? Dejansko ste si rešili življenje.
Nekaj mesecev pred odhodom sem imela stalno 37,5 vročine, bila sem tako utrujena od vsega, saj je bilo fizično, verbalno, spolno in ekonomsko nasilje iz dneva v dan hujše. Pojavile so se vrtoglavice, da sem obležala v postelji za kakšen mesec, v glavi mi je šumelo, slabo mi je bilo, mislila sem, da bom umrla. Po pretresu možganov in šivani glavi sem pristala v bolnišnici.
Nekega jutra, ko sem gledala svoja nebogljena otroka in si mislila, kaj vse morata prestajati, sem imela samo eno misel: potrebujeta živo in zdravo mamo, ki ju lahko samo z zdravim ali normalnim življenjem pripelje do odraslosti, ko bosta lahko sama poskrbela zase.
Prepričana sem, da bi bil nekega dne udarec lahko usoden, saj so bili udarci s pestjo večinoma po glavi.
Kako vas je vaša izkušnja zaznamovala? Kakšna ženska ste danes? Je bolečina še prisotna?
Psihična bolečina se celi, pridejo pa dnevi, ko se mi zdi, da je bilo vse še včeraj in ni lahko. Sem zelo občutljiva oseba in ne prenesem vpitja, žaljivk in nespoštovanja. Mož, oče najinih otrok, človek, ki sem ga ljubila in mu slepo zaupala, me je zelo grdo izigral tudi premoženjsko, za nekaj milijonov evrov. Po ločitvi pride seveda nova borba, borba za preživetje. Našla sem si službo v trgovini, kar ni zadostovalo za preživetje otrok, izmikanje preživnine itd … Kar je bilo posledično spet težko zame, ampak me je misel na mir v hiši potiskala naprej.
Vedno sta me in še danes me držita pokonci moja otroka in moji vnuki, za katere si bom prizadevala, da bodo živeli v zdravem, ljubečem okolju. Včasih imam slabo vest, da sem otrokoma na nek način povzročila travmo, ki jo zagotovo nosita globoko v sebi. Ker sta danes odrasla, bosta mogoče skušala razumeti, da sta obstajali dve poti: ostati in ne vemo, kaj bi bilo z mano, da o njunih travmah sploh ne govorim, ali zbrati pogum in zaživeti življenje kot si ga zasluži vsak človek.
Česa vas je bilo najbolj strah? Kakšni so bili občutki, ko ste čakali, kaj bo danes?
Vsak dan, ko sem zaslišala njegov avto pred hišo, še danes imam trigger na Mercedesov zvok motorja, ki bi ga še po 20-ih letih prepoznala miže, sem se spraševala, kaj bo danes našel za val žaljivk, poniževanj …
Nekega dne sem se zavedla, da otroka potrebujeta živo in psihično stabilno mamo, saj mama je samo ena in edina.
Pogum sta mi dajala moja dva otroka. Bila sta navezana name, saj sem bila 24 ur na dan doma, nisem hodila v službo, nista poznala momenta, da mame ni doma in vprašanja kdaj pride.
Kaj bi svetovali vsem žrtvam, ki ne vedo, kaj storiti? Zakaj vas ni tepel po obrazu?
Naj ne obsojajo sebe in naj ne upajo, da bo bolje, tako kot sem to počela jaz. Vsako jutro, ko sem se zbudila, je bila moja prva misel: on danes ne bo nič našel, da bi me ozmerjal, danes ne bom izrekla besede z napačnim tonom, kateremu so sledili udarci s pestjo po glavi, vlečenje za lase po hiši, zato sem posledično imela pleše in buške po celi glavi. Toliko se pa je zavedal, da me ne sme po obrazu, ker bi se videle modrice.
Če se oseba, ki izvaja nasilje ne zaveda, da potrebuje pomoč, ne bo nikoli bolje. Strah me je bilo, da bo napačen udarec smrtonosen. Vsem bi svetovala, naj zberejo pogum in odidejo.
Gospa Pika, hvala za ta intervju, za vaše besede in iskrenost. Zelo pogumna ženska ste in čudovita mama ter babica. Želim vam, da uspešno premagate tudi tiste občutke, ko se vam zdi, da se je vse dogajalo še včeraj.
Drage Nepremagljive, v zadnjih treh člankih smo se lahko veliko naučile, zato iskreno upam, da smo pomagale, pomagale žrtvam nasilja, kot tistim, ki ne vedo, če pomagati in kako to storiti. Upam, da bomo kmalu živele v okolju, ki bo za ženske varno in da bo toleranca do nasilja ničelna. STOP nasilju!
Foto: Planet TV