Kako sem v družbi otrok z rakom spoznala, kaj je v življenju zares pomembno!

Nekaj dni nazaj, sem se spet začela zavedati, kaj je v življenju zares pomembno. Vedno znova se mi zdi, da bi vsake toliko časa vsak od nas potreboval kakšno tako »brco« , ki te malo »strezni«.

Pred dnevi sem obiskala dogodek, ki me je presunil.  Zagotovo ste že slišali za Junake tretjega nadstropja. To so otroci in mladostniki, ki so se ali pa se še zdravijo za rakom. Z njimi sem že nekajkrat sodelovala, nekatere od njih spoznala tudi osebno … Zdaj pa jih je predsednik države, ki je njihov »prijatelj«, vsaj tako ga poimenujejo oni, povabil na Brdo pri Kranju. Želijo si ozaveščati ljudi, da je rak (še vedno) povsod med nami, da je to bolezen za katero zbolevajo tudi otroci in zaradi nje tudi umirajo.

Septembra si pripnemo zlate pentlje … Na fotografiji pa poleg mene Ivo Čarman, ki je z ženo Valerijo duša in srce Junakov 3. nadstropja.

Ker je september mesec, ko se še posebej spomnimo na otroke obolele za rakom in si zanje pripnemo zlate pentljice, mimogrede v Sloveniji za rakom zboli približno 100 otrok na leto, število pa vsako leto narašča, so se odločili, da o svojem boju spregovorijo medijem, javnosti … 

Kaj pomeni biti otrok, ki je zbolel za rakom

Povabili so me, da z njimi zapojem pesmico Mi se imamo radi in Še verjamem v sanje. Na dogodek nas bi bilo veliko povabljenih. Okoli 50 morda,  Le nekaj nas je bilo takih, ki tja nismo »sodili«, vsi ostali so bili tam žal z zgodbo iz prve roke. Program je povezovala pučka z imenom Korina. Tudi sama je prebolela raka. Deklica je v svojem sicer rahlo hudomušnem nagovoru povedala toliko stvari, da so se nam vsem ulile solze. Začela je pripovedovali, kaj sploh pomeni biti otrok, ki je zbolel za rakom in kako je biti v bolnišnici mesece in mesece, stran od svojih domačih, od prijateljev …

Z borko Majo.

Kako je, ko te prvi mesec kličejo in ti pišejo vsi sošolci, v drugem mesecu se ti jih oglasi nekaj manj, v tretjem le še peščica, v četrtem ostaneš skoraj da sam pozabljen od svojih vrstnikov … In po tem, ko se čez toliko časa vrneš nazaj v šolo, kako se vse spremeni … Spet se moraš vključiti v okolje, med vrstnike. Povedala je, da znajo biti takrat tudi sošolci nesramni in ranijo z besedami v stilu: »A ker si prebolela raka, misliš, da ti ni treba biti več vprašana in imaš zato lahko privilegije …« Prav zato želijo naši junaki ozavestiti ljudi, da so otroci, ki so ozdravljeni ali v fazi zdravljenja od vsega tega boja z boleznijo izmučeni, utrujeni, brez energije, peša jim spomin in zato morajo vsaj malo biti priviligirani s strani družbe. Pa če je nam to prav ali ne. 

Svoje misli je z nami delil tudi Tomi, fant, ki je med običajnem življenjem najstnika zbolel za rakom in je pri osemnajstih sam podpisal papirje, da dovoljuje, da mu odrežejo nogo. »Odločil sem se za življenje, gospod predsednik « je povedal pogumno.. Bi tekli z mano? 

Res je, da vsak med nami bije svojo borbo s stvarmi, ki mu jih vsakdan v življenju prinaša. A vendar si niti predstavljamo ne, kakšne so šele njihove borbe in borbe njihovih staršev, iz katerih sije neverjetna odločnost in energija! Čeprav sem o tem že veliko pisala moram priznati, da so se me njihove zgodbe tako zelo ganile … Pa pripoved fanta, ki je v bolnišnici preživel 11 mesecev v sobi, stran od očeta, sestrice, prijateljev, doma … Samo mama je bila z njim, pri čemer v času korone ni smel niti na hodnik. Na dogodku mi je podaril šopek. Ves nasmejan, pozitiven. Ko sem ga vprašala kako je, je odgovoril da super. In takrat sem se zamislila, zamislila nad sabo. 

Kot mama si ne predstavljam hujše bolečine …

Pogledala sem sebe, svojo razvajeno rit, svoje otroke in prijatelje, ki se ne zavedamo kaj imamo. Še več. Ko sem hodila do kraja Račjega otoka, kjer je potekal dogodek, sem imela obute čevlje z visoko peto, ki so me ožulili, zato sem komaj hodila. In po poti sem težila , no uglavne bemtila sama nad sabo, kaj mi je bilo treba teh čevljev, da zdaj bom pa cela žuljasta itd…,. Ko sem slišala njihove zgodbe, me je postalo sram. Mislila sem si : če bodo žulji tvoj glavni problem, se samo globoko nasmej. Poglej te ljudi, kaj bi dali, da bi le žulj bil njihov problem. 

Naši problemi ob tem namreč postanejo zgolj kapljica v morje napram njihovim resničnim težavam. Vsi smo se jezili med korona ukrepi: nad tem, da nismo smeli hoditi okoli, da smo morali nositi maske, nekateri so ostali brez dela, brez služb, drugi so živeli od prihrankov … Vse to so problemi, seveda. A v primerjavi z njihovimi zanemarljivi. Dragi moji ljudje, čeprav se zdi kot fraza to ni: Zdravje je resnično naše največje bogastvo! Zato bodimo srečni, da ga imamo, cenimo ga in ga skušajmo ohranjati! Brez zdravja ni ničesar. Seveda je problem, če nimamo denarja za položnice, smo brez službe, a dokler smo zdravi stvari lahko spremenimo in se lotimo problema. Če zdravja ni, pa so rešitve praktično nemogoče. Takrat ne pomaga noben denar na svetu. 

Rekli so mi, da sem njihova inspiracija, ampak resnična inspiracija so oni meni, ti borbeni otroci in njihovi starši. Zato je prav, da ljudi ozaveščajo o tem. Sošolcem takih otrok bi položila na srce naj bodo strpni, njihovim staršem pa, da naj svoj podmladek naučijo empatije. Če bodo takšni oni, bodo to razumeli in živeli tudi njihovi otroci. Če si samo skušamo predstavljati biti 11 mesecev zaprti v eni sobi! Pa če smo zdravi, si ne znamo! In če vsak dan trepetaš za življenje svojega otroka, ki ga ne moreš vsak trenutek stisnit in ga poljubiti – sama si ne predstavljam hujše bolečine. Zato ostanimo zdravi, imejmo se radi, cenimo kar imamo in nehajmo iskati dlako v jajcu. Pa še to, septembra si nadenimo zlato pentljico, v opomin in pogum vsem njim. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam