Tri čudovite ženske, strastne pohodnice, so zavezale čudovito pentljo, jo razrezale na pet delov in vsakega podarile najprej sebi in potem še vsakomur, ki je želel praznovati z njimi. Če delaš tako, kot čutiš, se namreč sreča vedno množi?. Eva Remškar je v 50. stopila čisto po svoje – zavila jo je v pentljo v 50 odtenkih hoje.

»Navdušuje me hoja, še zlasti po novih poteh. Zato so se moje misli, ko sem pomislila na praznovanje 50-letnice, sukale okrog možnosti, da bi nekakšno praznovanje organizirala v Santiagu de Compostela.« Letos bi z mojima mladima romarkama Sanjo in Marišo morale dokončati Camino del Norte in končno prispeti na cilj. Vsako leto namreč hodimo deset dni po caminu, kjer severna Španija poljubi Atlantik. Naslednje leto nadaljujemo, kjer smo končale. Naš letošnji finalni camino bi se dogajal ravno v juniju, ko naj bi punci zaključili devetletko, jaz pa dopolnila polstoletnico. 

Potem je prišla korona in vaši načrti se niso dotaknili Atlantika … 

»Res je. V aprilu je bila glava še polna vprašajev. Na začetku maja so postala dovoljena druženja na prostem, kar sem razumela kot priložnost. Spomnila sem se na Marjetico in Renato. Obe sta navdušeni za hojo in imata izkušnjo camina. In vedela sem, da smo rojene v istem času. Z Marjetico sva se spoznali prav preko camino scene: pred časom sem ob nekem dopisovanju iz trenutnega navdiha na Facebook postavila skupino Camino bejbe, ki zdaj šteje že preko sto članic. In članov! Pred nedavnim smo dodale še fantine (smeh) … Renata je nameravala praznovati abrahama ravno na Camino del Norte, dve hčeri ima v Veliki Britaniji, tako kot jaz, in sina starega toliko, kot je moja tretjerojenka Sanja. Veliko stvari nas povezuje, smo se pa do mojega klica o skupnem praznovanju poznale bolj površno. 

Kako sta torej sprejeli vašo idejo – 50 odtenkov hoje po Sloveniji?

Poklicala sem ju v sredini maja. Moj predlog, da praznujemo s skupnim pohodom, je po prvem presenečenju obe – navdušil. In spominjam se svojih občutkov tistega nedeljskega večera: srce se je veselilo tako otroško iskreno kot že dolgo ne. Rojeva se zgodba, našla sem ekipo, ki čuti po moje. In praznovanje bo!

Zamislili ste si torej … 

Zamislila sem si, da gremo na nekajdnevni pohod, seveda v Sloveniji, in da v svojo družbo povabimo tudi druge. Ker se v uigranem timu moči odlično povežejo, je Marjetica hitro prispevala dve ideji za krožno pot, ena od njih je bila tudi Pentlja z izhodiščem na Brezovici. Ker je blizu središča Slovenije, se nam je takoj zdela prava, in tudi dolžina – 84 km – je bila nekako po naši meri. Vzele smo škarjice in jo razrezale na pet delov, torej na pet dni. Naša messenger skupina, preko katere smo se dogovarjale, je dobila naziv “50 odtenkov hoje”.

Ideja je bila stvar trenutka in enako smo poimenovale svoj jubilejni pohod. Etape smo obarvale z barvami in jih poimenovale po desetletjih življenja. Ker smo vse ljubiteljice knjig, so naslovi poetično literarni: “Deklica gre za soncem”, “Gimnazijka”, “Mama je ena sama”, “Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod”, “Ženske, ki tečejo z volkovi”. Vabila smo razpršile v svojih krogih in tudi na Facebooku, tako da se nam je lahko pridružil vsak, ki ga je zgodba pritegnila. S kar nekaj obrazi smo se na Pentlji srečale prvič … A čar skupne hoje je prav v tem, da se imamo v celem dnevu čas spoznati. O, koliko zgodb se je obrnilo v pogovorih v teh petih dneh!«

Pa vendar se je zamisel o Pentlji verjetno zelo razlikovala od končnega izdelka?

Res je, a nastala je še lepša, kot smo si jo zamislile! Rok za prijavo smo določile teden dni pred odhodom, ker smo zaradi organiziranja večernih obrokov želele poznati okvirno število udeležencev. Pripravljala sem tudi culice z okrepčili za vse udeležence v barvah etap. Vendar so dogodki vzeli stvari v svoje roke in prijave, odjave, spremembe, presenečenja  so živo valovili ne le do začetka odprave, temveč tudi med njo. Najprej so začela prihajati vprašanja: a gremo lahko z vami celo Pentljo, ne samo en dan?

Tako da je bilo od te točke naprej edino pravilo, da ni nobenih pravil. Imele smo zvesto moštvo šestih, ki nas je spremljalo po celi ali skoraj celi Pentlji. Ljudje so prihajali za pol dneva ali za dva dni ali na končno postajo in prišli naproti. Mojca se je pridružila na kolesu. Skratka – bilo je zelo živo. Večer pred etapo smo približno vedele število ljudi, ki si je želelo hoditi in praznovati z nami, a bilo je še vedno le približno … Še zjutraj in čez dan so se dogajala presenečenja. Vesela sem, da smo vse tri “dojele foro” in da se nobena ni več obremenjevala z detajli, ko se je Pentlja začela zavezovati. Spustile smo nadzor in se prepustile dogajanju. Meni osebno je bilo pomembno to, da si vsak odreže košček Pentlje po svoji meri. Samo to.«

Vzele smo škarjice in našo pentljo razrezale na pet delov, torej na pet dni. Naša messenger skupina, preko katere smo se dogovarjale, je dobila naziv “50 odtenkov hoje”.

Kaj je bil pri vsej organizaciji največji izziv?

»Največ vprašanj se nam je porajalo v zvezi z logistiko. Kako spraviti ljudi s konca na začetek etape, kjer imajo avtomobile? Kako optimizirati prevoze? Kako prenočiti tiste, ki pridejo od daleč, a bodo na Pentlji več dni? Za nas tri smo že našle postelje na poti (dvakrat pri Renatinem bratu, dvakrat v župnišču na Rakitni), a za vse priskrbeti prenočišča se je zdelo zahteven zalogaj. 

Toda od trenutka, ko smo 12. junija naredili prve jubilejne korake na Brezovici, je dogodek dobesedno skrbel sam zase. Udeleženci so se povezali med samo, uskladili prevoze, ponudili postelje, vse je teklo kot namazano – brez zadreg, zastojev, stresa in nezgod. Ali pa je bilo le nam trem privilegirankam vse to prihranjeno? Pa bi rekla, da ne, glede na odziv naših gostov (smeh). Dobra volja je sijala z vseh obrazov od jutra do noči. Le tretja etapa – 12 km krog po Rakitni – nam je dala nekaj vetra. Spustiti se je bilo treba dvakrat konkretno in strmo v strugo reke ter se seveda spet dvigniti, tako da se je ‘najlažja’ etapa izkazala za najtežjo. Mama je ena sama, je bil naslov te etape … Tudi v materinstvu si podajajo roke najnežnejši občutki in najtežji izzivi, kajne?« 

Etape smo obarvale z barvami in jih poimenovale po desetletjih življenja. Ker smo vse ljubiteljice knjig, so naslovi poetično literarni: “Deklica gre za soncem”, “Gimnazijka”, “Mama je ena sama”, “Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod”, “Ženske, ki tečejo z volkovi”.

Kaj vam je dala ta 50-letnica? Kaj ste z njo dobile?

»Nekaj dni po prihodu domov smo kar lebdele nad zemljo. Toliko čudovitih prepletov se je zgodilo v tako kratkem času, da je bilo razumu težko dojeti. Občutek je zelo spominjal na tistega, ko se človek vrne s camina: ‘First you walk the camino, then camino walks you …’ Neprizemljenost nam je poznana in običajno traja nekaj dni, lahko tudi tednov. Tule pa se je pomešala z neskončno hvaležnostjo za vse doživeto, prejeto, prehojeno, slišano in povedano, z občutkom izpolnjenosti in z zavedanjem, da smo ušpičile nekaj hudo dobrega. Za nas in za vse udeležence! In ko zdaj gledam nazaj: moja želja – ko sem razmišljala še o Santiagu de Compostela – je pravzaprav v prvi vrsti bila: za moj praznik obdariti ljudi z izkušnjo, ki jo bodo kot dragocenost odnesli naprej v življenje. In to hoja vsekakor je. Če že nisem mogla podariti delčka camina, sem pa vsaj izkušnjo hoje po domačih tleh. Španski in portugalski camino pa bodo še naprej ljudem prinašale v domove moje knjige, tudi med karanteno. In javljanja na Facebooku …«

Eva, bi o vaši izkušnji 50 odtenkov hoje še kaj sporočili Nepremagljivim? 

»Vedno bolj verjamem, da bi moral prav vsak praznovati po svoje. Že 40-letnico sem praznovala na svoj način. Povabila sem 40 žensk, ki so najbolj zaznamovale moje življenje, da smo skupaj prehodile desetkilometrsko pot okrog Brda pri Kranju. Na večerno druženje sem potem povabila tudi moške … Vse sem zapakirala v cvetlično zgodbo. Za povabljenke sem dala izdelati majice s stilizirano rožo in napisom “Kjer rastem, je svet lepši”. Iz cvetličnih lončkov sem naredila kanglice za vse udeleženke in vanje naložila popotnico: vodo, mali jagermeister s kamuflažno nalepko, kot da je cvetlično gnojilo, vabila so bila posuta z rožami … Spominjam se, da sem po tem praznovanju ob polnoči sedela na vrtnih stopnicah pod zvezdami in se počutila neznansko fajn. Izpolnjeno. Ko se počutim tako izpolnjena, prepoznam, kdaj delam pravo stvar. Ko vse teče gladko in je polno imenitnih ‘naključij’, kot da me podpira vse vesolje. 

Torej je treba praznovati tako, da praznovanje izpopolnjuje nas, ne pa pričakovanja drugih?

»Točno tako, Sama imam zelo rada zgodbe. Lepo je, če je dogodek povezan z rdečo nitjo. Ker sem oblikovalka, mi idej ni težko razviti, niti izpeljati. Veliko pa je ljudi, ki se izognejo praznovanju ali pa bi to najraje storili, se skrili pred svetom. In to samo zato, ker se v običajnih, pričakovanih oblikah praznovanja ne najdejo … S tem vendarle povzročijo zadrego svojim bližnjim, predvsem pa sebe prikrajšajo za najlepše trenutke. Moje načelo je: praznovati je treba, a praznujmo po svoje, tako, da bo nam lepo. Z ljudmi, ki so nam ljubi, in z dejavnostjo, ki nam polni dušo. Med romarji srečam precej ljudi, ki so šli za svoj praznik hodit. Me smo šle tudi. In to v družbi ljubih, sorodnih duš, čeprav so nekatere to postale šele tam, na poti. Kaj bi želele lepšega?«