Danes bomo žal govorile o temi, o kateri so včasih poročali le na televiziji, ker se je to dogajalo daleč drugje. Po navadi daleč stran in o tem nismo preveč razmišljali.

Ravno v teh dneh ponovno poročajo o streljanju na osnovni šoli v ZDA. Nedavno pa nas je pretresel samomor osnovnošolke v Laškem. Ja, zgodilo se je pri nas in dogaja se tudi pri nas. To žal ni osamljen primer. Mlado dekle si je vzelo življenje, ker so jo vrstniki zbadali. Današnji članek je namenjen temu, da se zavemo, kaj sploh nasilje med vrstniki je in kaj lahko žrtev nasilja naredi. Tudi o tem, zakaj žrtve ne želijo povedati za nasilje. Nekaj vprašanj smo postavile tudi naši strokovnjakinji za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, Meliti Kuhar. Predvsem nas je zanimalo, kako prepoznati, da ima naš otrok težave z nasiljem in kako ukrepati.

Kaj sploh je medvrstniško nasilje?

Nasilje nad vrstniki je lahko psihično, fizično ali kombinacija obojega, ni omejeno na določen kraj, saj se lahko pojavi povsod. Tovrstno nasilje lahko poteka na različne načine.

Medvrstniško nasilje je lahko:

• pretepanje, porivanje, brcanje, spotikanje, zbadanje, pljuvanje, praskanje, uničevanje stvari, omejevanje gibanja …
• spolno nasilje, otipavanje
• zmerjanje z različnimi imeni, vzdevki, glasno norčevanje, razširjanje novic, draženje
• zafrkavanje, nespodobno nagovarjanje, izrekanje groženj, žaljenje …
• namerna izključitev iz skupine, zavračanje, obrekovanje, ustrahovanje, manipuliranje s prijateljstvi, poniževanje, nespodobne kretnje …
• izsiljevanje
• kraja denarja, oblačil in drugih stvari
• spletno nasilje in nadlegovanje, ki je v zadnjem času v porastu (npr. pošiljanje žaljivih sporočil, razširjanje laži, groženj po spletu s pomočjo raznih spletnih strani in družabnih omrežij, žaljive ali lažne objave na spletnih platformah, kjer je največ žrtvinih znancev, prirejanje žrtvinih fotografij in prirejanje ali izdelava fotografij in videoposnetkov, kjer je žrtev prikazana na žaljiv način, izdelava lažnih spletnih strani in profilov …)

Kaj lahko stori otrok, če je žrtev nasilja med vrtniki?

• Nikakor naj ne čaka in ne pristaja na nasilje! Takoj naj spregovori o svojih težavah. Z odlašanjem in trpljenjem ne bo bolje. Naj ne dopusti, da se nasilje stopnjuje.
• Otrok se z ustrahovanjem in nasiljem ne more soočiti sam. Zato je pomembno, da to pove v šoli učitelju ali učiteljici, strokovnim delavcem, ravnatelju, sosedom ali komu drugemu, ki mu zaupa. O tem naj govori tudi s svojimi prijatelji, morda ima kdo od njih podobno težavo. Tako lahko pomaga tudi drugim, ki jih ustrahujejo ali izsiljujejo.
• Pove naj staršem ali skrbnikom in naj skupaj stopijo do učitelja!
• Povedati in zaupati je treba tudi policistu!

Pristojne institucije se namreč lahko odzovejo le, če žrtve o dogajanju, ki je zanje ponižujoče ipd., spregovorijo. Policisti bodo ob prijavi preverili, kaj se je pravzaprav zgodilo in kdo so nasilneži. Nekateri dogodki imajo namreč tudi znake kaznivega dejanja ali prekrška. Pomembno je, da policist izve vse in da se ga žrtev ne boji.

Zakaj veliko žrtev noče spregovoriti o nasilju?

Večina žrtev se boji, da bi jih označili za strahopetce ali da bi nasilnež izvedel, da so ga “zatožili”. Strah pred pogovorom o nasilju je popolnoma naraven, vendar pa lahko žrtev nasilje ustavi le, če o njem spregovori!

Policija svetuje žrtvam, da se zadržujejo v bližini oseb, ki jim zaupajo in jih lahko zaščitijo. Ko gre otrok, ki je žrtev nasilja v šolo in iz nje, na obisk k prijateljem, na trening ali pa le v trgovino, naj ne hodi sam, če se počuti ogroženega. Vedno naj prosi starše ali prijatelje, da ga spremljajo.

Kaj lahko otrok stori, če je žrtev nasilja njegov sošolec, prijatelj, sosed ali nekdo, ki ga pozna, ali je bil priča takšnega dejanja?

Vedno je treba žrtvi izsiljevanja pomagati. Mladostnik, ki ga izsiljujejo, ustrahujejo, zaničujejo itd., je prestrašen in osamljen, zato mu je treba vedno pomagati. Dobiti mora občutek, da mu bo nekdo, ki je njegov prijatelj pomagal. To pomeni, da se ga vključi v svojo družbo, se mu prisluhne, se ga vpraša o njegovi izkušnji in se ga spodbudi, da o nasilju pove staršem in policiji.

Tudi v tem primeru velja:

• Ne čakaj, takoj spregovori in s tem pomagaj žrtvi!
• Povej v šoli učiteljem, strokovnim delavcem!
• Povej staršem ali skrbniku in skupaj seznanite učitelje!
• Povej in zaupaj policistu!

Kaj pravi naša strokovnjakinja?

Tudi tokrat so se obrnile na našo strokovnjakinjo Melito Kuhar, ker nas zanima, zakaj sploh prihaja do tovrstnega nasilja, kako prepoznati, ali je naš otrok žrtev nasilja in kaj lahko naredimo starši. Gre za izjemno težke dogodke, ki pa se jih da obvladati in velikokrat tudi preprečiti.

Zakaj prihaja do nasilja med vrstniki? Kje otroci vidijo nasilje in kje se ga naučijo?

Tu ni enoznačnega odgovora. Dejavnikov je veliko, a pomembno je, da se razvije nična toleranca do kakršnekoli oblike nasilja. Vedeti je treba, da nasilje ni zgolj fizično (pretep, porivanje, klofutanje, lasanje), temveč zelo boli tudi psihično in verbalno nasilje, kot so zmerljivke, poniževalne besede, poudarjanje določenih telesnih značilnosti na slabšalni način.

Otroci se učijo vedenja in odzivanja v veliki meri od staršev. Če je doma veliko nasilniškega vedenja, je to za otroka “normalen” vzorec vedenja, ki ga ponavlja tudi v odnosih z vrstniki.

Ne vemo, kakšni odnosi se oblikujejo med štirimi stenami domov, zato je tudi težko presojati, v kolikšni meri je določen, agresivni otrok, travmatiziran zaradi nezdravih odnosov doma. Ker ne zmore v njem nabrane napetosti izražati na sprejemljiv način, na primer preko športne aktivnosti, jo iz sebe daje na druge sovrstnike preko nasilja.

Kje vse lahko otrok vidi nasilje?

Zelo pomemben element je tudi nasilje, ki je povsod okoli otroka. Gleda ga na televiziji pri dnevnih novicah, serije in filmi so polni nasilja, mnoge spletne igrice temeljijo na grozljivem načinu nasilja, na primer pobijanju drugih akterjev v igrici. Otrok težko loči med resničnostjo in igrico, ki je sprogramirana, a se vpije vanj način delovanja v igrici in to ponotranjeno agresijo daje iz sebe skozi nasilne odzive.

Kako prepoznati znake? Kako lahko starši sploh ugotovimo, da je nekaj narobe?

Veliko se pogovarjajmo z otrokom, vzemimo si čas zanj. Prisluhnimo njegovi stiski, sprašujmo ga brez svoje čustvene drame, histerije ali obsojanja čez palec. Otroka opremimo z zavedanjem, kaj nasilje je, bodisi da se dogaja nad njim in ali ga tudi sam povzroča drugim vrstnikom. Ne čakajmo, da pride otrok domov, poln modric, ugrizov ali brc. Otroku razložimo, da v prvi vrsti lepa beseda lepo mesto najde in da se lahko marsikateri spor reši s pomočjo pogovora. Seveda vsi vemo, da je to pogosto težko dosegljivo, sploh če je na drugi strani vrstnik, ki je močnejši in zelo agresiven, a vseeno poskusimo konflikte reševati na miren način in tako razložimo tudi otroku, kako naj sam prepozna nasilno vedenje in če je le možno, da se umakne iz konfliktne in napete situacije.

Starši smo zagotovo tisti, ki moramo otroku pomagati. Kaj lahko naredimo starši?

Ponovno poudarjam, da smo ravno starši zgled otrokom ter kako mi reagiramo na frustracije, neuspehe ali ko se z nami drugi člani družine ne strinjajo. Bodite čuječi in ozaveščeni, da morebiti niste ravno vi tisti, ki s svojim početjem učite otroka nasilnega odzivanja. 

V vrtcu in šoli spoštljivo in odgovorno komunicirajte z vodstvom, vzgojiteljicami in učiteljicami glede pojava nasilja, kako to preprečujejo, kako se o tem pogovarjajo z otroki in učenci, kakšna je politika ozaveščanja otrok glede nedopustnosti nasilja. Menim, da se moramo tudi mi odrasli vprašati, ali znamo tudi sami komunicirati in se odzivati brez nasilniških vložkov?

Vedno lahko pokličete na 113 ali 080 12 00. Veliko informacij pa lahko preberete tudi na https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/policija-za-otroke/nasilje-med-vrstniki.