Kako sem ustvarila pošast

Sama nisem pristaš slik »prej – potem«. Zakaj? Predvsem ženske, no vedno več tudi moški, se preveč obremenjujo s »prej – potem«.

In ko po enem mesecu niso takšni, kot bi morali biti, sodeč po sliki »potem«, vržejo puško v koruzo, ker mislijo, da novi način življenja ne deluje.

Lahko bi rekla, da so slike »prej – potem« največja smrt preobrazbe. Se strinjam, da so tudi dobra motivacija, vsekakor, a imajo (za moje pojme) več negativnih kot pozitivnih lastnosti.

Edina »prej – potem« fotografija, ki sem jo do sedaj objavila na profilu Vitke Ritke, je slika mojega moža. Morate pa se zavedati, da je med obema fotografijama 5 let razlike.

Kakšen je moj pristop na splošno in kako so uporabnice Spletne Švicalnice zadovoljne s programom (treningi, ki jih z Jakobom ponujava), kako jim je nov, bolj športen način življenja spremenil pogled na svet, si lahko preberete tukaj.

Sedaj pa se bom navezala izključno na mojega moža Andreja. V pogovoru za Nepremagljiva Osebno ste slišale, kako sem ga »maltretirala/trenirala«. Zbujala sredi noči za treninge ipd.

Morate vedeti, da jaz nikoli ne silim nekoga v nekaj, česar si ne želi. Sem pa hud »trn v peti« oziroma »brca v rito« nekomu, ki si to zelo želi.

Pa pojdimo k zgodbi »Kako sem ustvarila pošast!«

Jakob je lansko leto ob dnevu mučenikov zapisal: »Barbari se je pri tem treningu pridružila njena »mučeniška« polovica, ki pa ni bila vselej tako poskočna, natrenirana in živahna. Dobila ga je kot pravega mučenika in ga z dodatnim mučenjem spremenila v pošast, ki sedaj trenira vsaj toliko, če ne še več, kot ona. Že nekaj časa jo nagovarjam, naj napiše blog o tem, kako ji je to uspelo in obljubila je, da ga bo. Za vse tiste, ki mislite, da se moških ne da spremeniti. Hahaha.«

Dejstvo je, da vsi včasih potrebujemo brco v rit. Če hočemo ali pa ne. Za vse, ne samo za šport. Vedno je nekaj, kar nas žene naprej, a velikokrat ne pridemo do »n« od naprej, zato ker nas nihče ni »b« od brcnil. Tako nekako se je začela tudi zgodba, o »moji pošasti« in tudi tako je prišlo do tega, da sedaj to delim z vami.

Andrej (moj mož) je kot otrok treniral rokomet. Vedno je bil športnik. Tudi, ko sva se še zelo mlada spoznala, je bil večji športnik kot jaz. Potem pa se je v času, ko nisva bila v tako tesnih stikih, malce zapustil. Povedano na zelo prijazen način (malce veliko). 

Ko sva leta 2012 pričela najino skupno zgodbo, je doživel svoj prvi »bum«. Če je želel biti moj partner, je pač moral na Ljubljanskem maratonu preteči polmaraton. Ja, takšna sem! Bil je priden, začel je teči in obiskovati moje skupinske vadbe. Vsak začetek je težak: tek s tempom 8:00 minut na kilometer, na aerobiki ga je po petih minutah že skoraj pobralo. Ko se sedaj spomni, s kakšno hitrostjo je tekel, skoraj ne more verjeti, da je šel res tako počasi, da ne omenjam, kako je napredoval kondicijsko in koordinacijsko pri vseh skupinskih vadbah. 

Po Ljubljanskem maratonu.

Na koncu je leta 2012 komaj preživel Ljubljanski maraton (21,1 km) s časom 2 uri in 16 min. Potem sem jaz zanosila. Dvakrat. Obe zaporedni nosečnosti sva ves čas skupaj tekla in moj nosečniški tempo mu je več kot ustrezal. Leta 2014 sva nato skupaj tekla polovičko na Ljubljanskem maratonu. No, skupaj sva štartala, potem sem ga pustila za sabo, kljub temu da sem bila noseča in imela še oba starejša otroka v vozičku. 

Tri leta kasneje v Madridu, je tekel na 10 km razdalji in v cilj ponosno prišel s časom 00:55:05. Prvič se je na tej razdalji spustil pod eno uro. Ampak vedno je nekaj, kar te žene in sploh, če te žene lastna žena, pač nimaš izbire. Novembra istega leta je v Las Vegasu, med tem ko sem sama odtekla cel maraton, on svoj najboljši čas na 10 km izboljšal še za dve minuti.  

Ampak to je bil šele začetek. Nedolgo za tem, sem mu pripravila celoten plan preobrazbe in ne boste verjeli, če je bilo treba, sem ga zbudila tudi sredi noči, če nama ni uspelo narediti treninga. Verjetno se sprašujete, kako to, da sem še vedno poročena.

Kako se je preobrazba začela?

Resnična preobrazba pa se začela po tem, ko smo se mesec po njegovem zadnjem teku preselili. Kot vsaka dobra žena, sem mu kupila tehtnico. Danes je gospa tehtnica boljša prijateljica z njim, kot z mano, tako da vse se vrača, vse se plača, še kako drži. Takrat pa je bil cilj, da ga spravim v red. Poleg tehtnice sem mu servirala še plan treningov. 4x na teden po 40 min. Brez izgovorov. Če čez dan nisva naredila treninga, sem ga zbudila tudi ob desetih zvečer (ko je zaspal pred televizijo), tudi ob enih, dveh ali treh ponoči, da sva trening izpeljala. Jep in sva. Vse sva naredila. 

Če se je kaj pritoževal? Kaj mislite? Ni upal! Šport je sčasoma vzljubil nazaj. Šport je ponovno postal njegov način življenja. Šport je nekaj, brez česar si sploh ne predstavlja več dneva.

Imejte v mislih, da te vrstice pišem jaz in da je to pogled skozi moje oči. Seveda, me je v sebi večkrat (dnevno) preklel (predvidevam), ampak vse je (bilo) za dober namen.

Na Havajih leta 2018 je bil najin prvi dopust, ko sva vse dneve tekla skupaj, ne več ločeno. Ker ponavadi sva tekla skupaj prvi kilometer in potem je šel vsak svoj tempo. Po teku sva še dve uri preživela v fitnesu, najboljši dopust ever. Ja, tako je (pri naju), ko greš brez otrok na dopust. Ceniš čas, ki ga lahko skupaj nameniš za trening(e). To nama je najbolj všeč. Prva stvar, po tem ko se zbudiva, je športanje, nato kava, kaj dobrega za pod zob in nato vse ostalo.

15.4.2019 sem na svojem Facebook profilu zapisala:

»About yesterday. Andrej svaka čast. 21ke je začel tečt samo zaradi mene. Sej veste, happy wife, happy life. Njegovi začetki so bili s časom 2 uri 15 min+. Nikoli ni maral tečt, a glej ga zlomka, sčasoma je tek vzljubil. Sicer so njegova kategorija 10 km razdalje, ampak 1x na leto sva dogovorjena za 21ko. Kar se mora ni težko. Že lansko leto oktobra, je v Ljubljani pretekel pol maraton v času 01:55:04 (prvič se je spustil pod mejo 2h), včeraj pa je na Istrskem maratonu, ki ni med najlažjimi (klanci), tekel čas 01:41:49.«

Kaj se je zgodilo? To ni bila njegova edina 21-ka to leto. Še dvakrat jo je pretekel. Ampak prostovoljno. Zadal si je, da me prehiti. 

Boj se je nadaljeval na različnih prizoriščih. Septembra 2019 sva tekla v Disneylandu v Parizu, pretekla sva 21,1 km. Jaz sem prišla v cilj s časom 01:31:32, Andrej pa je prišel v cilj s časom 01:33:38. Nato sva le mesec kasneje tekla še na Ljubljanskem maratonu in to je bil njegov trenutek.

Skupaj športava, to je najina sprostitev, skupaj tekmujeva, a največjo borbo imava med sabo, eden proti drugemu.

Lahko se izgovarjam, da sem jaz vmes tekla še cel maraton v Chicagu, ampak nimam pravice, (piše pa zato, da veste = izgovor). Andrej je v cilj prišel s časom 01:29:52, jaz pa 01:33:38. Za ta čas, res kapo dol, klanjam se še danes. Tek pod 1 uro in 30 min na polmaratonu je za rekreativca vrhunski dosežek. Sej vem, sej vem. Dober trener. Hvala, hvala. »Dobra roba se sama hvali«.

Kljub večini odpovedanih tekem v letu 2021, so organizatorji uspeli izpeljati Konjiški maraton, kjer sva oba tekla na 10 km. Nisva niti planirala, pa je prijatelj zbolel in nama čez noč podaril startni številki. Andrejev čas 00:39:32, moj 00:44:25. Na 10 km me je pihnil za 5 min. LOL. Takrat sem bila kar vesela, da Ljubljanskega maratona ne bo. Ker si nisem niti upala pomisliti, za koliko bi me prehitel na 21 km razdalji. 

Vedno je nekaj, kar te žene in mene je vsekakor to, da ga nekje le lahko še prehitim. Upala sem, močno upala, da morda pa le imam šanso v »moji« disciplini na 42,2 km. Morala bi teči v Parizu že leta 2020, a je bil maraton zaradi korone odpovedan, oba bi seveda tekla 42,2 km. Oktobra 2021 so maraton izpeljali. In veste, kaj se je zgodilo? Prehitel me je. In ne za malo. Za celih 12 minut. On je pritekel v cilj s časom 3:19:41, meni pa se je ura ustavila pri 3:31:29. Plan je bil, da tečeva skupaj, a že v prvih petih kilometrih sem ugotovila, da je prehiter zame in sem ga, začuda ne s tako težkim srcem, poslala naprej. Po pravici, bila sem zelo ponosna nanj, pa malce tudi nase, kako mi je to uspelo. Zakaj nase? Če v začetku ne bi tako zelo močno vztrajala pri spreminjanju njegovega življenjskega sloga, se to nikakor ne bi zgodilo. »Go me!«

Skupaj športava, to je najina sprostitev, skupaj tekmujeva, a največjo borbo imava med sabo, eden proti drugemu. Kar pa je meni osebno še najljubše. Ni Šmarne gore brez tega, da ne bi tekmovala, kdo bo hitrejši, ni enega teka po domačem terenu, da ne bi en drugega spodbujala, vlekla iz sebe zadnje atome moči, se gnala dalje, ni enega treninga v Spletni Švicalnici, da ne bi bilo tekme v tem, kdo naredi več burpeejev … Ampak vse do te mere, da je eden zaradi drugega še boljši, močnejši, srečnejši. Ta zagon, ta volja, to navdušenje do športa, to mi je noro všeč, to mi daje energijo, in to je to, kar želim deliti tudi z vami.

Športanje je eno samo veselje. Prepričevati in siliti nekoga v nekaj, kar mu ne paše, je nesmisel.

Šport ti mora priti v kri. Postati mora tvoj vsakdan, tvoja navada. Postati mora tvoja odvisnost, brez katere ne gre. In drage moje, prepričana sem, da lahko postane tudi vaša vsakodnevna navada.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam