Ime Nastja Mulej je zame sinonim za pozitivno psihologijo. Prav zanjo je ob koncu prejšnjega leta pobrala cel kup nagrad.
Med drugim priznanje za najboljšo inovacijo v letu 2021, zlato nacionalno priznanje GZS za inovacijo 2021, posebno priznanje za inovacijo, ki rešuje izzive Covid 19 za 2021, bronasto priznanje za inovacijo GZS OSR za 2021 za Maraton pozitivne psihologije, leto prej pa je bila izbrana za drugo najboljšo predavateljico leta 2020 s strani podjetij. A ob najinem dolgem čaju, ki bi se lahko zavlekel v še tri, pozornosti ni hotela kaj dosti posvečati tem nagradam.
Nasprotno, zaupala mi je, da je zafrustrirana, skorajda na robu obupa ob spoznanjih, kako se v razmišljanju nikamor ne premaknemo. »Zdi se mi, kot da je vedno slabše. Kot da napredujemo povsod, le v razmišljanju ne. Če bi se naučili učinkovitejšega razmišljanja, bi vsi delali veliko manj in mnogo učinkoviteje, ne bi se zapletali v stvari, ki ne peljejo nikamor, ter mešali med seboj vsega, kar se nam plete po glavi. Še vedno smo v kameni dobi razmišljanja, čeprav jemo s priborom, vozimo avtomobile in sestankujemo prek aplikacij. Nič kaj dosti ne pomaga, če se na sestanku dobijo najboljši strokovnjaki, ki vsi stremijo k enakemu cilju, a se po 15 minutah sestanek sprevrže v vse kaj drugega kot učinkovitega – ko prvi predstavi projekt, drugi se odzove čustveno, tretji podpre drugega, ker se mu zasmili, četrti si obupano želi stvari rešiti analitično, čeprav so ljudje v tistem hipu v čustvih …
Na dan gre skozi našo glavo 70.000 misli. 95 % naših misli je po 25-letu istih, kot so bile včeraj.
Premišljujem, kako je to mogoče. Imamo odlična orodja, ki bi nam lahko pomagala razmišljati preprosteje, brez kompliciranja, pa se nam jih ne ljubi uporabiti, ker bi morali z možgani malo potelovaditi in delati drugačne vaje, kot smo jih vajeni. Ko sem spoznala de Bonova orodja razmišljanja, ko sem osvajala licenco za licenco (op. a.: Nastja je ena od petih licenciranih predavateljic v Evropi ter ena od petnajstih na svetu za enostavnost v razmišljanju ter ena od samo 27 Master Trenerjev – torej s pravico, da poučuje druge trenerje), sem vedno bolj ugotavljala, kako se ljudem ne ljubi napeti svojih možganov, tako kot to delajo z mišicami. A če lahko preoblikujemo telo, lahko tudi načine svojega razmišljanja,« razmišlja Nastja, ki doda, da ji je jasno, da je za to potreben trud, a če bi razmišljanje vključili v šolski kurikulum, bi otroci znali delati povezave tako kot pri matematiki. »In,« je prepričana Nastja, »svet bi bil povsem drugačen.«
Potem doda: »Rekla bi, da sem ADHD-jevec, kolerik in dislektik. Jaz sem vse. Moj sin je dislektik, moja hči je ADHD in ko ju opazujem, mislim, da sem bila sama oboje. Včasih je bil moderen izraz mavrični otrok in mama mi je govorila, da sem mavrični otrok. Bila je zelo utrujena od mene in jaz od nje. Potem pa sem se, korak za korakom, z leti, z de Bonom zbrusila in se učila na lastnih napakah. Po eni strani sem postala bolj potrpežljiva do ljudi, jasno mi je bilo, da si en želi kavo in drugi čaj, da je stavek: »Vsi moramo kavo!« siljenje v nekaj. Prva leta, v moji prvi službi, ko naj bi ljudem pomagala h kreativnemu razmišljanju, so me risali kot Nastjo z bičem. Takrat je bilo moje vprašanje: Boste naredili ali ne boste naredili?! Ob devetih je bil sestanek, kaj je z vami narobe?! Kar hitro sem ugotovila, da takšno delovanje v resnici ne deluje, in ko sem začela delati z de Bonovim orodjem, se mi je to potrdilo. Zdaj delam vključujoče, ne pa prisilno, in punce, ki tvorijo mojo ekipo, dobivajo srčke, ne pa bičev …
Že prej sem bila učinkovita, hitrih dejanj in misli, zdaj pa sem bolj premišljenih dejanj in misli.
Ko sem se začela potapljati v pomen in načine zadovoljstva na delovnem mestu, sem poleg de Bona spremljala vse, kar je povezano z vključevanjem ljudi, z vodenjem, s sodelovanjem. In mi je zanimivo, ko gledam svojo najstniško hči, ki trenutno rine z glavo skozi zid, saj meni, da je prava le njena pot, nikoli ni na miru, na dnevnem redu pa so tudi menjave razpoloženja in nenehni izbruhi. V najstništvu sem bila tudi jaz nekaj takšnega, le da sem bila bolj prestrašena. Potem pa me je življenje začelo piliti, de Bonova orodja pa so vse lepo popredalčkala, uredila, počesala možgane, tako da imam red v njih. Zelo si želim, da bi ljudje vedeli, kako zelo lahko pomagajo tudi njim. Da bi se odločili in naredili korak proti sebi. Toliko lažje bi jim bilo!
Ne razmišljaš, ampak premlevaš, prežvekuješ, vrtiš.
Ko mi kdo reče: »Jaz ves čas razmišljam,« mu mirno odgovorim: »Ne razmišljaš, ti ves čas premlevaš, prežvekuješ, vrtiš.« Na dan gre skozi našo glavo 70.000 misli. Toda 95 % misli je po 25-letu istih, kot so bile včeraj. To pomeni, da se ljudje vrtimo v istem krogu, v črni luknji, nikamor se ne premaknemo in razmišljamo za nazaj. To, kar jaz učim, pa je razmišljanje, raziskovanje za naprej. Če torej dobim nov projekt, nima smisla razmišljati, zakaj se je to zgodilo, temveč kako se bom tega lotila.
Torej konstruktivno razmišljanje je ugotoviti, kje sem, kam želim priti, potem pa razmišljam, kako bom do tja prišla.
Če prežvekujem, namesto da bi razmišljala, pa ves čas premišljujem o tem, zakaj se je meni to zgodilo, kaj se meni vedno dogaja, zakaj moram vedno … Če bom razmišljala, ne pa premlevala, pa bom rekla: Jaz želim to. Željo preoblikujem v cilj, cilj preoblikujem v fokusni stavek in potem začnem razmišljati o tem, kako bi do tja lahko prišla. Za to pa potrebujem 20 minut, svinčnik in papir, ne pa dni in tednov brez spanja ter prežvekovanje.«
Ne ljubi se mi več živeti za nazaj
»Meni se ne ljubi več živeti za nazaj, všeč mi je, da imam počesane misli. Že prej sem bila učinkovita, hitrih dejanj in misli, zdaj pa sem bolj premišljenih dejanj in misli. De Bono pravi: bistrost ni modrost. To, da se hitro odločiš, ne pomeni, da si bil dovolj celovit in odločiti se je treba z upoštevanja čim več dejavnikov. Če bomo namreč spregledali posledice, druge ljudi, če ne bomo našteli dovolj alternativ, se bo nam odločitev zdela pravila, vendar ne bo, ker bo ozkogledna. To je sprememba Nastje včasih in zdaj. Ker: če veš, kaj si želiš, je življenje zelo preprosto. Če želiš shujšati, si moraš reči: shujšala bom, potem moreš ta cilj narediti čim bolj jasen. Shujšala bom za 5 kg do prvomajskih praznikov. Potem to preoblikuješ v fokusni stavek. Kako bi lahko shujšala 5 kg do prvomajskih praznikov? Tako želja, ki je nekje v zraku, postane akcijska. Najprej želje preoblikujemo v cilje in potem v razmišljanje.«
Pa veste, kaj si želite?
»Drug problem je, da marsikdo ne ve, kaj želi. Zelo koristno se je ves čas pogovarjati z ljudmi, ves čas brati, poslušati, gledati, opazovati, še posebej stvari, ki nam niso blizu. Da odkrivamo vse možnosti, ki obstajajo. Bolj kot se nam zdi, da življenje postaja enolično, bolj moramo zbrati pogum, da se mu odpremo in gremo ven. Mislim, da se tukaj ljudje radi zafiksirajo (»saj je vseeno, saj je vse isto, saj ne vem, kaj hočem«). Kadar imamo izziv, problem, ne vemo, kaj hočemo, je še posebej pomembno, da se z drugimi pogovarjamo, da nam ni nerodno, da nas ni strah. Pogum in toleranca sta osnova ustvarjalnosti.
Če bomo čepeli doma in se smilili sami sebi, ne more biti nič boljše in princi na belem konju ne obstajajo. Nihče ne bo prišel, ki bi nas rešil, in seveda se spremembe ne zgodijo čez noč. Gledanje nečesa je pasivnost, ustvarjanje česarkoli je aktivnost. In tega ni treba delati samo za končni finančni rezultat. Zato stavki, kot so: »Ne bom štrikala, ker ne vem, kaj bom s temi puloverji, ne bom šivala, ker tega ne morem prodati,« niso v naše dobro. Mislim, da ljudje zelo potrebujemo to, da sami ustvarimo nekaj, samo zato, da smo nekaj ustvarili. To nas bo zapolnilo z zanosom. To je nekaj, kar sem jaz ustvarila in ob tem se počutim srečno.
Če bomo čepeli doma in se smilili sami sebi, ne more biti nič boljše in princi na belem konju ne obstajajo.
V vseh teh primerih, ki sem jih naštela – opazujmo, glejmo, ustvarjajmo, pogovarjajmo se – je najtežji prvi korak, potem vse steče samo od sebe. Potrebno je zbrati prvih nekaj sekund poguma, da se prijavimo na nek tečaj, pot, karkoli. Pozitivna psihologija govori o razvoju vrlin, torej razvijamo to, v čemer smo dobri. Moje namerno razmišljanje se ukvarja s tem, da ves čas stremim h konstruktivnosti. Za eno in drugo je treba narediti veliko, a vrne nam še več.
Moj oče je univerzitetni profesor na fakulteti, ki je izumil svoj strokovni predmet. Vedno je bil pred časom. Ukvarjal se je z dialektično teorijo sistemov, inovacijskim menedžmentom in z družbeno odgovornostjo. Dvajset let pred tem, preden je to postalo moderno, v osemdesetih, je hodil po Sloveniji ter govoril, da je Slovenija inovativna družba. V sedemdesetih je odkril svoja orodja razmišljanja, ki so podobna de Bonovim. V srednji šoli sem pretipkavala njegove tekste, tako da sem njegova razmišljanja avtomatično požirala. Hodila sem z njim po svetu, po konferencah, zato mi je bilo njegovo razmišljanje bližje kot drugim ljudem. Ob svojih koleričnih izpadih sem se z mamo prepirala, z očetom pa sem se vedno pogovarjala. On je vedno rekel: »Poslušam te, ker razmišljaš drugače kot jaz.« To je pomemben del mojega ozadja, in to sem ugotovila šele, ko sem opazila, da drugi ljudje ne razmišljajo tako. »Samo mrtva riba plava s tokom,« je tudi stavek, s katerim sem rasla, in: »Če ti ne mečejo polen pod noge, delaš nekaj narobe,« ter »Pionirje spoznaš po puščicah na hrbtu.«
Nastjo, se zdi, so končno ugledali tudi tisti, ki so ji včasih metali puščice v hrbet. To je opazno po nagradah in to se opazi v uspešnosti podjetij in ljudi, ki delajo z njenimi orodji.
