Zagonetka, s katero se ubadamo vse mame, ne glede na to, ali vodimo lastna podjetja ali smo zaposlene v drugih. Organizacija časa je zame ključna, da so stvari na svojem mestu in da mi ostane čas za otroke, naju in zase.

Seveda priznam, da sem ‘control freak’, in če stvari nimam zapisanih v svojem ročnem (ja, prav ste prebrali, ročnem!) koledarju, ki je sestavljen iz natisnjenih listov, nisem mirna. Pri treh otrocih in dveh moževih od prej ter našem dokaj hitrem življenjskem slogu lahko namreč samo en nepredviden sestanek povzroči pravi mali kaos v poteku dneva. 

Predvsem je pomemben dober premislek in pristop k organizaciji časa.

Strategija, ki sem jo razvila z leti, je posledica sprememb in lastnega življenjskega razvoja. Za spremembo lahko štejemo vse, kar nam poruši vsakdanji urnik. Sprememba je bila, ko sem začela profesionalno jahati in se je moj urnik že v osnovni šoli naenkrat razdelil na šolske in športne obveznosti. Takrat se mi je prvič zdelo, da dan enostavno nima dovolj ur. Nato sem dobila še enega konja in urnik je bil spet pretesen. Nato je prišla gimnazija in količina učenja se je povečala, prav tako intenzivnost treningov, povrhu pa moje potrebe in želje, kar sem rešila še z delom ob koncih tedna. Nato sem dodala magisterij in še bi lahko naštevala. S tem želim povedati, da se organizacijo in optimalni izkoristek časa postopoma učiš piliti vse življenje. 

Prepoznavam, katere lastnosti in sposobnosti imam bolje razvite in kje sem slabša.

Pomembno se mi zdi, da se zavedamo in si priznamo, v čem smo dobri, hitri, pri čem smo učinkoviti in kje ne. Stvari, ki jih z levo roko opravim mimogrede, kot je recimo pri meni v veliki meri pospravljanje, počnem sproti in se res držim pravila: kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Tam, kjer nisem najboljša, npr. pri formulah v excelu ali pri kuhanju, pa poskušam čas optimizirati s tem, da pač ne kuham preveč pogosto, ker lahko v istem času naredim deset drugih stvari, prav tako bi se lahko ves dan zamudila z lomljenjem kompleksnega finančnega poročila v excelu, učinkovitejša pa bi bila pri prodaji in snovanju marketinških strategij. Zato sem se načrtno odločila, da grem na tečaj excela, do takrat pa sem to delo predala tistim, ki so v njem veliko boljši od mene. 

Organizacija časa je dinamična in nenehno spreminjajoča se stvar, urnik se bo vedno rušil in gradil.

Spremembe mojega takrat obvladljivega urnika je prinesla služba v Ljubljani in vsakodnevna triurna vožnja na relaciji Maribor–Ljubljana–Maribor kar nekaj let. Nato je ta služba prinesla spremembo z vse pogostejšimi službenimi potmi, nenehnim pakiranjem in čakanjem na letališčih. Potem resno partnerstvo. Pa prvi otrok. Sprememba je novo podjetje. Pa drugi in tretji otrok. Pa še dva moževa, pri čemer je dinamiko najtežje nadzorovati, saj ni čisto v naših rokah, ampak je v ritem treba vključiti tudi značaj, želje ter pričakovanja njegove prve žene ter njihov način življenja.

Najnovejša sprememba je bila selitev iz Ljubljane v Domžale, saj se je časovna komponenta odhoda na delo, prevzema otrok iz vrtca in šole, popoldanskih dejavnosti in ostali stvari tako povečala, da je zahtevala kar nekaj prilagodljivosti v urniku in rezervacijo časa za dnevne vožnje. Tako sem z leti nenehno spreminjala pogled na svoj vsakdan in svojo strategijo organizacije. In jo še spreminjam. Moj prvotni urnik (sploh tisti, ki ga še ni bilo?) ni bil nikakor tak kot danes ali tisti čez pet let. 

Organizaciji časa posvetim sredi avgusta dan ali dva, nato vsako nedeljo mikronačrtovanju še slabo urico, na dnevni ravni pa morda pet minut.

Moje novo leto se začne pripravljati sredi avgusta. September je za nas prvi v letu, kar se tiče načrtovanja, saj se takrat začnejo vrtec, šola, fakultativne dejavnosti. Takrat naredimo tudi urnik bivanja Jureta in Žive pri nas, poznamo njune šolske in obšolske obveznosti. Avgusta najprej naredim splošni letni pregled razporeditve časa. Zadnja tri do štiri leta imam pripravljen template tednov za vse leto, ki jih fizično natisnem. Nanje vpišem praznike, rojstne dneve, proste dneve, obletnice, načrtovana potovanja, konec šole, šolske počitnice, večje zasebne in službene dogodke, ki so že znani, nujno pa enkrat mesečno rezerviram tudi dan zase z enim otrokom in minimalno enkrat na 14 dni, vse pogosteje pa enkrat na teden, dan ali pol dneva, ki ga preživiva skupaj sama z možem.

Naš družinski koledar sem pokazala tudi v rubriki Na obisku, ogledate si ga lahko TUKAJ.

Na tri do štiri mesece imava rezervirane najine vikende do naslednjega septembra. Če bi torej želeli z mano spiti kavico šele čez tri mesece, se bo v mojem koledarju gotovo znašla opomba nekaj dni prej: »Pokliči Anico za kavo.« ? Redko se mi zgodi (ampak z leti vsekakor ?), da si opombo vpišem tako hitro in z mislimi drugje, da čez tri mesece ne vem, kaj sem s tem mislila. Pri koledarju sem res dosledna in v njem je skoraj vsaka podrobnost mojega življenja. O meni bi človek izvedel več, če vzame v roke moj koledar, kot če pregleda moj telefon. Mogoče bi se dalo iz mojega urnika sestaviti celo dober življenjepis. ?

Nato se urnik finalizira sredi septembra, ko vnesemo vanj vse šolske in obšolske dejavnosti vseh petih otrok.

Glede na to potem lahko določim uro vstajanja, uro odhoda od doma in pobiranja v vrtcu in šoli ter določim, od kdaj do kdaj imam čas biti v službi, vidim, kam lahko umestim šport zjutraj ali zvečer, in preverim razpoložljivost trenerja. Da nabereva ob otrocih in športu ter času zase dovolj delovnih ur, določimo dan ali dva v tednu, ko otroke odpelje ali pobere varuška. Midva tiste dni delava od jutra do večera, da so drugi dnevi lahko delovno krajši. Od začetka se trudiva, da je v urniku vedno tudi čas za naju kot par, oba pa potrebujeva tudi svoj čas.

Miha za šport, pivo s prijatelji, jaz za savno, prijateljice, vse pogosteje za dodatno spanje ali novo pridobivanje znanja. Ta način vodenja dogodkov in obveznosti mi prinaša pomirjenost, da sem v čas, ki menim, da je zame in za našo družino pomemben, vnesla vse, kar šteje: dovolj časa za delo, kakovostne ure z otroki, čas za naju, ne skrbi me, da sem pozabila rojstni dan drage osebe. Hkrati mi služi kot tolažba, ko imam slabo vest, da samo delam, saj urnik za nazaj hitro pokaže, kako veliko časa pravzaprav preživiva z otroki.

Pomaga mi tudi pri nadzorovanju stroškov, kajti ko delamo obračun za varstvo otrok, dobro vem, ali se vse ure ujemajo, in vem, kje sem bila kdaj. 

Avgusta z Miho skupaj pripraviva urnik skupnih aktivnosti – od tega, ob katerih vikendih sta z nami tudi Jure in Živa, do tega, kam bomo v naslednjem letu potovali, do njegovih službenih poti, večjih ciljev, ki si jih zadava, npr. postaviti pergolo, začetek treniranja za na Triglav ali maraton, nakup oblek za poletje, menjava gum na avtomobilskem servisu, organiziranje obletnice podjetja itd. Organizacija družinske dinamike v sestavljeni družini predstavlja izjemen izziv in terja veliko živcev, saj ni pogled na urnik ‘iz dveh svetov’ nikoli čisto usklajen. Bolj gre za popuščanje in iskanje ravnovesja. 

Poseben razdelek v najinem urniku zavzema šport.

Tega se poskušava maksimalno držati in ga pripraviva za vsaj polovico, če ne že kar za vse leto vnaprej. To je vsaj zame skoraj enako pomembno kot služba, saj sem s športom odrasla in moja psiha ne zdrži tempa brez športnega udejstvovanja. 

Zgolj ob vikendih je naš koledar bolj otožen in prazen. Takrat je čas za spontane stvari, druženje, izlete in obiske, poležavanje, večja čiščenja, ki nam jih čez teden ne uspe opraviti, vedno pa otroke spodbujava, da v dnevu vsak zasluži in potrebuje čas zase, ko drugi ne rinemo vanj. Uspelo nama jih je vzgojiti tako, da se tega res držijo, in pri nas ne obstaja bujenje ob 7. uri zjutraj za šalo ali vdiranje v sobo, če je šel kdo počivat, brat ali delat za službo. 

Zadnja faza je sprotno vpisovanje sestankov in dogodkov za nekaj dni ali tednov vnaprej, kar se dogaja ves čas – vsak dan se nekaj prečrta, premakne, doda, spremeni, ampak s tem svojim načinom imam pregled nad celotnim letom. 

Z leti sem se naučila tudi, da je organizacija lastnega časa stvar posameznika in da za slabe občutke zaradi časa, ki ga deliš z drugimi, ni prostora.

Kaj mislim s tem? Zaradi pomanjkanja časa dodobra premislim, kje in s kom bom preživela prosti čas, in brez slabe vesti marsikatero povabilo tudi zavrnem. S tem nikakor nočem biti prevzetna ali zveneti vzvišeno, dejstvo je, da prosti čas z veseljem preživljam z osebami, ki so mi drage, ki mi ob druženju vzbujajo pozitivne občutke in grem od njih sproščena in napolnjena z novo energijo. Poskušam se izogniti negativnim stikom. Ko se tega naučiš, ugotoviš, da imaš več časa za res pomembne stvari, tvoj urnik pa ni napolnjen z balastom.

Saj veste, včasih vas pokliče zavarovalniški agent in ima desetminutni monolog po telefonu, preden pove bistvo. Ne, teh desetih minut ne dam več in ga vedno na začetku vljudno prekinem, vprašam, kaj je njegov namen in cilj, in brez slabe vesti čez 40 sekund zaključim pogovor, če me stvar ne zanima. 

Urnik službenih obveznosti zajema največji prostor v koledarju. 

Ta del je dostopen tudi v spletni različici ter ga delim z Miho in ostalimi sodelavci. Vsi sestanki in poslovna srečanja so tako zabeleženi tudi v mojem spletnem koledarju. Pri tem moram priznati, da je to zgolj zaradi boljše preglednosti moje razpoložljivosti v službenem času, saj mnogo bolj prisegam na kljukanje, črtanje in vizualno predstavo, čemur tudi služijo moji ‘listki’. Marsikdo se v službi pošali na račun mojih zapiskov, plakatov formata A3 in ‘white boardov’, ki jih dnevno prenašam naokrog, ampak mene takšna organizacija pomiri in mi daje vedeti, da bom zmogla opraviti vse, kar sem si zastavila. 

Tudi doma se držimo urnika.

Ker je natisnjen in dodobra izpolnjen koledar vedno z menoj, kar nekaj aktivnosti pa takšnih, ki zadevajo celotno družino, smo steno v kuhinji izkoristili za namestitev ogromne piši/briši nalepke oziroma bolje rečeno table. Na njej je hiter pregled aktivnosti vseh ostalih članov družine, predvsem da se Miha in varuška znajdejo, kje smo. ? Pa zabavno ga je pisati.  

Čas zase

Res pomemben pa se mi zdi tudi čas zase. To je tisto, pri čemer zrastemo šele z leti. In tako je – tudi tega načrtujem vnaprej. Še vedno se učim in spoznavam, kako pomemben je. Ampak če nimaš časa zase, se počasi izgubiš. Izgubljaš svoj jaz. In če izgubiš svoj jaz, je vse, kar predajaš naprej, samo še medla senca tega, kar si nekoč bil. Zato, drage moje nepremagljive dame, ne izgubite sebe in si vsakodnevno namenite svoj čas. Tako boste tega tudi z drugimi preživljale s polnimi baterijami. Jaz bom gotovo čisto vsak mesec našla čas za eno od dragih stvari: savno, masažo, kosilo ali večerjo s prijateljico, obožujem čas z lepotilno masko na obrazu, kozarec vina ob dobri glasbi v kadi, dober film v miru, branje in gledanje v strop. 

Časa imamo vsi enako. Vedno se čudim, da ga zanjo nekateri izkoristiti še veliko bolje od mene, predvsem pa se manj obremenjujejo s tem, da se je spremenilo vreme, da se je pokvaril avto ali strgala obleka na poti na sestanek. V teh trenutkih mi še dvigne utrip, ne vrže pa me več s tira za več kot nekaj minut. Vesela sem, da sem našla način, ki zame deluje in mi vzame v vsem letu pet dni z dvanajstimi urami načrtovanja, nato pa stvari 361 dni tečejo mirno in v pravo smer, brez večje panike na poti.