Med najinimi prvimi skupnimi počitnicami v termah Olimia sva se sprehajala po Kozjanskem parku in razpravljala o zabavi, ki jo bova priredila za najina okrogla rojstna dneva – mojega 40. in njegovega 50. In potem se mi je kot strela z jasnega utrnilo in sem rekla: »Kaj pa, če se še poročiva in proslavljava vse troje skupaj?« 

»Prav, pa se dajva,« je rekel moj bodoči in sedanji mož. 

In sva se, dobrih osem mesecev po tem, ko sva se spoznala. Taščo je zvijalo, moji starši in prijatelji pa so vedeli, da sem sicer impulzivna, a tudi premišljena in običajno ne vlečem povsem nerazumnih potez. Mojemu silno razumskemu možu se je zdelo, da so zadeve dovolj tehtno argumentirane, da gre lahko s tokom, jaz pa sem ves čas vedela, da je pravi, zato je bilo popolnoma vseeno, kdaj to storiva, ker bova v vsakem primeru skupaj.

Leta nimajo (skoraj) ničesar s tem

Pogosto me je kdo vprašal, kako je, če se poročiš v starejših letih, a moram priznati, da najina starost ni imela kaj dosti s tem – razen tega, da je vse skupaj sprožila varčnost pri okroglem rajanju. Pri meni je šlo bolj za to, da sem, rahlo podobno kot Bridget Jones, končno spoznala pravega – in to se je pač zgodilo pri 39. Ali sem na slepem zmenku takoj vedela, da je to to?

No, v prvem hipu sem najprej preskenirala, ali si lahko predstavljam, da kaj fizičnega počnem z njim, pa ob tem ne zavijam z očmi. Da stvar obeta, mi je postalo jasno, ko so naju po tretji rundi piva metali iz lokala, da je to to, pa se je počasi začelo izrisovati po prvem skupnem izletu v Devin. Vse drugo je verjetno teklo precej podobno kot pri drugih parih, ko po prvem letu življenja v hormonskem tornadu sledi skupno vsakdanje življenje, pogajanja in prilagajanja o vsem, od zobne paste do dileme morje ali hribi. Ok, nekaj pa je glede na leta vseeno bilo drugače – nabrala sva si malce več prtljage.

Kufri gor in kufri dol

Če zdaj pogledam nazaj, mi je jasno, da je faza zaljubljenosti tista, zaradi katere skočiš v neznano. Šele pozneje sem namreč začela dojemati, da je prišel v kompletu z možem še njegov sin, ki je bil tik pred puberteto in polovico časa živel z nama. Ne le žena, čez noč sem postala še mačeha, in to najstniku. Da sploh ne omenjam poltergeista v obliki bivše, ki se je, razpeta med zagrenjenostjo in željo, da bi izpadla kul, manifestirala vedno, ko je je bilo najmanj treba. 

Vse skupaj je od mene zahtevalo železne živce, prilagodljivost in vztrajnost, in čeprav sem tudi sama prinesla v zakon kar nekaj kapric, želja in posebnosti, sem ponosna na to, da sem razčistila s preteklostjo in ni vsaj na moji strani nihče skakal iz kosmičev.

Je pa res, da je morda ravno najina starost vzrok za to, da vztrajava, tudi kadar se pojavijo čeri. Srečni se mi zdijo tisti, ki se najdejo že zgodaj v življenju in si resnično ustrezajo. Večina nas mora pred tem dati skozi kup limlov in zastrelkov, da lahko potem cenimo tisto, kar smo naposled našli.

Kljub temu pa nekaj nasvetov za tiste, ki se vam dogaja kaj podobnega in bi jih po nekaj letih zakona dala sama sebi v prvem letu: 

• Preberite drobni tisk: Ne rečem, da bi si premislila, če bi natančno vedela, kaj vse me čaka, bi se pa pogajala, odlašala s selitvijo in kakšno stvar rešila malce bolj diplomatsko.
• Ne zanašajte se na moško presojo odnosa z bivšo: Bivše so pogosto prepričane, da jim daje dejstvo, da so (zdaj vašemu) moškemu rodile otroka, dosmrtno pravico vmešavanja v čisto vse. Čeprav se vašemu dragemu ne zdi nič posebnega, da v nedeljo ob sedmih dobi SMS, da je našla njegovo kapo s šiltom iz osemdesetih in ne ve, kaj naj z njo, bo vas to motilo. On je nanjo navajen in ob vsaki provokaciji preprosto preklopi v drug template, vi pa boste tisti, ki boste čutili, da v ozadju še nekdo drug vleče niti vašega (vajinega) moža in upravlja z vašim življenjem.
• Primoženi najstniki: Tudi pri tem se ne zanašajte na partnerjevo presojo, ker sam svojega otroka ne vidi objektivno. Naj bo mali še tak angelček, partner pa še tako strog in dosleden, boste živeli z najstnikom in njegovimi hormoni. Idealne rešitve za to ni, ne podcenjujte pa moči alkohola, prijateljic, terapije, športa, svojih konjičkov, debelih sten, samostojnih počitnic itd.
• Pomembna sta vidva: Čeprav vas bo metalo iz tira kar nekaj zgoraj opisanih stvari, nikoli ne pozabite na bistvo – na vaju, na to, zakaj sta skupaj, kako sta si dragocena, kako se imata rada in kako sta povezava. Če okoli vaju divjajo še tako močni viharji, se opomnita na to in se vedno znova vrnita k temu. Skupno stiskanje v šotoru, dokler se zunaj vse trese, pa naj vaju še dodatno poveže in ne razdvoji.