Kako se ubranimo ljudi, ki so energijski vampirji

Z Melito Kuhar, ki je strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, sva tokrat govorili o osebni rasti.

Gre za proces, ki se ga danes že skoraj vsi zavedamo, vendar je vprašanje, kako uspešni smo pri tem. Govorili sva o obžalovanju, hvaležnosti, o energijskih vampirjih in o tem, da je kdaj potrebno reči tudi ne.

Bi se strinjali, da življenje prehitro mine in da ni časa za obžalovanje? Kaj bi rekli, da so stvari v življenju, ki res nekaj pomenijo in jih moramo živeti?

Res je, življenje vse prehitro mine. Seveda skozi naše odločitve kreiramo bolj ali manj ustrezne in zdrave odnose, iščemo kaj nas osrečuje in sledimo svojim ciljem ali pač ponavljamo vzorce in sledimo programom, ki so jih v nas vsadili naši predniki. Vedno pravim, da če se znajdemo v začaranem krogu enih in istih bolečinskih izzivov, je čas, da si pogledamo v oči in si priznamo, da smo sami tisti, ki to kreiramo. In ravno to je primeren trenutek, da ozavestimo, da smo sami kovač svoje sreče. Obžalovanje je zelo težko čustvo, ko nekaj, kar nam je žal, da smo storili, ne moremo več popraviti. Zato je toliko bolj pomembno, da se zavestno in odgovorno odločamo, kaj bomo storili, da ne bomo kdaj kasneje obžalovali.

Poskusimo živeti s plemenitostjo duha, razvijajmo svoje dobre osebnostne strani, posvečajmo se drobnim radostim in oblikujmo osrečujoče odnose. Naj nam ne bo mar, kaj si drugi mislijo, posvetimo čas svojim dragim, hobijem in drugim drobnim radostim, ki nam polnijo življenje.

So drobni trenutki res tisto, za kar moramo biti v življenju hvaležni? Je hvaležnost tista, ki nas naredi boljše ljudi?

Hvaležnost iz srca je res neverjetno močna sila. Je energija, ki nosi podobno čustveno zdravilno noto kot ljubezen. Ko spoznamo in ozavestimo, da so ravno drobni trenutki tisto, kar nam prinaša v življenje radost in srečo, bodimo za njih hvaležni. Nič ni samoumevno. Potrudite se in sprejemajte odločitve, ki vas bodo nosile naprej, četudi bo kdaj prisoten tudi kakšen poraz ali neuspeh. Saj ravno porazi nam lahko dajo motivacijo, da poiščemo spet tisto rešitev, skozi katero smo lahko ponovno uspešni in se počutimo zadovoljno in mirno. 

Hvaležnost ne pride sama od sebe. Pomislite, kaj vas je čez dan naredilo srečne? Kako smo prišli do teh trenutkov? Vsak dan šteje, ki ga preživimo v skladu s svojimi potrebami, željami, in ko s svoje strani gradimo zdrave odnose z ljudmi, ki so v našem življenju. Sama imam svojo obred hvaležnosti zvečer, za vse, kar se mi je zgodilo v dnevu in zjutraj si naredim misel hvaležnosti za novi dan, ki je pred mano. Veselim se novih izzivov in lepih trenutkov. Jih čuječe zaznavam in ulovim v svoje srce.

Imate kakšna priporočila o tem, da imamo sami sebe raje? Verjetno je vse preveč ljudi, ki se nimajo radi ali vsaj ne dovolj.

Kaj pomeni imeti rad sam sebe? Kdo sem v resnici? Kaj me osrečuje? Kaj mi sporoča moj notranji otrok, ki je avtentična verzija nas, a smo ga malce dali na stran spričo izzivov življenja in vzgoje ter socializacije, ki smo ji bili podvrženi kot otroci. 

Sebe začnemo imeti bolj radi, na tisti zdravi način, ko se začenjamo raziskovati in ozaveščati naša čustva, ki pridejo na plano ob različnih situacijah. Sebe začnemo postavljati na tisto zdravo mesto, ko znamo in si upamo drugim postaviti ustrezno mejo, čez katero ne moremo več tolerirati zahtev ali pritiskov drugih posameznikov, in ko ob tem čutimo, da moramo delati proti svojim prepričanjem ali željam ter potrebam. To je seveda proces, ki zahteva resno odgovornost zavedanja, da bomo sčasoma začeli sebe bolj spoštovati, ceniti in se imeti radi. Ne gre čez noč, lepo prosim.

Vzgojeni smo, zlasti na naših geografskih koordinatah, da moramo biti pridni, ubogljivi in upogljivi, da ja ustrezamo merilom drugih. Vsakršno izražanje težjih čustev, kot so jeza ali bes so neprimerna in jih okolica obsoja.

Zato pogosto posegamo po pasivni agresivnosti, torej čustvenemu izsiljevanju ali manipulaciji, prikrivanju resnice, ignoriramo ali zdrknemo v vlogo žrtve. Vsemu temu se lahko upremo tako, da smo iskreni in sočutni, tako do sebe kot do drugih ljudi. To je tudi proces ozaveščanja lastnih vzorcev in prepričanj. Poiščite si ustreznega strokovnjaka, da vam pomaga na tej pomembni poti k sebi.

Vsi se kdaj srečamo s situacijo, ko ne znamo reči ne, pa si mislimo, saj samo še tokrat in hitro smo v začaranem krogu, ko dejansko nikoli ne rečemo ne. Zakaj je reči ne pomembno za nas same?

To je res tek v začaranem krogu zatiranja lastnih potreb in ignoriranja sebe kot osebnosti, ki se zaveda, da potrebuje in hoče kaj drugega, kot je sedanje stanje odnosa. Zato tudi trdim, da je ravno odnos do sebe najbolj pomemben odnos. Ko rečemo »ne«, postavimo svoje meje drugim in jim s tem sporočimo, da se bo potrebno pogovoriti, kaj je meni pomembno in kaj drugi osebi. S komunikacijo predstavimo sogovorniku svojo pozicijo občutenja določene situacije in želimo najti določen kompromis, s katerim bi lahko oblikovali bolj zrel in zdrav medsebojni odnos.

Ko rečemo »ne«, sami sebi lahko pokažemo, da smo presegli strahove in omejujoča prepričanja. Na tem temelju lahko zgradimo nove »programe« zavedanja lastne avtentičnosti, kaj dopustimo drugim in kje je pač naša meja.

Posledice so pogosto te, da nekaj ljudi iz našega ožjega kroga, bodisi rodbinskega ali socialne mreže, odide, ker ne znajo ali ne želijo sprejeti naše osebnosti, ki ni več zgolj »ubogljiva« in ne kima na vsak predlog, temveč kompetentno izraža svoje želje in čustva, kar žal ne morejo sprejeti, a to ni naša stvar! To je »davek« gradnje sebe na bolj zdrav način.

Potrudite se in sprejemajte odločitve, ki vas bodo nosile naprej, četudi bo kdaj prisoten tudi kakšen poraz ali neuspeh.

Kaj bi svetovali ljudem, ki so obremenjeni s tem, kaj bodo rekli drugi?  Je to nekaj, kar nam je privzgojeno ali se sami »zaštrikamo« na takšen način?

Sama sem vzgojena, da ni pomembno, kaj si bodo drugi mislili o meni ali da moram svoje odločitve v celoti prilagoditi mnenju drugih, zato mi je takšen vzorec tuj in ga vedno znova poskušam »iztrgati« svojim strankam iz njihovega načina sprejemanja odločitev. Namreč, ko mi vse naše odločitve podrejamo temu, kaj bodo drugi mislili o nas, ni možno živeti svojih potreb in želja na način, kot čutimo, da bi bilo primerno in zdravo za nas. Zato je to toksičen način ne-odločanja za sebe in svojo zdravo osebnostno strukturo. 

Vsekakor pa ne gre pri tem za to, da škodujemo ali ogrožamo druge posameznike! Ne, gre za to, da v lastnih odločitvah poiščemo pot, ki bo zdrava in primerna za nas. Namreč, vsak človek, ki nas sodi ali obsoja, ima pod svojo preprogo zelo veliko nabrane nesnage za počistiti in naj se raje ukvarja s tem, kot da sodi, kaj je za koga primerno, mi pa žal nasedemo na ta tuja mnenja ali obsojanja. 

Nisem dovolj dobra – je to nekaj, kar v Svetovalnici pogosto slišite? Kaj so razlogi tega občutka manjvrednosti in kako nas to ovira skozi življenje?

Da, predvsem ženske imamo to prepričanje, da nismo dovolj dobre in nismo vredne, da bi bile ljubljene, uspešne, zadovoljne, slišane, spoštovane ali cenjene. To je v otroka vsajeno že zelo zgodaj, skozi besede in dejanja staršev, ko dajo vedeti deklici, da iz nje nič ne bo, da je na primer sosedova Ančka bolj pridna in ima same petke ter zna vedno pri miru sedeti na obisku, ali da tako ali tako nič ne zmoreš. Obenem pride že zgodaj do pogojevane ljubezni s krivdo, na primer, da če otrok nekaj naredi po svoje, mu starš reče, da je sedaj žalosten, ker ni otrok nekaj naredil, kot je hotel starš in mu hitro da vedeti, da je otrok kriv za slabo počutje starša, ki seveda otroku pomeni vse na svetu. Zato prosim, starši previdno s svojimi besedami in ravnanji. Veliko o tem lahko preberete v moji knjigi ISKRENO O VZGOJI IN NAJSTNIKIH.

Skozi odraslo življenje običajno v partnerskem odnosu trčimo ob čer zavedanja, da nisem dovolj dobra kot partnerka ali mama in si s tem na svoja pleča naložimo neprestano dokazovanje, da znamo in zmoremo. In ko enkrat ne moremo več, smo deležne obsojanja okolice. To je točka, ko se moramo ozreti v sebe, začeti delati na sebi, reči ne in s pomočjo strokovnjaka predelati to res zelo omejujoče prepričanje.

Empatija in energijski vampirizem. Bi rekli, da je danes na svetu premalo empatije in preveč energijskih vampirjev? Kako se lahko rešimo pred osebo, ki nam dobesedno sesa našo energijo?

Energetski vampir nima empatije. Tako osebnostno in čustveno poškodovana oseba uporablja različne čustveno manipulativne tehnike, s katerimi ustvari čustveni odziv in dramo druge osebe in tako se na njeni energiji, se pravi čustvenemu odzivu napoji. Pogosto potrebujemo leta, da prepoznamo takšno osebo, zlasti, če je to naš partner ali sodelavec, ko se po pogovoru ali interakciji s takšno osebo počutimo popolnoma izčrpano in utrujeno.

Vedeti je treba, da se po nekaterih raziskavah ocenjuje, da je približno vsaka sedma osebnost toksična.

Da, empatije je premalo, saj jo je potrebno gojiti in ozaveščati. Ko smo čuječi in pozorni na potrebe in čustva drugega, jo lažje »uporabimo« oziroma izražamo ter oblikujemo odnose, v katerih si znamo prisluhniti, se čutiti in se ustrezno sočutno odzivati.

Nepremagljive, prepričana sem, da smo se spet veliko naučile in da se trudite prisluhniti drugim ter pridno delate na sebi. Z osebno rastjo nadaljujemo tudi prihodnjič, ko bo govora o zavisti, odpuščanju in stresu, ki vpliva na naša življenja. Dotaknili pa se bova tudi tega, da je ljudi strah sreče.

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam