Kako je Žana Hrastovšek ustavila kronovo bolezen

Žanina zgodba me je pretresla in hkrati razveselila, ker je še enkrat potrdila, česa vsega smo zmožne Nepremagljive. Kaj vse lahko naredimo za svoje zdravje povsem same.

Žana je za svojo neozdravljivo bolezen, ki močno zaznamuje življenje vsakogar z diagnozo kronova bolezen, izvedela ob koncu študija računalništva. Kot naravoslovka po duši se je proučevanja in zdravljenja bolezni lotila že v bolnišnici in od takrat se je njeno življenje obrnilo za 360 stopinj – na bolje. 

»Zdravstvene težave sem imela že od majhnih nog in to se je počasi nabiralo. Ko sem bila majhna, sem imela vedno gnojne angine, ves čas sem bila prehlajena, veliko me je bolel trebuh, že kot študentka sem imela zelo visok tlak. Ker je imela že cela moja družina visok tlak, sem mislila, da je to dedno, normalno, da sem ga jaz pač samo zelo hitro dobila,« mi je razlagala Žana ter potem z resnim glasom dodala: »Vendar to v resnici ni bilo normalno in že v zadnjem letniku študija sem dobila diagnozo kronova bolezen. To je avtoimuna bolezen prebavil, kjer imunski sistem napada naše črevesje. Posledice so poškodbe na črevesju, krči, krvavitve, lahko tudi sepsa in smrt. To je izjemno grda bolezen, ki povzroči, da ti črevesje počasi umira zaradi tvojega imunskega odziva telesa. Ta bolezen je neozdravljiva. Ko sem izvedela za diagnozo, se mi je seveda porušil svet. Bila sem mlada, tik pred diplomo, meni pa so rekli, da sem neozdravljivo bolna. Spraševala sem se, zakaj je življenje tako kruto z menoj. Zakaj prav jaz.«

Počutila sem se kot žrtev

»Počutila sem se kot žrtev, kot da se v mojem življenju dogajajo same slabe stvari kar same od sebe, saj jaz za njih nisem kriva. Meni se vse le dogaja,« mi je svoja občutja iz mladosti zaupala Žana in nato dodala: »A imela sem srečo, da mi je zdravnik na viziti v bolnišnici povedal, da je ta bolezen zelo verjetno posledica moje prehrane. Kaj takega sem takrat slišala prvič! Ker sem naravosloven tip človeka, rada berem in zame mora biti vse smiselno in logično, sem se odločila, da bom začela raziskovati prehrano in se bom o bolezni, ki so mi jo določili, naučila čim več ter jo poskusila razumeti. Upala sem, da bom morda tako našla kaj, kar mi bo lahko pomagalo.

Odločila sem se, da ne bom žrtev in da bom naredila največ, kar lahko naredim, da bom živela normalno. In na srečo mi je uspelo.

S pomočjo interneta sem našla ljudi, ki imajo kronovo bolezen in z njo živijo povsem normalno. Pri vseh teh ljudeh je bila skupna rastlinska prehrana. Ko sem to ugotovila, sem se vrgla v raziskovanje, potrebovala sem neka dejstva, podatke in dejansko sem našla študije, ki so potrjevale, da je lahko z rastlinsko prehrano remisija zelo dolga. Še vedno sicer ne govorimo o ozdravitvi, temveč o obdobju, ko nimaš nobenih težav. Od leta 2012, odkar sem dobila diagnozo, sem že v remisiji, kar je neverjetno. Od takrat dejansko nimam več težav.« 

»Popolnoma sem spremenila prehrano in življenjski slog. Kmalu po diagnozi sem pustila službo, ker me ni osrečevala in ker se zavedam, da je stres prav tako pomemben dejavnik za (ne)zdravje kot prehrana. Stres je za človeka dobesedno strupen. Ni pomembno, kako zdravo živiš – če si pod stresom, ne bo dobro. Potem sem se začela povsem posvečati prehrani, se učila o njej in o stresu. Tega se učim še danes. Ne bom rekla, da je vse v mojem življenju popolno, vendar gledam, da je moje takšno, da mi omogoča, da imam čim manj stresa.«

Moja prehrana je bila povprečna. No, slaba.

»Prej sem imela slabo prehrano. Zelo rada sem jedla sire, salame, pico. Pica je še zdaj moja najljubša jed, vendar jo zdaj naredim drugače, brez tatarske omake, ki je bila prej na skoraj vsaki jedi. Pred diagnozo so bili moja glavna hrana beli špageti s tuno in paradižnikovo omako, ali pa poli salama in majoneza na kruhu, pa hrenovke, za katere danes vemo, da so rakotvorna hrana, zame pa so bile poslastica. Nekdo bi rekel, da je bila moja prehrana precej  povprečna. Se mi je pa že takrat zdelo precej zanimivo in dobro, da so nekateri ljudje vegetarijanci. Vendar takrat nisem razumela njihovih  odločitev, obenem nisem našla zares nobenega razloga, da bi bila vegetarijanka. Čeprav je res, da sem večkrat eksperimentirala in sem hotela spremeniti prehrano, nisem bila uspešna pri tem, ker nisem videla razloga za spremembe. Pa vendar sem nato naredila spremembo čez noč. Ko sem bila v bolnišnici, mislim, da je bilo pet dni, nisem ničesar jedla, bila sem na infuziji in po teh petih dneh sem se počutila kot nepopisan list papirja. Dejansko me ni zanimala nobena hrana.«

Počutila sem se kot nepopisan list in lahko sem začela znova. 

»Bilo je tako, kot se počutimo, ko včasih ne moremo jesti. Nekatere jedi so nam vedno izjemno vabljive. Sir je npr. ena od takih jedi. Takrat pa nisem ničesar potrebovala, pomembno mi je bilo samo to, da bom zdrava. In res sem začela povsem drugače. Kupila sem si vse, česar prej nisem jedla: polnozrnat riž, riževo mleko, zelenjavo, sadje … V bolnišnico so rekli, da ne smem jesti sadja in zelenjave oziroma naj tega pojem čim manj, pa še to naj bo močno prekuhano. Svetovali pa so pusto meso, skuto, puste sire in vse, kar ima manj maščobe, ter čim manj sadja in zelenjave.  Jaz sem naredila ravno nasprotno.

Moje neumorne raziskave takrat so namreč pokazale, da so bili ljudje s kronovo boleznijo, ki so pojedli največ sadja in zelenjave ter nič mesa in mlečnih izdelkov, daleč najbolj zdravi in da so se ob takšni prehrani počutili bolje kot kdajkoli prej, bolezen pa ni napredovala. Zato sem se odločila za popolno nasprotje od tega, kar sem prej delala, in čisto nasprotje tega, kar so mi svetovali v bolnišnici. Jasno mi je bilo, da oni zdravijo na isti način že leta in leta, vendar niso uspešni. In zakaj bi jaz sploh poskušala živeti po njihovih predlogih, če vem, da ne vodijo k uspehu, če je to neozdravljiva bolezen? Tako sem si rekla: ničesar nimam izgubiti, šla bom po svoje. Krenila sem torej po drugi poti in od takrat je moje zdravstveno stanje povsem drugačno, moja bolezen pa je od takrat v remisiji, torej ne napreduje, jaz pa se počutim odlično.«

Odločili ste se, da ne boste poslušali nasvetov zdravnikov, ker na isti način ‘zdravijo’ že leta in leta, vendar niso uspešni, in ste se zdravili tako, kot so svetovali bolniki za kronovo boleznijo, ki so jo nekako ukrotili? Se niste ničesar bali? 

»Saj me je bilo strah, priznam, grozno je bilo. A imela sem zelo močno voljo in najboljši možni razlog – željo po zdravju. To me je vodilo naprej. Vedela sem, da nočem tega v svojem življenju, kar sem prebrala o kronovi bolezni: ljudje, ki živijo z njo, so ves čas na stranišču, odvisni so od tega, da so blizu stranišča, ker imajo ves čas prebavne težave, ker jih ves čas nekaj boli, in za prav vsako stvar, ki jo dajo v usta, morajo trikrat premisliti, ali  bo v redu za njih. Jaz pa danes lahko jem, kar želim, pa nimam nobenih težav. « (širok nasmeh)

Kaj pa jeste? 

»Polnovredno rastlinsko hrano. To pomeni, da jem vse, kar je nekje zrastlo. Temelj moje prehrane je škrob – žita, riž, kvinoja, ajda, krompir. Po navadi tem jedem pravijo priloga, zame pa so glavna jed. Druge v vrsti so stročnice: fižol, čičerIka itd. Nato pa zelenjava, oreščki in semena, sadje. To je to. Jem torej vse, kar je rastlinskega izvora, in vse, kar je v primarni obliki.«

Torej ne kupujete več svojih priljubljenih špagetov? »Kupim špagete, a polnozrnate, takšne, ki so narejeni le iz zmlete polnozrnate moke. Ne kupim pa belih ali pa recimo predelanih živil. Takšna, ki so samo zmleta, so v redu, takoj ko pa je nekaj dodano ali odvzeto, to ni več naravno živilo. Belim testeninam so odvzete vlaknine. To pa ni več hrana, ki dobro deluje na naše telo. Tudi olja ne uživam, saj ni polnovredno živilo, ker je semenom ali oreščkom odvzeto vse, razen maščobe, torej jaz raje uživam oreščke v celi obliki. Za solato imam posebne prelive, ki jih naredim iz lanenega mletega semena, ker je zelo dobro vezivo. Pri prelivih je pomembno samo to, da se oprimejo solate; če so vodeni, stečejo s solate. Je pa res, da se olje sliši kot banalna stvar, a težave imam vsakič, ko obiščem družino in jem mastno hrano, saj ne pričakujem, da bodo zame izumljali nove tehnike kuhanja in moja kuhinja je res drugačna, ker ne uporabljam olja.« 

V moji kuhinji ni olja

Česa, kar imamo mi, navadni smrtniki doma, še ne bi našli v vaši kuhinji? »Ničesar živalskega izvora, ker vse živalske beljakovine lahko naredijo isto imunsko reakcijo. Naše telo jih obravnava kot organizme, ker so dejansko živalske celice in napad se lahko zgodi že samo zaradi tega, ker se telo brani pred nekim organizmom.  Tudi slaščic ne jem. Nisem pa sladkosneda, tako da tukaj nimam težav.« 

Sladkorja torej nimate? 

»Uporabljam rjavi sladkor v čaju ali zlatem (kurkuminem) mleku. Če že pečem sladice, uporabim datlje, ker so celo hrana. Datljev v čaju ne morem uporabljati, zato si ga sladkam s sladkorjem.« 

Kdo se največkrat obrne na vas?

»Zelo pogosto so to ljudje, ki imajo zdravstvene težave ali pa nimajo energije in bi radi naredili nekaj, da bi se počutili bolje. Prehrana zelo močno vpliva na naše počutje, na to, koliko energije imamo, tudi če nimamo zdravstvenih težav. Ni prijetno, če smo po kosilu zaspani. Že od majhnega mi ni bilo logično, zakaj je človek po obroku zaspan, če pa bi po njem moral dobiti energijo. Meni jo moji obroki dajo, po njih nisem nikoli utrujena. Ljudem, ki pridejo k meni, svetujem, da čim prej začnejo, saj moja prehrana ni niti grozna niti ni težka za pripravo. Hrana je okusna, če jo znaš pripraviti, in prehranjevanje, kakršnega prakticiram zadnjih devet let in pol, ni odrekanje, temveč veliko boljše počutje. Neprecenljivo je, ko spremeniš prehrano na bolje. Ljudje, ki kuhajo po mojih receptih, se mi zelo hitro začnejo zahvaljevati za boljše počutje in okusne obroke, ki jih rada uživa vsa družina.« 

V kolikšnem času se vidijo rezultati?

»Odvisno od tega, kako se lotijo. Nekateri kupijo mojo knjigo in jo pospravijo v predal, nekateri pa takoj spraznijo svojo kuhinjo vsega, kar ni primerno, to podarijo sorodnikom ali prijateljem, in naredijo novo zalogo hrane ter začnejo znova. To se mi zdi dobro; če imamo namreč neko potuho, bo samo dlje trajalo in bomo samo trpeli.« 

Veliko govorim tudi o našem mikrobiomu, o bakterijah, ki presnavljajo našo hrano. Te bakterije se morajo zamenjati, ker stare hočejo staro hrano in dejansko jo zahtevajo, zato imamo tako močno željo po določeni hrani. Ko mine določeno obdobje – približno dva do štiri tedne – v katerem ne jemo določene hrane, nanjo preprosto pozabimo. 

Ali torej ženske začnejo kuhati dva različna obroka?

Dvojnega kuhanja ne priporočam,  saj povzroča dodaten, povsem nepotreben stres. Svoje recepte (op. a.: sogovornica jih je zapisala v priročno, inovativno kuharico na kartončkih Žanina polnovredna rastlinska kuhinja, najdete jo tukaj) sem oblikovala tako, da so okusni celi družini – da so otrokom dobri, da so moškim dobri, da je za vsakega nekaj. Zelo veliko žensk mi piše, da so presenečene, da je družina takoj zgrabila novo kuhinjo. Rekli so, da bodo poskusili, in če je dobro, bodo nadaljevali. In na tem mestu se mi zdi izjemno pomembno, da je hrana dobra, drugače je prehranjevanje stres. Če neka ženska prinese v dom mojo kuharico, ji predlagam, naj ne pričakuje preveč, saj se lahko zgodi upor, če nekomu rečeš: Zdaj bomo pa jedlo zdravo. Ne reči nič, temveč samo naredi. Manj kot boste komplicirale in govorile ter jih pripravljale, bolj jim bo všeč, ker ne bodo imeli pričakovanj in se bodo prepustili.« 

Vendar veliko ljudi še vedno je hrano živalskega izvora in hitro bi bil lahko ogenj v strehi, če bi jo naenkrat ukinili za vse člane družine, kaj menite o tem?

»Po navadi imajo družine na dan en skupni obrok, mogoče dva, zato se res ni treba zapletati. Vsak naj je, kar mu odgovarja, skupaj pa naj imajo obrok, ki ga skuhajo po mojem receptu. Če si kdo želi kaj dodati, naj si. Vsekakor pa je prav, da se zavedamo, da v Sloveniji pojemo veliko preveč mesa, saj ni dobro, da je v vsakem obroku v dnevu meso. Meso naj bi bilo v obroku največ enkrat na dan, skupno pa največ trikrat, štirikrat na teden. Ni mišljeno, da bi meso jedli vsak dan. En obrok bo torej vsak preživel, nikomur ne bo hudega, če pri enem obroku ne bo mesa.«

Kaj pa sladkor?

Ljudje smo narejeni za sladko hrano. Sladko težko pozabimo, ker je vir energije in je naša osnovna hrana. Vendar vedno lahko zamenjamo slaščice, ki jih jemo zdaj, za bolj polnovredne. Problem slaščic danes je, da v resnici niso slaščice, temveč mastice. Veliko večji delež kalorij prihaja iz maščob kot iz sladkorja in pri človeku to ustvari čudno stanje v krvi, saj zaradi maščob sladkor ne more v celice. Temu se reče inzulinska rezistenca in potem človek potrebuje še več sladkorja, ker ga ni dobil zaradi maščob. Nekateri pojedo kosilo in potem še nekaj sladkega. Če hrepeniš po sladkorju, to pomeni, da potrebuješ energijo. Jaz namesto sladice pojem več kosila. Spremembe so težke, vendar moraš sam s sabo v glavi razčistiti, zakaj jih delaš, ali so sploh vredne tvojega truda, časa in potrpljenja. Potem pa delaš spremembe. Če nimaš močnega razloga, tega ne spremeniš. Če imamo na dan dva zdrava obroka in enega ne, smo lahko ponosni in si ne smemo očitati, da nam je spodletelo, ker si povzročamo stres, ki je lahko bolj škodljiv kot sladica, ki smo jo pojedli. Ko se sprejmemo take, kot smo, lahko delamo spremembe, ker jih ne delamo zaradi brezveznega pritiska, temveč ko smo zadovoljni in srečni. 

Kako prepoznamo kronovo bolezen?

Za kronovo boleznijo v razvitem svetu trpi okrog 100 bolnikov na 100.000 prebivalcev. »Znaki kronove bolezni so: zmanjšan apetit, bruhanje, kri v blatu, driska. Krohnova bolezen ali regionalni enteritis spada med kronične vnetne črevesne bolezni, kar povzroča konstantno ponavljajoče trebušne krče in diarejo; najpogosteje se pojavlja na spodnjem delu tankega črevesa, pojavlja pa se tudi na debelem črevesu, najprej v zadnjiku in na koži, ki ga obkroža, sicer pa lahko bolezen zajema celotno področje prebavnega trakta, torej od ust do zadnjika. Zdravniki še ne poznajo vzrokov za razvoj krohnove bolezni, pa tudi zdravila proti njej še ni.« (povzeto po Wikipediji)

Žana je prišla do diagnoze zaradi hudih krčev v trebuhu in hudih težave z zaprtostjo. »To se mi je zgodilo že večkrat v življenju, vendar diagnoze nisem dobila takoj. Prvič sem pristala v bolnišnici že v srednji šoli, a takrat kljub najrazličnejšim testom niso ugotovili ničesar. Ko sem zaključevala študij, pa sem imela srečo, da so že z ultrazvokom zelo hitro ugotovili, kaj je narobe. Takrat sem shujšala 10 kilogramov v dveh mesecih in to je bil velik alarm. Hitra izguba telesne teže ni nikoli normalna.  Nekateri se je razveselijo, vendar je to po navadi slaba stvar. Takrat sem bila tako suha, da so z ultrazvokom dejansko videli moje črevo do potankosti, kar tudi ni normalno. Po navadi delajo kolonoskopije in že takrat so videli, da je nekaj hudo narobe, ker se je črevo odebelilo kot obrambna reakcija, ker so bile moje bele krvničke, kot da se bojujejo z neko hudo okužbo, in takrat so končno rekli, da je zelo verjetno za vse skupaj odgovorna kronova bolezen. Potem sem morala še na preiskave – na kolonoskopijo, na različna slikanja in diagnozo, ki so bolezen le še potrdili.« 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam