Urša Trebušak je bila uspešna novinarka, ki je ustvarjala za oddaje kot so 24Ur in Svet na Kanalu A, a je kmalu po rojstvu hčerke začutila, da mora na novo poklicno pot. Postala je hipnoterapevtka.

Kot šolarke sanjamo o tem, kaj bomo postale, ko odrastemo. Potem to postanemo in hodimo po poti svoje kariere. Nato se zgodi … Trenutek, ko se vprašamo: je to res tisto, kar si želim? Morda pa bi postala … Kmalu za tem se želje zamenjajo dvomi. Ali mi bo uspelo? Je že prepozno za novo kariero? Ali si sploh upam? Dobra vzpodbuda in zgled, da se da, so nam lahko tudi druge ženske, ki so kljub uspešni karieri spremenile svoje karierne cilje. Drznile so si upati in upanje so pretvorile v svojo novo življenjsko poklicno pot. Ena takih je tudi Urša Trebušak. Vsi jo poznamo kot uspešno novinarko, a nekje na medijski poti se je tudi zanjo zgodil prelomni trenutek, ko je začutila, da si želi sprememb. Postala je hipnoterapevtka.

Od novinarke do RTT terapevtke

»To je bil v resnici zelo počasen proces, ko sem vedno več svojega časa in zanimanja posvečala moči človeškega uma. Očaralo me je. Hkrati pa sem po desetih letih dela za oddajo Svet na Kanalu A čutila, da potrebujem spremembo. Takrat še nisem slutila, kakšna bi ta sprememba bila, čutila pa sem, da se moram v življenju premakniti. Tako sem najprej dobila priložnost delati za oddajo Preverjeno in kasneje še 24 ur. Šele rojstvo hčerke pred skoraj natanko enim letom pa je povzročilo pravi premik v moji glavi,« razloži Urša. Procesa spremembe kariere se je lotila zelo sistematično in premišljeno. »Najprej sem poskrbela, da sem bila v času, ko sem se odločala za usposabljanje za RTT hipnozo zares umirjena in zadovoljna. Nisem želela, da bi na moje občutke vplival stres ali vsakodnevne napetosti v službi. Sama pri sebi sem se odločila, ko sem bila tri dni na vikendu meditacije v Kranjski Gori. Edina oseba, s katero sem se posvetovala, pa je bil moj mož Gregor Trebušak. In on je mojo idejo takoj brez pridržkov podprl.« Svoje namere je namreč zaupala le malo prijateljem. »Večini sem več povedala šele, ko to niso bile več želje, ampak sem bila že skorajda pri koncu izobraževanja.« 

Sprogramirala je samo sebe

Hipnozo človeštvo pozna že od nekdaj. Skoraj za vse stare kulture vemo, da so jo uporabljale v taki ali drugačni obliki. To je popolnoma naravno sproščeno stanje, v katero gremo sami vsak dan, tudi večkrat dnevno. S pomočjo hipnoze pa to sposobnost uma uporabimo v svoj prid. Ta človeku omogoča, da dostopa do vzorcev, ki bi sicer ostali popolnoma nezavedni, jih preseže in svoj um programira na nov, bolj spodbuden in učinkovit način. In tudi Urša je, ko je ponovno nekaj začela na novo, uporabila kar lastno zdravilo – hipnozo. »Sama sebe sem sprogramirala na način, da sem komaj čakala, da začnem, da grem med ljudi, da jim pokažem, kako lahko odkrijejo omejujoča prepričanja. Prav navdušena sem nad novimi začetki.« 

In ko smo ravno pri začetkih – sprva je hipnotiziranje vadila le na Gregorju. »To je bilo sila nerodno, saj ni bil resen in se je ves čas smejal. Kasneje pa sem delala s prijateljicami. Ravno prva, s katero sem delala samostojno, je doživljala hude napade tesnobe. Vedela sem, da gre zares in se moram potruditi, saj sem ji resnično želela pomagati. Premagala sem tremo in dobesedno skočila v vodo. Ne morete si predstavljati, kako vznemirjena sem bila, ko sem doživela, da proces RTT deluje ne glede na mojo začetno nerodnost ali negotovost. Prijateljica si je v hipnozi priklicala spomine dogodkov, ko je bil stara dve in tri leta. Zanjo je razumevanje vzorcev, ki so se vzpostavili v tako rosnih letih, pomenilo izjemen premik. Takrat sem vedela, da sem na pravi poti.« 

Kasneje pa sem delala s prijateljicami. Ravno prva, s katero sem delala samostojno, je doživljala hude napade tesnobe. Vedela sem, da gre zares in se moram potruditi, saj sem ji resnično želela pomagati.

Kljub temu, da pot ni bila vedno najlažja, Urša ni nikoli obupala. »Ko sem se enkrat odločila, sem vedela, da bom izobraževanje izpeljala do konca. Ni pa bilo vedno enostavno. Po rojstvu hčerke sem potrebovala nekaj časa, da sem našla ravnovesje in izobraževanje uskladila z njenim ritmom. To je zame pomenilo, da sem študirala in vadila med tem, ko je ona spala. Pisnega izpita sem se tako lotila sredi noči, potem ko sem jo podojila. Ura je bila okoli pol polnoči. Ko sem končala, pa je bilo že okrog druge ure zjutraj. Brez Gregorjeve izjemne podpore pa sploh ne bi šlo. Med drugim je v celoti prevzel kuhanje za vse tri, nekaj časa je redno prihajal celo sredi dneva domov iz službe, samo zato, da je skuhal kosilo in smo bili lahko skupaj.« 

Vpliv dela na partnerski odnos in okolico

Največji izziv na tej poti sta bili utrujenost in občasna neprespanost, ki sta, kot pravi Urša, pač del materinstva. Je pa nanjo delo vplivalo tudi osebnostno. »Pogumnejša sem in bolj si zaupam. Pa tudi večkrat se pohvalim, zdi se mi, da sem postala svoja najboljša navijačica, notranjega kritika pa zdaj večkrat »pošljem sedet na klop«. Zdaj resnično razumem, kako zelo moje misli vplivajo na mojo resničnost. Postala sem izbirčna glede tega, na kakšen način razmišljam in kako se ob tem počutim.« Spremenil se je tudi njen vsakdan, saj si zdaj čas lažje razporeja po svoje. »To pomeni, da imam veliko več časa s hčerko, kot bi ga imela sicer. Novinarstvo je res poklic, ki se ne neha, ko prideš domov.«

Njena nova kariera je vplivala tudi na odnos z Gregorjem. »Čeprav skupaj nisva delala že kako leto pred mojih odhodom na porodniško, je zdaj ne lažje ali težje, ampak predvsem drugače. Ko nisva več delala skupaj, sva se naenkrat začela tudi doma več pogovarjati o službi. Zdaj pa sploh drug drugega zalagava s popolnoma različnimi temami, kar je za oba še bolj zanimivo.«

Pomembno je preseči svoje stare vzorce

Med izobraževanjem je morala Urša pogumno pobrskati tudi po svoji notranjosti in prepričanjih, ob tem pa je prišla do kar nekaj ugotovitev. »V tem času sem tudi sama odkrila mnoge stare vzorce in jih presegla. Eden teh je bila moja neverjetna potreba po pohvali. To je šlo včasih tako daleč, da sem bila prepričana, da moje delo ni bilo dobro, če ni bilo nobenega odziva. Vedno sem najprej sklepala, da sem gotovo naredila kaj narobe. Vse to je izhajalo iz mojega otroštva in moje potrebe, da me opazijo, da me vidijo in cenijo. Dokler nisem ozavestila tega, sem bila skorajda odvisna od pohvale drugih,« razloži sogovornica. 

Karierna sprememba od vsake ženske terja predvsem odločnost in pogum. »Zagotovo je prav pogum ena ključnih stvari, saj s tem, ko spremenimo kariero, nekako stopimo iz nam znanega rituala in cone udobja. Prav zato je dobro ob sebi imeti oporo in pomoč. In jaz sem jo imela v Gregorju. Postala sem mama in kar naenkrat sem imela izjemno motivacijo, da se izobrazim, da se lotim nečesa novega. Prav on je bil zato tudi moja največja podpora. Če kdaj podvomim vase, je vedno tu, da me spodbudi. Neverjeten je. Moja motivacija pa je moja hčerka. Rada bi jo z zgledom naučila, da si v življenju sme drzniti in poskušati nove reči,« pravi Urša, ki ko zdaj žene naprej odločenost, da se nauči uporabljati moč svojega uma in pri tem pomaga še drugim. 

Zagotovo je prav pogum ena ključnih stvari, saj s tem, ko spremenimo kariero, nekako stopimo iz nam znanega rituala in cone udobja. Prav zato je dobro ob sebi imeti oporo in pomoč.

Naj bo njena zgodba pozitivna »brca v rit«

Kot ženska, ki je imela in ima zdaj še več opraviti z ljudmi in posledično s človeško psiho in kot  ženska z lastno izkušnjo, Urša tistim damam, katere si na neki točki življenja želijo spremeniti ali razširiti poklicno smer, a so ob tem negotove, če so zmožne in če je pravi čas za to, prigovarja: »Poslušajte svoje občutke, svoj notranji glas. Če vas hromi strah in misli kot so: »Kaj pa če ne zmorem, kdo pa sem jaz, da bi mi uspelo, drugim je lažje, zame to ni mogoče …« raziščite globoko v sebi, od kod te misli prihajajo. Pogosto boste ugotovile, da to ni od nekdaj vaš način razmišljanja, da ste kot otroci verjele vase, zaupale v svoje sposobnosti. Potem pa ste zaradi različnih okoliščin to izgubile in pridobile prepričanja, ki vas omejujejo. Dobra novica je, da so ta prepričanja pridobljena, ne prirojena. Torej jih lahko spremenite.« In naj bo za konec prav Uršina pobuda in misel, za vas tudi pozitivna in navdihujoča »brca v rit«, da bo vaše življenje zares postalo vaše, vaša kariera pa ne vaša obveza, ampak veselje in izpopolnitev.