Knjiga, ki je za našo olimpijko po boju z rakom in ločitvijo terapija

Ko sem se odpravljala, da jo pokličem, sem imela v grlu kar kepo. Najprej zagotovo zato, ker sem za Tadejo Brankovič navijala na televiziji, imam pa do naših biatlonk veliko spoštovanje.

Biti profesionalni športnik ni lahko, saj je predvsem veliko odrekanja in železne volje, za ženske pa se mi zdi, da je še veliko težje. Druga stvar je težka življenjska zgodba in bolezen. Kot mamo me vedno stisne, ko izvem, da je zbolela ženska, ki ima manjše otroke. Če pri vsem skupaj ostaneš še mama samohranilka in se moraš boriti sama pa si ne morem niti predstavljati. Eden izmed otrok je tudi otrok s posebnimi potrebami. Tudi to, da je Tadeja napisala knjigo in pokazala vse svoje slabosti vsem nam, tudi tega ne zmore vsak. Ko sem malo raziskovala, sem našla podatek, da je bilo pisanje knjige Peta Olimpijada njena najboljša terapija. 

Ko se je Tadeja oglasila, sem se takoj nasmehnila in kepe v grlu ni bilo več. Zelo simpatična sogovornica, z močnim naglasom, kar je dalo čutiti, da je res to, kar sem si predstavljala in še veliko več. Po pogovoru s simpatično Gorenjko, lahko rečem le bravo! Bravo za pogum, izjemno voljo in pozitivnost, čeprav je Tadeja popolnoma prizemljena, zelo odkrita in če ne bi vedela, ne bi nikoli rekla, da je doživela zgodbo, ki jo beremo v Peti Olimpijadi. Pa jo spoznajte še ve.

Tadeja obožuje odklop v naravi.

Kdo je sploh Tadeja? Vsi vemo, da je Tadeja Brankovič športnica, biatlonka, ki smo jo gledali na tv in zanjo navijali, ampak zagotovo ste še veliko več.

Danes predvsem mama, ponosna teta, rekreativka, ki obožuje odklop v naravi. Navdušuje me zima, čeprav tudi brez toplega morja ne zdržim. Sem zelo energična, polna elana, običajno nasmejana, delavna, vztrajna in nepopustljiva. Odkrita, direktna, posebna, zelo preprosta, na čase » odbita«, a še vedno »frik kontrol«. Ležanje na kavču ni moja vrlina. Tam me težko najdete. Prosti čas preživljam športno. Med gibanjem se odklopim in polnim baterije. Čas rada delim s prijatelji, v družbi, kjer sem lahko jaz, Tadeja. Vedno bolj ljubim mir in tišino. Rada se smejem, izobražujem, delim izkušnje, učim, poučujem, predavam. Vedno me zanimajo nove stvari. Tipična strelka, ki je ambiciozna in polna energije. Hitro sem tudi za kakšno neumnost. Ljubim akcijo. Pri meni se vseskozi nekaj dogaja. 

Kaj vam najbolj polepša dan? Kaj je tisto, da vam nariše nasmeh na obraz?

(Nenapovedan) obisk prijateljev, družinsko kosilo, umirjen zajtrk, objem, objem otrok, otroku zjutraj zaželeti dobro jutro in lep dan, že zavedanje, da sem tu …

Nasmeh na obrazu mi nariše malenkost. Lepo jutro, sončni vzhod, sončni zahod, trenutek zavedanja, narava, šala, iskrenost otroka, … V prav vsaki najmanjši stvari zmorem videti nekaj za nasmešek.

Kako zmorete kot mama samohranilka? Vse mame vemo, kako naporno je biti mama in kako je vedno premalo časa. Vam kdo priskoči na pomoč?

Vedno se pošalim, da je super, da sem študirala organizacijo in management, ker me to danes rešuje pri organizaciji mojega časa in mojega vsakdana. Zmorem, a je na čase zelo težko. Včasih se počutim kot hobotnica, ki z lovkami želi narediti čim več stvari hkrati. Vedno želim narediti čim več sama, a so mi v veliko pomoč moji starši. Brez njih bi bilo še veliko težje. Časa imamo vsi enako, le kako si ga razporedimo.

Tadeja je predana mamica Maši in Rožletu.

Imam občutek, da moji možgani neprestano delajo … Ravno zato obožujem trenutke, ko sem lahko in si dopustim biti na off.  Že prej sem veliko bila sama, tako da sem bila že navajena. Ni problem delati ali delati ves dan, če imaš doma varno okolje in urejene odnose. To ne izčrpava. Izčrpava nezadovoljstvo. Tega sedaj ni in grem lažje preko ovir. Kot mama samohranilka vem, da se lahko zanesem samo sama nase in s to zavestjo je veliko lažje organizirati dan. 

Kaj je vaše vodilo pri vzgoji? Bi rekli, da sta si vaša otroka podobna?

Moje vodilo vzgoje je spoštovanje otroka. Dati otroku ljubezen in zavedanje, da je edinstven. Da ga ljubim natanko takšnega kot je. Vzljubiti njega kot celoto. Da zmore. Da nič na svetu ni nemogoče. Imam dva otroka, ki sta si popolnoma različna. Družinske vrednote so skupne. Cilje imata različne. Osvajata jih vsak na sebi dojemljiv in sposoben način.  

Maša je nadpovprečno nadarjena, odlična športnica, smučarska skakalka in kombinatorka. Rožle je otrok s posebnimi potrebami. Oba sta izvrstna v svojih zmožnostih. Drug drugemu sta ogledalo, da se je potrebno drugačnosti priučiti. 

Kaj vas je naučila vaša bolezen? Vam je pomagala športna vztrajnost in vam pomaga pri okrevanju še danes? Znate danes reči ne?

Bolezen me je streznila. Pokazala mi je, da nekaj nisem delala prav. Šport, vztrajnost in nepopustljivost so me reševali in me še rešujejo med zdravljenjem. Gibanje nam vedno daje samo pozitivne signale. Moja nepopustljivost pa je bila na čase že na meji dobrega.

Umetnost je odnehati pravi trenutek. Bi morala kdaj prej odnehati, a nisem znala. Izčrpavala sem se preko svojih zmogljivosti, dokler nisem padla dol.

Kljub bolečinam in slabemu počutju, sem vedno verjela, da me šport in gibanje bogatita, dvigujeta odpornost, razpoloženje. 

Naučila sem se stvarem reči NE in brez slabe vesti priznati – dovolj imam, ne zmorem več. Rabim počitek. Sebe pozicionirati najvišje na lestvici svojih vrednot. Bolezen me je prisilila poglobiti se vase. Čutiti kaj se skriva v moji notranjosti. Zaupati vase in verjeti, da je vedno tako kot mora biti. Vse je OK (no tud Rebekina pesem me je večkrat dvignila).

“Bolezen me je prisilila poglobiti se vase. Čutiti kaj se skriva v moji notranjosti.”

Vaša prva diagnoza je bila izgorelost, potem pa rak. Kaj ste začutili takrat? Menite, da vas je telo ustavilo, ker niste upoštevali opozorilnih znakov? 

Zagotovo. Prevozila sem veliko rdečih luči in preslišala veliko signalov. Zakaj? Ker sem bila non stop v nekem bežanju, hitenju. Kako se boš ustavil, če imaš pa »to do« listek, ki še ni obkjukan. Vedno sem stremela k popolnosti. Tudi če sem bila utrujena, si nisem želela priznati. Zakaj? Ker sta me otroka potrebovala, ker sem stremela k popolnosti. Nisem si priznala ranljivosti. Biti moram superwoman – močna, pozitivna, delovna, nasmejana, uspešna, … Telo je reklo ne. Ustavi se. Dovolj je. 

Ko greš skozi preglede, je zelo neprijetno. Strah, tesnoba, obup, mnogo vprašanj, na katere nimaš odgovora. Zmogla sem. Uprla sem se na babičine izkušnje, ki je bila enako bitko. Zmogla sem. Sprejeti diagnozo je proces. Zagrizeš v kislo jabolko, stopiš na neko neznano pot. Bolezen sem vzela kot izziv. Težavi sem pogledala v oči in ji rekla: »Močnejša sem kot ti!« verjamem, da je z menoj vse ok. 

Se znate danes ustaviti? Ste se naučili sebe postaviti na prvo mesto?

Te lekcije še ne obvladam, se pa zelo hitro učim. Vedno večkrat si znam prisluhniti in reči ne. Učim se, kaj je zame ok in kaj me izčrpava. Naredila sem novo lestvico svojih prioritet. Še bolj sem iskrena, še bolj sem direktna, še bolj cenim moj trenutek in še bolj trdno postavim mejo, kaj je zame dobro in česa niti pod točko razno ne dovolim. 

Bi rekli, da ste postavili svoje življenje na novo, na čisto novih temeljih?

Mene je moje življenje pritisnilo močno ob tla. Zelo sem bila nemočna, skrušena, razočarana, izigrana, potrta, žalostna. Verjamem, da ko se sesuješ do konca, lahko začneš graditi na novo. Danes ga ustvarjam in gradim drugače – bolj pristno, bolj močno. Sestavljam opeko za opeko. Nič ne prehitevam. Sledim toku in verjamem, da me vse pelje v pravo smer. 

Od kje ideja za knjigo? Kaj je bil razlog? Želja je tlela že dolgo, če se ne motim.

Vedno sem sledila neki tradiciji. Tradiciji, da moraš pustiti za seboj potomca, posaditi drevo in napisati knjigo. Želja za knjigo je bila, a nisem imela pojma, o čem bi pisala. Ko me je življenje preizkušalo, sem točno vedela, o čem bi pisala. A nisem zmogla, zaradi vseh finančnih skrbi. Do trenutka, ko sva se s Petro Majdič dobili na kavi in je poslušala mojo zgodbo. Kar naenkrat je izstrelila: »Tedy, napiši knjigo!«  

Takoj nisem verjela, potem pa sem se čisto potiho lotila pisanja. Nekaj zapiskov sem že imela, nato pa sem samo nadaljevala.   

Koliko časa ste jo pisali? Na začetku ste pisali po navdihu in na skrivaj.

Knjiga je nastajala dobro leto. Čisto potiho. Nihče ni vedel. Pisala sem takrat, ko sem bila sama. Pisala sem po navdihu. Ko me je knjiga poklicala, sem pisala. Kolikor časa sem imela in kolikor časa mi je pisanje teklo. Včasih po več ur skupaj, včasih zelo malo. Iskala sem res svoj navdih. Želela sem, da zlijem iz sebe najbolj globoko iskrenost. Knjige nisem pisala kronološko, ampak po poglavjih, kamor me je tisti trenutek potegnilo.  

Na kaj vas opomni vaša knjiga? Rekli ste, da je bila to vaša najboljša terapija.

Pisanje je bilo resnično moja terapija. Odvrgla sem veliko bremen. Podoživljala sem svoje trenutke, svoje življenje. Kaj sedaj vidim drugače, kaj sem sestavila, kakšen dogodek sem priklicala na plan. Vse je ok. Pisanje je bilo na čase zelo čustveno, ampak sem si tudi to dopustila. Prepustila sem in si dovolila, da iz mene privre prav vse, kar me bremeni. Zato, sem danes lahkotnejša. Zato danes lažje diham in vdihujem sveži zrak.  

Kako živite danes? Kaj vas je življenje naučilo?

Živim bolj kakovostno. Bolj umirjeno. Bolj mirno. Bolj radostno, bolj veselo. Z veliko manj stresa in nekih brezveznih obremenitev. Pogled s pozitivne plati, z nasmehom na obrazu tali še tako trde tabuje in na videz nerešljive zadeve. Čas celi rane, to drži kot pribito. Čutiti sebe, biti pomirjena sama s seboj in najprej vzljubiti sebe. 

Rek moje prijateljice: Nase, vase, zase – samo še najboljše. Spoštovati sebe in sebi dovoliti čutiti. 

Kaj bi svetovali Nepremagljivim? Kaj je danes vaš moto, saj se ni enostavno tako izpostaviti in dejansko razgaliti svoje življenje?

Moto: Le iskrenost je pot do srca. Če smo iskreni in smo sposobni izraziti čustva, tudi tista najbolj ranljiva, nas lahko ljudje začutijo in vzljubijo. Iskreno pomagati je najbolj humano dejanje. Govoriti. Pogovarjati se. Komunikacija rešuje vse probleme. 

Drage moje nepremagljivke … Zavedajte se, da imate v sebi neverjetno moč. Verjemite, lahko ste levinje, a pokažite tudi tisto najbolj ranljivo plat in se je ne sramujte. To je lahko ključ do vašega srca. V vseh težavah, nikoli ne obupajte. Če vam je težko, si poiščite pomoč. Ne sramujte se tega. Skrbite zase in za svoje zdravje. Me same smo odgovorne za vsa svoja dejanja. Delajte tisto, kar vas radosti. Ne ozirajte se na druge. Poslušajte svoje srce, ki vam vedno kaže pravo pot. Tisto, kar ti čutiš, je tisto pravo. Sledi in zaupaj. Življenje te vedno pelje na najlepši kraj. 

Nepremagljive smo. Čarobne smo. Povezujmo se, ker smo skupaj še močnejše. 

Tadeja, hvala za pogum, za ozaveščanje in širjenje zavedanja, da se lahko kaj takšnega zgodi vsaki izmed nas. Hvala tudi, ker ste nas spomnili, kako pomembne so tiste najmanjše stvari v življenju, ki jih žal prevečkrat spregledamo. Veliko sreče na nadaljnji poti! Knjigo lahko naročite na petaolimpijada@gmail.com.

Foto: osebni arhiv, Gorazd Kavčič (naslovna fotografija)

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam