Kaj nas bo naučilo potovanje po Afriki

Oktobra se s petimi otroki in možem odpravljamo na enomesečno potovanje po petih deželah južne polovice afriške celine (južna Afrika, Namibija, Bocvana, Zimbabve in Zambija).

Skupaj bomo prevozili približno 15 tisoč kilometrov. Otrokom želiva približati drugačnost pristnega in manj razvitega sveta, kulture, jezika, barve kože, prehrane, življenjskih standardov ter predvsem iznajdljivosti življenja, kjer se rojeva doma, se umivajo iz čebra in elektrika ni samoumevna … Ne bomo samo uživali v številnih lepotah, ki jo ponuja tako oddaljena dežela, ampak bomo potovanje združili tudi s humanitarnim projektom. 

Želiva videti ljudi, ki živijo povsem naravno in jih množični turizem še ni tako močno dosegel

Marsikdo nas sprašuje, zakaj smo za destinacijo potovanja izbrali ravno Afriko. Ta dežela je na najinem seznamu želja že precej let. V tempu najinega življenja, ker sva v nenehnem stiku z ljudmi, vsi hrepenimo po miru, pristnih stikih, stikih z naravo in begu iz te ‘civilizacije’, stran od množic. Kamorkoli se peljemo, na primer na Bled – lep kotiček, a je na žalost okupiran s turisti, pozna se roka globalizacije …

Afrika pa je vseeno malo bolj nerazvita, manj turistična in privlači naju prav ta stik s pristnostjo. Želiva videti ljudi, ki živijo povsem naravno, ne igrajo vlog za turiste. Znajti se morajo v okoliščinah in situacijah, ki so nam neznane. Kako živeti brez elektrike, kako hoditi po vodo daleč, saj pri nas priteče iz pipe, kako poslušati vreme in naravo ter temu prilagajati življenje … Oni prisluhnejo vsem naravnim pokazateljem, kdaj je čas za lovljenje živali in kdaj za sajenje, hkrati imajo dobro razvita čutila za to.

Ženske se morajo pri menstruaciji ali porodu doma znajti povsem drugače, kot se me v razvitih državah. Otroci recimo pri gospodinjskih opravilih sodelujejo že od mladih nog, ne poznajo dude, vozička in ropotuljic, niti mazil proti bolečim izraščanjem zobkov in mehkih pleničk. Tam več generacij živi skupaj, družine so bolj povezane, več si pomagajo, mladi skrbijo za starejše, vloge in delo so razdeljeni. Izjemno so spretni, saj si sami sešijejo obleke, hodijo bosi, izdelujejo stvari iz lesa in kamna. To je povsem nasprotju z nami, kajti mi se le odpravimo do trgovine – in izdelek že imamo. 

Sama sem Južnoafriško republiko po dolgem in počez že prepotovala in sodi na seznamu vseh mojih destinacij med tri najlepše. Sedaj, ko so otroci dovolj stari, si želim, da jo vidijo tudi oni. Minilo je 13 let od mojega zadnjega obiska Afrike in spomnim se, da sem si rekla: »Upam, da bom kdaj imela otroka in mu pokazala vse to tukaj.« No, in zdaj se čas našega družinskega potovanja prav tja kočno res bliža.

Osupljiva pestrost narave

Narava je v Afriki očarljiva. Živalski svet je izjemno bogat. Midva in otroci se veselimo prvega stika z živalmi v naravnem okolju. Naravni pojavi, kot je rdeča puščava v Namibiji, ti vzamejo sapo. Veva, da je tam rastje zelo bujno, da bomo imeli priložnost videti tropski deževni gozd in džunglo. Savansko, puščavsko in polpuščavsko podnebje botrujejo raznolikosti rastja. Videli bomo tudi makijo in zimzelene gozdove. Vsaka od držav je precej drugačna, ene so zelo puščavne, druge izjemno zelene, ene s številnimi slapovi in jezeri, druge ob morju, ene stran od morja. Vsaka bo zgodba zase, vsaj tako kaže po vsem, kar smo do sedaj prebrali in naštudirali.

Po Afriki sem že potovala in komaj čakam, da se vrnem.

Kljub revščini sreča in veselje na obrazih

Ljudstvo je, čeprav živijo precej revnejše življenje od nas, nasmejano in srečno. Oni so skromni po srcu. Živijo iz dneva v dan in ne mislijo veliko na jutri. Presrečni so, ko imajo tisti dan hrano za družino in ga ne kvari slabo vreme. Prav zaradi tega imava občutek, da so v marsičem bogatejši od nas. 

»Želim, da vidijo drugačnost, da tamkajšnje otroke sprejmejo kot sebi enake.«

Otrokom ne želim kazati tamkajšnjih otrok in jim govoriti: »Poglejte, kaj vse imate vi. Poglejte, česa ti otroci nimajo.« Želim, da vidijo drugačnost, da tamkajšnje otroke sprejmejo kot sebi enake. Rada bi, da jih objamejo in se igrajo z njimi. Mogoče jih bo ganila drugačna igra, na primer s kamenčki in paličicami. Morda bodo skupaj lovili hrošče in igrali igre, ki so nam nepoznane. Želim, da sami spoznajo, da tamkajšnji otroci nimajo računalnikov, mobilnih telefonov, družabnih iger ipd. Upam, da se bodo iz tega nekaj naučili, se notranje obogatili in kaj od tega prenesli tudi domov. Otrokom bi rada pokazala tudi drugačno barvo kože, kulturo, navade, hrano … To je zanje vseživljenjska popotnica.

Izjemno je, da bodo že tako mladi doživeli edinstvenost dežele, kar jim bo zagotovo razširilo obzorja

Menim, da so naši otroci razvajeni, hkrati pa so prikrajšani za mirno življenje, ko so starši doma brezskrbni. Kakorkoli obrnemo, današnje otroke večinoma vzgajajo inštitucije (vrtci, šole, drugi), ni tako kot nekoč, ko so otroci s starši hodili na njivo, ko so bili iz službe doma že ob 14. uri, ko so vse večere in vikende preživljali skupaj … Danes je povsem drugače. Starši imamo številne službene obveznosti tudi popoldne, zvečer in za vikend. In kot sem že prej omenila – ja, naši otroci so razvajeni zaradi vseh materialnih dobrin (barbik, svetlikajočih se barvic, knjigic in bleščečih oblekic, vsi imajo po nekaj parov čevljev …). Dokaj samoumevno je, da bodo šolske potrebščine dobili. Četudi jih starši ne morejo kupiti, je naš sistem socialne države tako zasnovan, da šola ali druge inštitucije poskrbijo za to. Da otrok ne more iti v šolo, ker nima šolskih potrebščin, se v Sloveniji skoraj ne zgodi. V Afriki pa se to dogaja dnevno. 

Dobrodelna nota našega potovanja

Najini otroci so tudi seznanjeni s tem, da ima naše potovanje v Afriko tudi dobrodelno noto in da zbiramo finančna sredstva za gradnjo zavetišč za otroke, ki nimajo lastne strehe nad glavo, v Serowu, v Bocvani. Projekt smo zagnali v sodelovanju s Slovensko karitas. Pozivamo vse, da pomagate. Pošljite SMS CLOVEK1 (1 EUR) in CLOVEK5 (5 EUR) na 1919 in namenite svoj prispevek, s katerim bomo skupaj zgradili novo zavetišče za otroke, matere pa opremili s sanitetnim materialom in drugimi nujno potrebnimi dobrinami.

Najini otroci so veseli, da bomo skupaj pomagali tistim, ki svoje premoženje (po navadi je to le rojstni list) skrijejo pred dežjem v majhno zavetišče. Doma se veliko pogovarjamo o tem. Sami so nabrali tudi pet velikih vreč igrač za otroke. Izbrali so svoje najljubše in najlepše igračke. Darovali bodo takšne, s katerimi so do sedaj radi spali in se z njimi nenehno igrali. Želijo jih podariti naprej, zato bodo potovale z nami. 

Nas sedem.

Pot v Afriko bo na otroke vplivala pozitivno

Vem, da bo kdaj tudi naporno, a vseeno sem prepričana, da bodo doživeli veliko novega. Verjamem, da se bodo znašli tudi v drugačnih, do sedaj neznanih situacijah in odnosih z drugimi odraslimi ljudmi ali otroki. Vse to bo, še enkrat poudarjam, pozitivno vplivalo nanje, tako popotniško kot srčno, v sklopu tega humanitarnega projekta. Zelo dobro sem pripravljava na morebitne pasti, izognili se bomo nevarnim predelom, se pršili pred komarji, pet dni bomo jedli antimalarike, cepili smo se proti rumeni mrzlici, hepatitisu A in B ter tifusu, pazili bomo na higieno, si umivali roke, jedli prekuhano, pili ustekleničeno vodo in otroke držali tesno ob sebi in pod nadzorom v nacionalnih parkih, polnih divjih živali.

Otroci z nama ne bodo šli na potapljanje z morskimi psi, niti na jahanje nojev, ker je preveč nevarno. Pazljivo bomo vozili in upoštevali vsa lokalna pravila in priporočila, s seboj bomo imeli satelitski telefon, upam, da se ujamemo tudi z Zvonetom Šerugo, ki bo sočasno v Namibiji, tako da bomo imeli ob sebi nekaj dni bolj izkušenega od nas. Hvala bogu, da imam v Pretoriji prijateljico, prav tako zdaj poznam sestro Fani v Botsvani in bomo imeli tako vsaj nekoga bližje, če se kaj zgodi. Uredil smo vsa zdravstvena zavarovanja, turistična, prej gremo vsi k zobozdravniku, s seboj bomo imeli precej založeno domačo lekarno. 

Nepozabna dogodivščina nas bo povezala, hkrati pa zelo osrečila, ker bomo na poti tudi poskušali narediti čim več dobrih del

Povrhu bo to močno vplivalo na nas, saj bomo kot družina noč in dan skupaj, daleč od doma. Vsi skupaj se bomo mnogo naučili. Midva bova izpopolnila najine organizacijske sposobnosti. Naučila se bova, kako ob tako velikem številu podatkov in zahtevni logistiki vseeno ostati miren in se posvetiti otrokom, kar petim, ter še dvema snemalcema, ki nas spremljata. Potrudila se bova, da bova z njimi delila čim več opisov, kaj vidimo. Nepozabna dogodivščina nas bo povezala, hkrati pa zelo osrečila, ker bomo na poti tudi poskušali narediti čim več dobrih del. Komaj čakamo trenutek, ko bomo vse te stvari predali naprej. Veselimo se dne, ko bomo v vasi Serowo, za katero zbiramo finančna sredstva in materialne dobrine s pomočjo posameznikov in podjetij, videli dotične osebe. Komaj čakamo, da vidimo otroka, ki bo dobil v roke našo igračko. Veselimo se srečanja z misijonarko Fani Žnidaršič, s katero smo se povezali v predpripravah na humanitarni projekt in družinsko potovanje. 

Otrokom bomo tam, če bo priložnost, tudi pokazali, od kod prihajamo. S sabo bomo imeli zemljevid sveta in razložili jim bomo, kako je pri nas. Potrudili se jih bomo naučiti kakšno novo angleško besedo. Dali jim bomo tudi angleške knjige, pobarvanke, barvice.

»In kadar si ljudje z delom nekaj prislužijo, sta njihova lastna vrednost in samozavest pristnejši, kot če bi za dobrine prosjačili.«

Naj še enkrat izpostavim, da se otroci tam spopadejo z osnovno revščino – nimajo doma, nimajo možnosti odhoda v šolo, so pogosto lačni, njihova zdravstvena oskrba je slaba, večja je možnost okužb in bolezni … Na žalost nimajo priložnosti za izobraževanje. To je le moje razmišljanje, a sem dobila dodatno potrditev ob prebiranju številnih prispevkov in spremljanju raznovrstnih humanitarnih projektov na svetu, predvsem Slovenske karitas. Humanitarna znanost (tisti, ki se s tem poklicno ukvarjajo – pedagogi, psihologi …) temelji na tem, da reveža naučijo loviti ribe, ne pa da mu nekdo ulovi ribe. Ne želi se spodbujati beračenja iz generacije v generacijo. To ni tisto, kar človeku zgradi lastno vrednost, samopodobo. On je še vedno berač, odvisen od tega, kar bo dobil. Pogosto to vodi v kriminal (krajo, trgovanje z otroki, zlorabe otrok za beračenje …).

O našem odhodu v Afriko sva poklepetali tudi z nepremagljivo Rebeko, video intervju si lahko ogledate TUKAJ.

Odličen projekt je na primer Podari kozo. Ti prispevaš tako, da svoja finančna sredstva nameniš nakupu koze. Ta s svojim blatom gnoji in poskrbi za rodovitnejšo zemljo, hkrati pa daje mleko. Takšen projekt je za posameznika izredno spodbuden. Prav tako je smiselno, da nekdo donira, plača delo. Vsak človek mora imeti namreč smisel za življenje, delo nas krepi ter nam daje razlog, da zjutraj vstanemo. In kadar si ljudje nekaj prislužijo z delom, sta njihova lastna vrednost in samozavest pristnejši, kot če bi za dobrine prosjačili. 

Ponudila jim bova delo in preproste poslovne ideje

Zato bova z možem tudi tako radodarna, da bova v Afriki večkrat komu podarila materialne stvari in naša lastna finančna sredstva. Ampak – velik ampak. Ne, ker bo nekdo stegnil roko proti nama, ampak tako, da jima dava možnost, da nekaj zaslužijo. Ne želiva biti nesramna in jih izkoriščati, ampak jim želiva dati priložnost. Prosila jih bova, naj nama očistijo avtomobil, pogledajo otroke, skuhajo kosilo, nesejo torbo – in midva jim bova bogato poplačala. Želiva jim podariti občutek, da se z delom tudi nekaj dobi. Želiva, da bo ta oseba ponosna, ker je sprejela delo. Ko sem se pogovarjala z Zvonetom Šerugo, je podprl najino miselnost. Ne smemo spodbujati beračenja, ker se to nikoli ne konča. Predlagal nama je, naj se osredotočiva na to, da kupujeva lokalno, lokalno najameva delovno silo in jo tudi plačava. Sledili bomo tej poti … 

Tisti, ki tam živijo v pomanjkanju, potrebujejo predvsem izobrazbo. To je osnovni ključ do uspeha. Dobiti morajo občutek lastne vrednosti, da se z delom pride do zaslužka. Ker sva oba poslovneža, bova z njimi delila kakšne ideje, kaj bi lahko naredili tam. Mogoče bova lahko s preprostim poslovnim modelom prispevala k njihovim začetkom. Mogoče jim lahko tudi pozneje pošljeva po elektronski pošti bolj dovršen načrt za podjetniški zagon. 

Vabim vas, da spremljate naš dobrodelni projekt za otroke iz Afrike na 2many4granny in objave s potovanja na facebookuin instagramu.  

Pošljite SMS CLOVEK1 na 1919 in darujte 1 EUR, SMS CLOVEK5 na 1919 in darujte 5 EUR. Finančna sredstva (višja od 5 EUR) lahko nakažete tudi na TRR, ki je odprt pri Slovenski karitas: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 02140-0015556761, sklic: SI 00 220, namen: Pomoč Bocvana. Naredimo z majhnim dejanjem veliko za otroke iz Afrike. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam