Nedolgo nazaj sem brala intervju, o srečnem zakonu. Na socialnih omrežjih srečni zakoni kar skačejo iz ekrana, ampak, kaj sploh je srečen zakon. Je definicija za vse enaka?

Zagotovo ne obstaja recept, ki bi bil univerzalen in bi deloval pri vseh. Obstajajo pa smernice in majhne spremembe, ki lahko naredijo veliko. Na začetku zveze je vedno vse lepo in sladko, a kaj, ko čas prinese spremembe in izzive, ki jim nismo vedno kos. Danes se bom o tej temi, ki je vedno zanimiva in aktualna, pogovarjala z našo Melito Kuhar, ki strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok. Govorili bova o tem, kako pomembno je ob sebi imeti pravega partnerja in ali lahko otroci rešijo slab zakon.

Vsepovsod lahko preberemo, kako pomembno je najti in ob sebi imeti partnerja, ki je za nas pravi. Je to nekdo, ki je imel podobno vzgojo ali je kaj drugega bolj pomembno? Kaj pomeni pravi partner?

Kot vedno bom iskrena. Po mojem mnenju »pravi partner« ne obstaja. Kdo pa to sploh je? Četudi bi imel podobno vzgojo, je v veliki meri odvisno od osebnostnih značilnosti posameznika, od njegovega temperamenta in vplivov širšega okolja, kako se v odzivih oblikuje posamezna oseba. 

Sama mojim parom v Svetovalnici razlagam, da ko se poliže med iz lončka zaljubljenosti, se pravo delo na vlaganju v partnerski odnos šele res začne. Želim, da par zavestno vlaga pozornost, čas, pripravljenost na sodelovanje in prilagajanje eden drugemu, kar tvori v resnici dovolj dober odnos. Samo od sebe in brez določenega vložka ne more biti noben odnos uspešen. 

Pomembna pa je tudi komunikacija.

Pomembno je, da se partnerja preko komunikacije, torej pogovorov odkrivata eden drugem in se tudi varno počutita eden ob drugem, da ga ali je partner ne bo obsojal ali zaničeval. Nič ni samoumevno! Brez iskrenih pogostih pogovorov, kaj komu veliko pomeni, kje so boleče točke, kako jih lahko razdelata in podobno, ne bo odnos zadovoljen in dolgovečen. Prevzemita vsak od vaju svoj delež odgovornosti vložka v skupen odnos, vsak svojo polovico.

Pravijo tudi, da se nasprotja privlačijo. Kako pa je pri takšni izbiri? So na dolgi rok takšne zveze lahko uspešne? 

Hm, to je po mojem mnenju bolj floskula, da se nasprotja privlačijo. Da, morebiti v hormonalni fazi zaljubljenosti, ko nam je mar zgolj za to, da sva skupaj, seksava in ne razmišljava o ničemer drugem. A kot vemo, ta faza kmalu tudi izzveni in začnejo se pojavljati vprašanja, kdo ta oseba ob meni sploh je. Nasprotja so naporna reč, ko je treba sklepati določene zdrave kompromise, brez katerih ne more biti zdrave zveze, na primer kje bova živela, kako bova ravnala s finančnimi viri, odločitve glede otrok, odločitve glede čim bolj enovite vzgoje itd.

Nekateri raziskovalci odnosov pravijo, da naj bi bil par že v začetku kompatibilen vsaj trideset odstotkov v smislu skupnih interesov, želja, stališč in vrednot. Tako se lažje usklajujeta in iščeta srednjo pot, ki je za oba v redu. Ni potrebno veliko napora iskanja neke srednje poti, kar je nujno, ko gre za dva partnerja, ki sta si res različna. Brez ogromno tolerance, razumevanja, spoštovanja različnosti pač ne bo šlo.

Rekla bi, da te čas, ko imaš lastne otroke, prisili, da odrasteš. Zdi pa se mi, da veliko novih staršev na to ni pripravljenih. Dejstvo je, da te na to ne pripravi nihče drug in resnično ne veš, kaj te čaka. Kakšne so vaše izkušnje?

Prihod dojenčka v poprej dvojino običajno poruši medsebojno dinamiko partnerjev. Marsikdo meni, da je pripravljen na starševstvo, a ko se pogovarjam z novopečenimi starši, res priznajo, da sta sicer prebrala na tone knjig in pogledala veliko video zapisov, a v resnici te nihče ne more zares pripraviti na izkušnjo starševstva.

Sama prisegam na nekaj zdrave kmečke pameti, poslušanja starševske intuicije, veliko iskrenih pogovorov med utrujenima in pobruhanima staršema, če smem biti slikovita ter da se čim manj komplicira in da se otrok ne razvaja materialno. Vsekakor pa, da se otroku nudijo neskončne količine starševske ljubezni, podpore, razumevanja in spodbujanja.

Kaj še svetujete mladim staršem?

Vedno svetujem tudi, da si par obvezno vzame tudi kakšno urico zgolj zase, da se spet povežeta, objameta, si zašepetata, da sta ponosna in hvaležna na čudovito majhno bitje, ki jima je oplemenitilo odnos. Bom pa ponovno poudarila, da brez čuječega truda in pozornosti se bo težko na novo oblikoval zadovoljen in zdrav partnerski odnos, ki vključuje tudi komponento starševstva. Ne nazadnje ne pozabimo dragi starši, da vaši otroci potrebujejo vas, da sta oba srečna, mirna, zadovoljna, varna v odnosu in posledično dajete otrokom najbolj možno zdravo popotnico glede iskrenih in zadovoljnih odnosov.

Otrok lahko v zakon, ki nima dobrih temeljev, prinese še več prepirov in slabe volje. Kljub temu pa vsi poznamo koga, ki je želel svoj zakon rešiti z otrokom. Je to sploh možno?

Eh, v bistvu ni. Vsak od nas pozna primere, ko so se res odločili za dodatnega otroka, ker da bo tako »rešil« odtujen in propadel odnos, a se je v resnici ustvarila še dodatna odtujitev, jeza, razočaranje in seveda še dodatna skrb glede otroka. Zato bi apelirala na zavedanje, da noben otrok nikoli ne more rešiti odnosa, če je le-ta tako propadel in načet. Odnos se lahko izboljša le in zgolj ob močnem in iskrenem delu, učenju in vlaganju v prenovljen odnos, in sicer oba partnerja v enaki meri, brez hinavske fige v žepu. 

Kako naj partnerja, ki imata enega ali več otrok, ponovno najdeta iskrico?

Dejstvo je, da smo starši, ki imamo majne otroke, zvečer tako utrujeni, da včasih tudi vidimo več ne dobro. Ob večerih starši naredimo še vse, kar je ostalo in se pripravimo na naslednji dan. Katere so tiste malenkosti, ki lahko naredijo veliko spremembo?

Namensko si vzeti čas zgolj za vaju. Otroke prepustiti brez slabe vesti babicam, dedkom ali varuškam in si dovolita biti ponovno zgolj vidva kot moški in ženska. Da napolnita svoje partnerske baterije. Včasih je dovolj en vikend oddih v hotelu, da se lahko v miru naspita, ljubita, sprostita in sta za dan ali dva zgolj vidva kot tisti osebi, ko še nista imela otrok.

Marsikateri starši napačno menijo, da otrok ne bo zdržal brez njih in jih vežejo nezdravo nase, da morajo vedno svetiti ob njih. Napaka. Otrok ne potrebuje izmozganega, neprespanega in jeznega starša, ker ni zadovoljen ne s seboj, ne s partnerjem ali partnerko in niti takšnega, ki zanemarja partnerske potrebe. Zato, dragi moji starši, otrokom ne bo nič manjkalo, če bodo kakšen vikend kje drugje in se vidva spet povežeta. Vam povem tudi iz svoje osebne materinske izkušnje: otroci tako hitro odrastejo in odidejo v lastne izzive, študije ali partnerske zveze, ostanemo pa mi in je res pomembno, kako smo čez leta skrbi in odraščanja otroka negovali partnerski odnos. Ali bosta odtujena tujca, ki sta se skrivala zgolj za potrebami otrok, ali pa bosta v zdravi in srečni zvezi, kjer se bosta po odhodu otrok iz družinskega gnezda še bolj povezala. Od vaju je odvisno. 

Se da rešiti zakon, ko se partnerja enkrat popolnoma odtujita?

Relativno je, kaj to je popolnoma. Če je odnos res mrtev, ga običajno ni za reševati, saj nobenemu od partnerjev ni več mar za drugega, torej nimata ne interesa in ne dovolj motivacije, da bi šla iz poznane situacije dvojine življenja s tujcem v čustveni praznini to reševati.

Seveda pa se da rešiti zakon, če oba partnerja uvidita, da sta res v veliki meri zdrobila odnos, a si želita novih znanj, veščin in priložnosti, da prenovita in nadgradita odnos v bolj zdrav in pozornosti poln odnos. Pri tem je pomembno, da vam iz začaranega kroga očitkov, zamer in nerešenih zagat iz Pandorine skrinjice pomaga za to usposobljen strokovnjak. Vsak odnos ima sebi lastno dinamiko, ki jo je pri oblikovanju novih partnerskih pravil treba upoštevati ter nadgrajevati. A kot že rečeno, brez iskrenega truda in prizadevanja ni možnih pozitivnih sprememb. In nikar ne menite, da se mora on spremeniti, da bo vse v redu. Ne! Oba sta v tem čolnu, ki se nevarno nagiba, da potone in oba sta soodgovorna, da sta pripeljala vajin partnerski čolniček na takšne čeri.

Ali se da rešiti zakon, kjer je en partner že obupal?

Če bi rad en partner reševal odnos, drugi pa ne, je običajno rezultat takšen, da vodi praviloma do ločitve. Nikogar ne moreš prisiliti, da ostane z nekom v odnosu, če noče, ali si ne želi.

Kaj bi svetovali vsem, ki ne vedo, kako rešiti zakon pa si tega želijo? 

Svetovala bi, da se opogumijo, saj nimajo česa izgubiti, lahko pa se veliko naučijo o sebi in o tem, kaj vse so elementi zdravega in lepega odnosa. Potrebna je volja, vzemita si čas, vložita v to učenje nekaj financ in predvsem zavedanje, da sam od sebe in brez vlaganja v odnos, bo žal le-ta verjetno žalostno propadel. 

Pri vsem navedenem se seveda lahko obrnete tudi name, napišete e-mail na: info@svetovalnica.si, ali me pokličete na 031 666 168, veliko o mojih razmišljanjih pa lahko preberete na blogu moje spletne strani www.svetovalnica.si ali v mojih petih knjigah iz serije Na kavču v Svetovalnici.