Še ena knjiga, ki je nisem in nisem mogla kupiti, si je izposoditi, kaj šele prebrati … Čeprav sem o njej slišala toliko dobrega … Branila sem se je na vse kriplje, tako kot smrti. 

Potem pa se je nedobrodošla gospa začela plaziti tudi v našo družino. Me dramiti, preganjati, strašiti … Knjige se še vedno nisem dotaknila, nisem mogla. Ko pa se je starka s koso približala že tako blizu, da nisem več poznala odgovorov na vprašanja meni predrage osebe, ko sem ugotavljala, da prav ničesar res pomembnega ne vem, ko sem se počutila končno soočena, a tako zelo nevedna, sem odšla v knjigarno ter prosila vesolje, da preberem knjigo, da najdem odgovore, da odgovorim sebi in človeku, ki sprašuje, ali tudi jaz vidim, slišim, čutim kot on, še preden dokončno odide …

Vem, da nič ne vem … 

Če kdaj, sem se takrat zavedala, da v resnici ne znam odgovoriti na pomembna življenjska vprašanja. Da vem veliko, a da odgovorov na zelo pomembna vprašanja vseeno nimam. Knjigo sem odprla v upanju, da izvem … Ni mi dala vseh odgovorov, a me je pomirila. Mi povedala, da delam prav. Da ni nič narobe s tem, kar čutim jaz, kar čutijo moji bližnji in kar čuti človek, ki nas je tako močno povezal … Ki mi je prinesel v roke to knjigo, čeprav tega ni več zmogel sam. 

Urška me je skozi knjigo objela.

Neštetokrat. Umiranje in smrt mi je pokazala kot nekaj lepega, izjemno globokega, prežetega z mirom in globokim spoštovanjem. Nikoli si nisem mislila, da smrt lahko kdo sprejema s tako ljubeznijo. Da lahko izbira tako lepe besede, jih niza v tako ljubeče stavke, kot to počne Urška. S svojim pisanjem me je avtorica potolažila, mi povedala, kako prav je, da za nam ljube osebe skrbimo doma, stojimo ob strani njim in s tem tudi samim sebi. Skozi branje pa sem tudi izvedela, kako težko je zdravnikom, ko izbirajo zdravila, da bi bil prehod lažji, manj boleč, a vseeno zavesten. Kako mačehovski odnos ima do staranja, kaj šele do smrti, naša dežela.

Nikoli si nisem mislila, da smrt lahko kdo sprejema s tako ljubeznijo.

In zato je še toliko bolj pomembno, da preberemo to knjigo vsi. Da se uMIRimo in v MIRu preberemo, kaj je pravzaprav uMIRanje, zakaj je prav, da zadnje dni človek preživi obkrožen z ljubeznijo in mirom, kaj vse nam navsezadnje lahko dasta umiranje in smrt. In da je prišel čas, da se ju nehamo bati. Ker bosta prej ali slej obiskala tudi naše najbližje in nas. Pa če se te misli še tako otepamo, jo racionaliziramo in iščemo razloge, zakaj se s tem zdaj ne bi ukvarjali.

Danes mislim drugače.

Danes mislim, da bi se o smrti in umiranju morali pogovarjati več. Potem bi se ju tudi manj bali ter lažje odprli srce in tudi knjigo, ki o smrti piše s tako ljubeznijo in toplino. Morali bi jo brati že v šoli in se pogovarjati o njej. Morali bi jo brati v družini, med prijatelji, in se pogovarjati o njej. In ko bi prišel trenutek, ki si ga v resnici nihče ne želi, bi jo morali spet brati, da bi si zdravili srce. Da bi se ob umirajočem umirili. In ga v miru pospremili v mirnejši, drugi svet.

Na kratko o knjigi

Dr. Urška Lunder skozi zgodbe in izkušnje resničnih ljudi razkriva najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti, obenem pa opisuje svoja spoznanja in učenja o paliativni oskrbi, pa tudi o življenju, ki umiranje, smrt in smisel življenja približata bralcu. Ali, kot so napisali v Mladinski knjigi, ki je knjigo izdala: »Avtorica knjige je zdravnica Urška Lunder, ki jo je dogajanje ob očetovem umiranju navdihnilo za preobrat na njeni poklicni poti. Posvetila se je paliativni oskrbi, novi veji medicine, ki obravnava probleme ob napredovani bolezni, ko zdravljenje ni več mogoče in se bolni s svojimi bližnjimi srečuje s celo vrsto težav in eksistencialnih vprašanj. V knjigi razkriva najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti iz bogatih izkušenj v domačem okolju, v bolnišnicah in tudi v drugačni kulturi v tujini.

Poslavljanje ob smrti sega v najbolj globoke razsežnosti življenja. Dotika se vseh in ponuja ne le izkušnje navzočnosti ob umirajočih ter njihova sporočila, temveč tudi modrosti in navdihe za bolj polno življenje slehernika. V času, ko bolni doživlja svojo nemoč, so spoznanja najgloblja. Avtorica jih na sproščen način s prepletenostjo vsakodnevnih dogodkov in premislekov ponuja kot najbolj samoumevna darovanja.«

Knjigo o tem, kako je smrt lahko lepa, je napisala slovenska zdravnica

Urška Lunder, pionirka in edina specializirana zdravnica paliativne medicine pri nas. Dnevno se srečuje z umiranjem, smrtjo in žalovanjem. Ljudje jo večkrat sprašujejo, kako preživi, vendar je delo z bolniki ne izčrpava. Nasprotno, bogati jo, saj je zanjo vsaka zgodba umirajočega učna ura življenja. Mnogo napornejše se ji zdi širjenje pomena paliativne medicine in njenega vraščanja v naš togi zdravstveni sistem. Rojena je leta 1959 v Celju. Leta 1984 je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Najprej je specializirala transfuzijsko medicino in delovala v prvem timu transplantacije kostnega mozga v Sloveniji.

Ljudje jo večkrat sprašujejo, kako preživi, vendar je delo z bolniki ne izčrpava. Nasprotno, bogati jo, saj je zanjo vsaka zgodba umirajočega učna ura življenja.

O paliativni medicini je nabirala znanja v različnih evropskih državah in leta 2000 s somišljeniki ustanovila Zavod za razvoj paliativne oskrbe. Na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je opravila dveletni študij javnozdravstvenih problemov paliativne oskrbe, končala specializacijo klinične paliativne medicine na University of California, San Diego, v okviru programa International Palliative Care Leadership Development pa pod pokroviteljstvom Spominske fundacije princese Diane dejavno prispeva k uveljavljanju in razvoju paliativne oskrbe v svetu. Je avtorica učbeniškega kompleta Biologija 9, ki je na Frankfurtskem knjižnem sejmu prejel zlato nagrado za najboljši evropski učbenik leta 2005.