Vprašanje, ki so mi ga v zadnjih letih največkrat zastavili in nanj odgovorim, da tako, da si ga pač vzameš.

Verjetno ste zdaj dvignile obrvi in pomislile, kaj pa ta za ene neumnosti piše. 😉 Seveda se strinjam, da se sliši zelo preprosto in vse vemo, da še zdaleč temu ni tako. Ampak, kjer je volja, je tudi pot. Drage moje, če sem se česa v 46 letih in pol naučila, je to, da nihče ne bo poskrbel zame, če tega ne bom storila sama. Ne bom pisala, zakaj je pomembno, da si vzamemo čas zase, ker pri naših letih to vse dobro vemo. Malo težje pa je to dejansko storiti. Čas zame meni osebno ne pomeni, da sem takrat sama, v miru in tišini, ampak je to čas, ki ga posvetim treningu.

Toplo vam polagam na srce, da se ne pustite motiti. Pa naj se sliši egoistično ali kakorkoli že, čas zase nam pripada. Delamo, skrbimo za družino, dom, pse, mačke, smo na voljo prijateljicam, pa raznorazni opravki … In ena ura na dan je lahko naša, da delamo, kar si zaželimo. Pika. Jaz sem podaljšala v vseh teh letih na uro in pol, ker je vmes en otrok odrasel v najstnika in je precej lažje, ker je tako prijazen, da včasih vskoči tudi kot varuška, ali pa kaj dobrega skuha. In tudi, če se zgodi, da nimam varstva, mojo Ano pač vzamem s seboj na trening in tam riše, še najraje pa skače in telovadi z mano. Tja sem jo s seboj nosila, ko je bila še v lupinici in je praktično odrasla v telovadnici.  

Kako sem ob živce spravila Rebeko Dremelj … In ostala živa

Moja prijateljica in sodelavka Rebeka Dremelj rada pripoveduje zgodbo z začetka najine poslovne poti, nekaj let nazaj. Zadnjih 13 let imam praktično vsak dan, z izjemo vikenda, trening. Ko sem imela še 8 urni delavnik, je bilo to bolj popoldan ali pa zgodaj zjutraj, zdaj, ko delam od doma, je to v dopoldanskem času in je lažje, ker si sama razporejam čas, po drugi strani pa težje, ker se je včasih res težko spraviti od doma. 😉 Kakorkoli, treninge imam vsak dan ob isti uri. To vedo vsi in tudi Rebeka je, ampak ni verjela, kako veliko mi to pomeni, kako močno je ta rutina zasidrana v moj vsakdan in kako močno sem se tistih 13 let nazaj odločila, da si bom vsak dan vzela čas zase. Skratka, menili sva se za nek sestanek in Rebeka se je dogovorila ob uri, ko sem imela jaz običajno čas zase, se pravi, za trening. In sem ji lepo razložila, da ne morem takrat na sestanek, ker imam trening, ter jo prosila, naj se dogovori za drugo uro (naj seveda poudarim, da, če bi šlo za nekaj zelo nujnega, bi trening izpustila). 

Od besa je po telefonu začela kar jecljati, ampak sestanek smo potem vseeno imeli ob drugi uri, po mojem treningu, jaz sem nanj prišibala lepo stuširana, polna energije in zadovoljna, sestanek je bil uspešen, z Rebeko sva še vedno prijateljici in še vedno delava skupaj. Se pravi, da ni bilo konec sveta, vse se je izteklo tako kot se je moralo, Rebeka je postala moja “fenica” in je tudi kriva za ta zapis. 

“Daj, nujno napiši za vse nas, kako si dosegla in kaj delaš, da ti uspe imeti čas zase. Rabim motivacijo in prepričana sem, da še marsikatera Nepremagljiva,” me je prosila zadnjič na Aperol Spritzu v Kranjski Gori. In tako spodaj delim nekaj alinej, ki vam bodo, upam, v pomoč. Vem, da ni vse za vsakogar, kaj se vam bo zdelo pametno, kaj brezveze, kaj nemogoče, ampak vesela bom, če vas bo vsaj kakšen stavek vzpodbudil, da naredite nekaj zase. Rebeka se je teh alinej menda začela držati že v ponedeljek. 😉

Ne odlašajte

Odlašanje je kot ena velika snežna kepa, ki se vali in veča, in dlje kot odlašamo, slabše je. Nabira se napetost, kljuva te slaba vest, vse to ti vzame energijo in koncu koncev tudi čas, ki ga porabiš za ukvarjanje z vsemi temi mislimi in razmišljanji. Pa še spiš slabo, kar je v naših letih tudi zelo slabo.

• 

• 

Nisem strokovnjakinja za psihologijo in čustva ter te zadeve, ampak to pišem čisto iz osebne izkušnje. Ko sem nehala odlašati in odkar se takoj lotim tudi najbolj zoprnih opravil, telefonskih klicev ali mejlov, je mnogo lažje živeti. In še z manj slabe vesti si vzamem tisti čas zase. 😉 Tudi tega, da nekdo reče, da začne v ponedeljek ali pa prvega v mesecu ne razumem. Če se odločiš, to naredi takoj. Pojdi v akcijo, dvigni telefon in se zmeni za trening, obleci se in pojdi na sprehod in začni takoj … Zavlačevanje nima smisla. To je tako kot obliž, najbolje je stisniti zobe in ga na hitro odlepiti. Enkrat ga tako ali tako moraš.

Perfekcionizem je brezveze

Zase bi rekla, da sem povprečno organizirana, kadar je nujno potrebno, sicer znam biti izjemno organizirana, sicer pa bi me to, da si do potankosti organiziram vsakdanje življenje, spravljalo v stres. Ne pišem si urnikov in jih ne označujem s flomastri v vseh možnih barvah, nimam “to do list”, včasih tudi kaj pozabim … Moje življenjsko vodilo je, da mora biti vse v ravnovesju. Ravno prav dela in ravno prav užitka. Za tisto, kar mi v življenju pomeni veliko, ne poznam kompromisov in sem disciplinirana, ostalo, nižje na moji lestvici prioritet pa pač mora počakati. Tudi tisti kup perila, ki ga s kotičkom očesa opazujem, medtem ko sedim na kavču in gledam katero od serij na Netflixu. Itak mi nima kam zbežati, da ga bo pomotoma zložil moj najstnik pa se tudi ne bojim. 😉 

Moje življenjsko vodilo je, da mora biti vse v ravnovesju. Ravno prav dela in ravno prav užitka.

Tako iskreno priznam, da nisem perfekcionistka, ker se mi zdi enostavno škoda časa in energije, poleg tega pa sem v vseh teh letih prišla do spoznanja, da to nekaj pomeni samo osebi, ki se ima za perfekcionista. Drugim visi dol. Potrepljajo te po ramenu in odhitijo naprej v svoje življenje. Seveda to ne pomeni, da so stvari narejene površno ali na pol, samo v stres me ne spravi, če ni brezhibno ali pa “takoj, prec, zdaj”. Včasih pač ne gre.

Rutina

Nekaj, kar pa je zelo pomembno, pa je, da tisti tvoj čas zate postane rutina in naredim vse, da si zanjo v svojem vsakdanu naredim prostor. To recimo pomeni, da med vikendom naredim predpripravo za prehrano med tednom. Tisto, pri čemer pa sem precej organizirana, je prehrana in običajno si pripravim kar tedenski jedilnik. Tako ali tako moram v soboto in nedeljo kuhati in čisto vseeno je, če namesto ene glave solate in radiča očistim tri ali štiri in jih po porcijah razporedim v tupperware posode, narežem zelje, … To mi zagotovo vsak dan prihrani nekaj časa. Ali pa blanširam jušno zelenjavo in jo po porcijah zamrznem, za ves teden skuham juhe, kakšno enolončnico …  Med pripravljanjem si naredim eno mini žurko, pokličem še kakšno prijateljico za klepet, s katero mi med tednom zmanjka časa, si natočim kozarec penine – in to je to. Enkrat na teden grem na kmetijo po zelenjavo in jajca, meso mi dostavijo na dom in enkrat na teden grem po nakupih za ostalo hrano. Vsakodnevno obiskovanje trgovine pobere čisto preveč časa. 

V začetku, ko sem rutino čas zase še uvajala v moje življenje, se mi je seveda zgodilo od izgovorov, do lenobe, do nepredvidljivih situacij. Kadar sem samo začutila, da se mi ne bo ljubilo na trening, sem poklicala Karmen ji to povedala, sedla v avto in prišibala tja. Ni se malokrat zgodilo, da sem na trenig prišla eno uro prej, samo zato, ker sem vedela, da prihajam v fazo, ko se mi ne bo ljubilo dvigniti riti. No in smo pri naslednji alineji.

Kadar je najtežje, je najboljši rezultat!

Joj, ni ga lepšega občutka, kot je tisti, ko končaš trening, na katerega se ti absolutno ni dalo, cela muka se je obleči, obuti in v tebi se odvija boj, pa na koncu vseeno to storiš, ker veš, da je to dobro zate in za tvoje počutje. In ta obuček, da sem premagala samo sebe, da mi je uspelo, je odlična motivacija, da si tudi naslednjič vzamem čas zase. In ta občutek je nekaj, kar si vedno, ko vas zagrabi, da bi odnehale, prikličite v spomin. Verjemite, da pomaga. 

Družba žensk, ki razmišljajo enako

Imam izjemno srečo, da sem 13 let nazaj naletela na mojo osebno trenerko Karmen, ki je seveda zdaj tudi moja dobra prijateljica. Pri njej v telovadnici sem se znašla v družbi žensk, ki imajo do tega, da si vzameš čas zase, enak odnos kot jaz.

Med njimi so tudi mamica otroka s posebnimi potrebami in naporno službo, takšne, ki imajo osem urni delavnik in vstanejo ob petih zjutraj, zato da si lahko tisto uro pred začetkom dneva privoščijo zase, takšne, ki namesto kosila v službi, priletijo na hiter trening, ženske z nemogočimi urniki in za vsak izgovor, ki bi ga lahko našla, je med njimi vsaj ena, ki dokaže, da ne obvelja. Nismo tesne prijateljice, smo pa postale nekakšna skupnost, v kateri si delimo enaka načela, vrednote in odnos do življenja. In tudi to je motivacija, da se vsak dan veselim družbe katere od njih in dobre energije, ki vlada v telovadnici. 

V dvoje je lepše

Zadnji dve leti se mi je na treningih pridužil tudi mož. Odkrito je priznal, da me občuduje, kako discplinirana sem, kako mi je uspelo vzpostaviti to rutino in to ne glede na to, v kakšnem življenjskem obdobju sem. Zdaj vsaj 3x na teden trenirava istočasno, sva drug drugemu motivacija, če se komu od naju tisti dan ne ljubi preveč in nimava slabe vesti, da se nič ne vidiva.