Tokratni zapis ni moj, je Jakobov. Jakob je druga polovica Vitke ritke. Meni osebno zelo zanimiva zgodba, katero je prav, da si prebere vsaka Nepremagljiva.
Sama imam glede veganstva drugačen pogled. Sem pa zagotovo začela, odkar se družim z Jakobom, uživati več veganskih izdelkov, kot sem jih pred tem.
No, pa pojdimo k Jakobovi zgodbi …
“Jakob, zakaj si vegan?” Vprašanje, ki ga velikokrat dobim. Potem seveda sledi še mnogo tistih bedastih v stilu, “a potem ješ samo solato,” “a veš, da solata tudi joka, ko jo odrežeš,” “torej si se odpovedal vsej dobri hrani,” in lahko bi šel v nedogled s temi nebulozami. Namen te objave ni nikogar o ničemer prepričevati, ker v to ne verjamem. Prav tako mi gredo na živce veganski teroristi. Vsak naj gleda v svoj krožnik. Se bo pa morda kdo našel v moji zgodbi, zato jo z veseljem delim.
Pred leti sem precej resno zbolel, še danes sem brez diagnoze, no vsaj uradna medicina mi je ni ponudila, razen, da nekje v mojem telesu poteka vnetje. Po mesecu in pol preiskav in neštetih antibiotikih so sklenili, da sem primer za doktorja Hausa. Ja, to mi je dobesedno rekel zdravnik na infekcijski kliniki.
Na koncu se jim je zdela najbolj verjetna neka revmatična bolezen, ki se sicer pojavlja samo v puberteti, ampak mogoče bi jo pa jaz lahko imel pri 26 letih. Ko so mi po antibiotikih začeli predpisovati še steroidna zdravila, sem rekel, da se tega ne grem več. V tem času sem izgubil, več kot 10 kilogramov, se vsak dan boril z zelo visoko vročino, moč sem izgubil do te mere, da sem moral ključ v vratih obrniti z obema rokama. Ljudje, ki so me srečali v tem času ali pa takoj po tem, pa so se me dobesedno ustrašili.
Ker je klasična medicina odpovedala, kot mnogokrat pri tovrstnih težavah, in nisem želel nadaljevati tovrstnega “izmišljenega” zdravljenja, sem se obrnil na indijskega mojstra ajurvede, ki mi je ob prvem pregledu povedal, da sem se spravil do točke, ko so moja prebavila tako zelo vneta, da tako slabo presnavljam hrano, da do jeter prihajajo sami strupi in da delujejo na 20 odstotkov svoje zmogljivosti.
Zame je bil to velik šok, če vendar živim zdravo. Prehranjujem se zdravo, veliko živalskih beljakovin, uživam “zdrave” prehranske dodatke, jem sadje in zelenjavo, nobenih pretiravanj s sladkarijami, veliko se gibam in na splošno skrbim zase. Ni mi bilo jasno, kako sem lahko sam kriv, sploh pa sem pričakoval, da gre za bolezen, ki sem jo vase vnesel od zunaj.
“Zdravilo”, ki mi ga je “dohtar” predpisal, pa je bilo dovoljeno uživanje samo 8 vrst kuhane zelenjave, 4 vrst sadja, 2 žit in nekaterih začimb. Tako se je začelo moje spoznavanje z izključno rastlinsko prehrano. Mislim, da sem prvi mesec jedel samo kuhano cvetačo, brokoli in riž. Haha. Grozno je bilo.
Stanje se je hitro začelo popravljati in počasi sem dobil dovoljenje, da lahko na jedilnik začnem dodajati še druge sestavine, istočasno pa sem postajal vse bolj spreten tudi pri pripravljanju veganskih jedi. Nekaj receptov za plantbased jedi najdeš tudi v rubriki: VRCuisine.
Čez čas sem spoznal, da ničesar iz starega življenja ne pogrešam, da se počutim boljše kot še nikoli, da imam več moči, energije, zredil sem se nazaj in pridobil mišično maso … Ja, vse na rožicah, brez dodatkov in neke divje industrijsko predelane hrane.
Tudi veganska hrana je raznolika in polna okusov!
V tovrstni hrani sem vse bolj užival in spoznal, kako raznovrstna v resnici je, koliko norih okusov ponuja. Zanimivo je, da se je spremenil tudi moj vonj, mleko, ki sem ga včasih pil na litre, mi je začelo smrdeti, meso še bolj, spremenilo pa se je še nekaj …
Kljub temu da sem se odločil za rastlinsko prehrano izključno iz egoističnih razlogov, torej zaradi zdravja, se je začelo spreminjati tudi moje doživljanje zunanjega sveta. Postal sem bolj sočuten, tako do živali kot do ljudi. V tem trenutku sem vesel, da nikomur ni treba zaklati živega bitja, zato, da imam poln krožnik.
Vedno bolj pa mi je postajalo jasno tudi to, da je velika večina zdravstvenih težav posledica hrane, ki jo vnašamo v svoja telesa. Vse bolezni, ki se “kar zgodijo” in baje nimajo pravega vzroka, ga imajo. Samo to je težko slišati, še težje pa potem kaj narediti glede tega. Jasno mi je postalo tudi to, da zdravila niso tisto, kar dobiš v lekarni ali od zdravnika, ampak prava izbira hrane. Če vnašaš vase nekaj, za kar potem potrebuješ zdravilo, pomeni, da vase vnašaš strup. Hrana je lahko smrt, lahko pa ti reši življenje.
Večkrat kdo pristop k meni, z različnimi težavami in ko mu ali ji povem, kako sem rešil svoje, mi rečejo: “Jakob, to je tako težko. Jaz se ne bi mogel odpovedati, temu in temu.” In vse, kar lahko rečem nazaj je: “V resnici je težko biti zares bolan, vse ostalo se da z lahkoto »poštimati«!” Vsak izbira sam. Navijam, da čim večkrat na vseh področjih življenja izbereš tisto, kar je v resnici dobro zate.
