Mateja Polona Wallas: Ko se odločim, je poletja konec

Polona Wallas nas s svojo zbirko kratkih zgodb s privlačnim naslovom Ko se odločim, je poletja konec, ni pustila ravnodušnih. Zgodbe navadnih ljudi, polne hrepenenj, nenavadnih zasukov, premišljevanj, osvobajanj so nas popeljale v njihov intimni svet ter nam prav tam, v globoki intimi drugega, dale misliti o nas samih. Obenem se je oko ustavilo ob čudovitih slikah, prav tako Poloninih, ki odražajo lepoto. Lepoto ženskega telesa kot umetniške stvaritve in igre z barvami. 

Vsestranska umetnica, o kateri bomo še slišali, je nežna in skrbna mati štirih sinov. Z zahtevno službo v korporaciji. Tudi športnica. In predvsem – zelo zanimiva in lepa ženska. Izjemno ženstvena. Dobili sva se ob koncu karantene v Mostecu. Pričakovala sem jo v teniskah in športnih hlačah. Prišla je v čudoviti rdeči oblekici. »To ni obleka, je halja,« mi je rekla, ko sem jo pohvalila. »Halja, kakršne so ženske od nekdaj nosile. Tako dobro se počutim v njej! Izjemno praktična je. Zdaj se lepo poda k športnim čevljem, če bi šla v mesto, bi le obula čevlje s petami in se ogrnila v nekaj drugega. Ženske so od nekdaj vedele, zakaj imajo tako rade halje,« je poudarila žensko modrost in praktičnost.

Skozi večino zgodb Mateje Polone se razkriva usoda povsem različnih žensk. »Za glavni lik najraje izberem žensko, saj me njihove usode vedno znova navdušujejo. V vsaki je del mene in nobena nisem jaz. V njih rada razbiram lepoto, ki se je same niti ne zavedajo. Zanimajo pa me tudi mladostniki in stari ljudje. To so moje tri kategorije,« se zasmeje in doda: »Zelo rada opazujem. Hitro zaznavam odnose med nami, naše odzive, grozno me lahko bolijo, precej sem občutljiva na interakcije z vsemi živimi bitji … V moji knjigi so glavni liki povsem navadni ljudje, ki se jim zgodijo nenavadne stvari.

Mislim, da je med  nami vedno kaj zanimivega. Mogoče se tega včasih niti ne zavedamo. Take nenavadnosti sem želela malo opisati – občutek, kako se najstnik uleže na tla in doživi prostor povsem po svoje, ali pa to, da ambiciozna ženska doživi ob nakupu slike hudo usodnost, ki ji spremeni celo življenje, pa o tem, kako moški ob mladi ženski, učiteljici njegovega sina, doživi zaljubljenost, ki je nikdar prej ni občutil. Te male usodnosti dajejo čar našemu življenju. Zaradi njih smo potrpežljivi, spoštljivi in strpni.

Za glavni lik najraje izberem žensko, saj me njihove usode vedno znova navdušujejo. V vsaki je del mene in nobena nisem jaz. 

Imate tudi sami sebe za navadno žensko, ki se ji dogajajo nenavadne stvari?

Absolutno. Nikoli nisem težila k iskanju ‘posebnega’, osebno mi rituali in vsakdanjosti prinašajo občutek miru.  Seveda pa ni bilo vedno tako. Do določenih hobijev ali športov gojim posebno strast, ampak ta je v meni, ne da se je umiriti. Sicer pa se mi zdi, da sem povsem navadna ženska, ki so se ji zgodile zelo nenavadne stvari. Imam štiri otroke, zadnja dva sta dvojčka (smeh). Zdi se mi, da se rada odločam za bistveno. Hodim v službo, tako kot večina ljudi. Vzgajam sinove. Se smejim s prijateljicami. Rada imam hrano, ki me spominja na otroštvo: krompir, kruh in obožujem jedi na žlico. In včasih si vzamem čas za kolesarske pobege. 

Pa vendar ste tudi pisateljica, slikarka …

Moj poklic je povezan s pisanjem. Vendar v službi pišem za podjetje, v meni pa  je vedno tlela želja po lastnem izražanju, zato sem se udeležila literarnih delavnic Andreja Blatnika in v nekem trenutku eno od svojih zgodb celo poslala v pregled in oceno Branku Gradišniku. Pisatelj mi je odpisal analitično ter pripomnil, da imam dar za opazovanje in naj nadaljujem. Ne vem točno, ali je bilo to tisto, kar me je vzpodbudilo naprej, vsekakor sem njegove nasvete upoštevala, kar mi je očistilo literarni izraz. 

Potrditve, da delate prav, so vam prinesli literarni natečaji z objavami in nagradami. 

Res je, leta 2012 so mojo zgodbo Sladkost češenj objavili v Delovih Poletnih zgodbah, zgodba Sijaj pa je bila nagrajena leta 2016 na literarnem natečaju Ventilator besed. Sicer pa sem preprosto morala pisati. Morda so ravno ‘neidealni’ pogoji tisti, ki iz osebe izvlečejo najboljše. Tudi moje zgodbe so nastajale v obdobju ujetosti, iskanju nečesa novega, tistemu stičišču točke preloma, kjer se konča staro, pred nami pa se svetlika nekaj novega. Pot do svetlobe sem iskala skozi zgodbe, zato so te tako polne hrepenenja. To je bil moj izraz, moj jezik, s katerim sem vpila po sprejemanju, ljubezni in svobodi. 

V Polonini knjigi so glavni liki povsem navadni ljudje, ki se jim zgodijo nenavadne stvari.

V eni od mojih zgodb Olgo zapusti mož, ob tem pa doživi veliko razočaranje. Prijateljica jo opozori, da ni bolečina tista najhujša, kar se ti lahko zgodi, temveč se je treba paziti grenkih priokusov, ki pridejo za izgubljenimi trenutki, za vsem tistim, kar bi lahko človek storil, pa ni, da bi se izognil takšnemu koncu. Ko sem se odselila od svojega takratnega moža s štirimi otroki v najemniško stanovanje, sem o odhajanju veliko premišljevala. O tistem, ki odide, in tistem, ki je zapuščen. Za oba pa velja, da je njuna prihodnost nejasna in strašljiva. Na kateri koli strani se znajdeš, vedno si odgovoren le za svoja dejanja.

In vi ste, namesto da bi objokavali svojo usodo, pisali in začeli še risati.

Tudi jokala sem. Vendar je res, da sem precej borbena in imam preživitveni nagon dovolj močan. Če so me rojstva otrok naredila za mamo, me je ločitev naredila za žensko. To prebujenje je narisano v knjigi, kjer s silhuetami žensk popestrim zgodbe. Ilustracije nimajo neposredne povezave z zgodbami, vsaka zase govori svoje sporočilo.  

Vaši akvareli zelo popestrijo celotno podobo knjige, ji dajo še močnejši pečat, neposrednost, konkretnost in hkrati lepoto. Kako to, da ste poleg zahtevne službe, štirih sinov in pisanja začeli še risati?

Risanja je lahko tudi terapija. Po  ločitvi sem našla več časa zase in slikanje mi je dalo nekaj povsem drugega kot pisanje – če sem se skozi pisanje zatekala v nek imaginarni svet, kjer je bilo hrepenenje prisotno in sem ga tudi nenehno iskala, opisovala, hotela sem ga potegniti za rep in ga ujeti, pa se mi je vedno znova izmikalo, je bilo slikanje nekaj drugačnega. Slikanje mi  pomeni  bolje razumeti svet, odnose med risanimi objekti, črtami, linijami, svetlobami … Sicer pa sem popolna amaterka. Da se razumemo, umetnost je veliko več od ‘razumevanja sveta’.  

Še dolgo po intervjuju sva se potapljali v besede. Mateja Polona je namreč ženska, ki navdihne. Ki daje moč in upanje. In ob zgodbah katere tudi sama počasi, postopno odkrivam nove delčke sebe in svojih hrepenenj. Upam, da začne pisati novo knjigo, še preden bo poletja konec. Ker nas je – prve bralce in tudi literarne strokovnjake, kot sta Manca Košir in Miha Mazzini, usvojila že na prvo zgodbo. In po zadnji želimo še.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.