Brigito Langerholc poznamo kot vrhunsko atletinjo, za katero smo velikokrat navijali in jo bodrili. Današnjega pogovora z njo sem zelo vesela, kajti vedno me je zanimalo, kako vrhunske športnice uskladijo šport in materinstvo.
Vedno se mi je namreč zdelo, da je moškim vsaj malce lažje. Seveda pa je me je zanimalo še veliko več. Brigita je namreč svoje življenje precej spremenila in o tem tudi veliko govorila. Izdala je knjigo Do cilja in naprej, danes pa je mentorica mentalnih in dihalnih tehnik in se zavzema za opolnomočenje človeka. Knjiga je rezultat številnih preizkušenj, ki so ji stopile na pot že kot otroku. Jasno opozarja na neetične prakse v športu in drugje, svojo moč pa je našla v povezavi z naravo.
Vsi se vas spomnimo kot vrhunske atletinje. Kaj je tisto, česar se iz športnih časov radi spomnite?
Rada se spomnim ljudi, potovanj, tekem, spoznavanje krajev in ljudi ter njihovih značilnosti … Tudi rasti v športnih dosežkih in mentalne pripravljenosti, ki sem jo nenehno gradila skozi kariero.
Po navadi ni vse samo lepo, zato me zanima, kaj pa je tisto, kar bi iz časa, ko ste bili športno zelo uspešni, najraje pozabili?
Stres, ko se nakopičijo slabe tekme in ko nisi v formi in predelava le tega, kako najti motivacijo po neuspešni sezoni. Potem pa so nam dosti “grenili” življenja še nezavestni športni funkcionarji, ko včasih trener ni smel z nami na tekmo. Bil si pa zelo uspešen in tega nisi razumel. To je najbolje pozabiti. Ostanejo lepe stvari.
Kako je vrhunski športnici, ki je tudi mama? Kakšna je ta pot za žensko? Bi rekli, da je moškim tukaj marsikaj prihranjeno?
Ja, je kar proces preoblikovanja, ko greš počasi ven iz stresa in adrenalina, nazaj v mehkobo in poskusiš najti tisto zatrto ženstvenost, ki sem jo globoko potlačila, ker preprosto v športu je zaželeno, da nastopaš v moški energiji, zato si boljši in boljši. Tu ni dovoljenja za nežnost in ranljivost kot ena od vrlin ženske energije. Tam ni časa za ranljivost, večinoma ne. In potem sem potrebovala mnogo let, da sem si zopet dovolila biti ranljiva.
Depresija mi je pri tem zelo pomagala. Ne bi si mislila. Ampak tam preprosto nisem zmogla več in sem morala vprašati za pomoč. Ko postaneš mama, pa tako ali tako z vsakim otrokom postajaš mehkejša in boljša in drugačna, bolj podobna pristna sama sebi. Vsaj jaz.
Moškim je prihranjeno vsaj poporodno obdobje, ki dostikrat pri ženskah povzroča nemoč in stiske, ampak o tem se toliko ne govori, ker naj bi novopečene mame kar žareeele. Ja, saj je lepo obdobje, samo meni osebno je bilo predvsem naporno, naučiti sem se morala biti gospodinja, biti žena, kuhati nisem znala, nisem imela pojma, kako vzgajati otroke, tako da sem se potem na hitrico priučila vseh teh sklopov.
S 4. mestom na olimpijskih igrah v Sydneyju ste doživeli preobrazbo in sklenili, da ste v nasprotju z dolgotrajnimi diagnozami zdravi in sposobni za vse. Kaj se je zgodilo, da ste svoje življenje popolnoma spremenili in začeli graditi na novih temeljih? Je bilo potrebnega veliko truda in kaj je bilo najtežje?
Zgodila se je depresija. To je bilo ključno, drugače bi še sedaj bila tista perfekcionistična, zajedljiva, nezadovoljna, usmerjena le v športne in akademske rezultate Brigita. Bolnice in moje diagnoze astmatičnih napadov, alergij in aritmij so me zaznamovale, da sem nekje do 20 leta čutila, da nikamor ne spadam, ne med črne in ne med bele ovce. Jaz temu tako rečem. Sydney je to poglavje zaprl, odprl je pa novo, prepoznavnost, nikoli si nisem želela biti na očeh javnosti, kar sem potem predelovala, sploh na faksu v Ameriki, kjer je bilo to še bolj občuteno, naslednja 4 leta. Takrat bi si želela, da bi obstajali ljudje, terapevti, ki bi me to učili, kako se vesti pred javnimi nastopi, sprejemati tudi kritiko v medijih, tako se mi je pa to vse skupaj nabralo v en velik konglomerat čustev, ki sem ga potem predelovala, poleg adrenalinov pred velikimi tekmami, kot so Svetovno in Olimpijske igre.
Izdali ste tudi knjigo Do cilja in naprej. Kako ste prišli na idejo o knjigi in zakaj?
O knjigi in da jo moram napisati, sem zapisala v svoj dnevnik že leta 2015 in potem, da bom imela čas verjetno šele v »penziji«, ampak življenje ima zate drugačne načrte. Predlani so me kontaktirali iz Založbe Chiara, poiskali so mi pisca, ko smo skupno ugotovili, da jaz sama nimam časa pisati, odlični Jure Aleksič je ubesedil vse, o čemer sva se pogovarjala, res je odličen.
Zavzemate se za opolnomočenje človeka, odpiranje svojega srca in posledično src vseh ljudi. Ste mentorica mentalnih in dihalnih tehnik. Kako si lahko človek na takšen način pomaga? Kdo dejansko potrebuje tovrstne tehnike in kako so uporabne v življenju?
V bistvu se moji poklici res spreminjajo ali dograjujejo, to imam zapisano tudi v Zvezdah/astrologiji. Začela sem z jogo, jo poučevala 8 let, ko sem dobila odbite prošnje za zaposlitev v raznih športnih organizacijah, potem sem se vmes učila Bioterapijo pri Zdenku Domančiču, nekaj sem že vedela iz dela 1:1 pri Ogorevcu. Nikoli nisem tega počela za širšo množico, dokler nisem intuitivno začutila, da moja znanja vizualizacije, obelodanim še z Instruktorskim tečajem Jose Silva Ultramind ESP in začnem učiti po tej metodi. Mislim, da je že več kot 250 ljudi, uživam pri tem, hkrati me je pa čakalo še neko globlje poslanstvo v ozadju, to je prenos Svetlobnih kod, govorim Svetlobni jezik, ki je prastara “tehnologija” zdravljenja, oz. bolj odklepanja spominov znotraj sebe, z njim dobiš ključ jasnosti, kako naprej. Kot ključ v obliki kode, ki pride v ključavnico v tvoje telo (telo ni samo fizično, ampak tudi svetlobno, energijsko, mentalno, čustveno).
Ja, doooolgo sem potrebovala, da sem mojo staro Brigito prečistila travm, energijskih vampirjev, zamer, bolečin, da me je čakalo to odgovorno poslanstvo. Vse, ki delamo s kodami, delamo tudi z Zemljo, Planetom, na katerem živimo, na takšen in drugačen način. Zato ljudje, ki pridejo k meni, začutijo, da jih Svetlobni jezik preprosto pokliče, drugim sploh ne resignira (še). Ko sem začela energijsko delo, sem se zavedala, da je v ozadju dosti gibanja v naravi, čista hrana in voda ter obdanost z ljudmi, ki mi resignirajo enako pomembno, kot moje delo. Ne moreš pa piti alkohola, uničevati telesa in potem delati energijsko s Svetlobnimi kodami, saj se ti te konstantno nalagajo, še ponoči. Opažam tudi, da delam z malo ljudmi, tako bo še vsaj 1 leto, ker ostalo je delo z mojim telesom, živčevjem … V bistvu samo nadaljujem drugo poslanstvo, podobno je pa kot v športu – čista predanost in odgovornost do darov, ki jih nosim s sabo. Vsak jih nosi, to vidim in čutim v telesu posameznikov, ki pridejo k meni. Tako dihalne tehnike izvajam le še po podjetjih, z nekaterimi redkimi podjetji. Sem pa končno začela delati tudi vizualizacijsko + energijsko s svetlobno podporo. To je bil tudi moj namen od samega začetka, ljudi opolnomočiti na prehodu iz starega na novo, čeprav ne bo novo, samo vzpostavljamo procese in odnose, ki so davno na Planetu Zemlja že potekali: harmonija, ljubezen, sodelovanje, clean food, clean industry, clean air, land, water.
Kje vse so te tehnike uporabne? Imate pa tudi svojo Awakening akademijo.
Tehnike so uporabne za karkoli v življenju, lahko dobiš neko jasnost, ali pa lahkotnost v telesu, neki nežen potisk za naprej, česar se boš še lotil. Poleg tega tudi delam 1:1 z 12 posamezniki, ravno sedajle se odpira vpis v Mojo Awakening academy, kjer gremo zelo globoko v principe, ki sem jih omenila.
Kaj bi rekli, da je danes vaše poslanstvo v življenju?
RESNICA. Ozaveščati ljudi o resnici, ki jo nosijo znotraj sebe, mogoče se to čudno sliši, ampak v zadnjem 1,5 leta predvsem ozaveščam ljudi, da prevetrimo svoje lastne omejitvene vzorce ter medgeneracijske in lastne travme, vzorce, bolečine znotraj sebe, in tudi dušno poslanstvo bo dobilo svojo pot.
Ljubite konje in naravo. Kaj tam najdete, zakaj je narava tako zdravilna za ljudi? Bi rekli, da smo se v zadnjih desetletjih od narave oddaljili?
Konji so svete živali, poklicali so nas. Najprej sva z možem vse tri deklice že pri dveh letih posadila na konje in ljubezen do njih je bila rojena, jahamo vse, razen moža. S tem, da so otroci res veliko na konjih, jaz malo manj. V zadnjem času jim poskušam predstaviti učenje sočutnega ravnanja s konji, saj so tu, da nam kažejo pot. Vsakič, ko jih človek “ulomi”, da jih jahamo, jim ni ok, saj jim to, da jih nekdo jaha, ni naravno. So izredne terapevtske živali, ki nam kažejo, kam vse še lahko seže človeška zavest.
Tudi ko sem še jedla meso, nikoli nisem mogla konjskega ali Avstralskih živali, ne vem, zakaj, sedaj mesa tako ali tako ne jem več. In ko jih bomo nehali pobijati za hrano (moje mnenje), bomo tudi sami živeli v večji strpnosti en z drugim, energijsko se agresija in strah pred zakolom prenaša v človeka, ki to poje. To sem večkrat zaznala, ko sem bila v drugih stanjih zavesti. Staroverci so konje uporabljali, da tam, kjer se je pasel in ulegel, je bila to Sveta Zemlja, tam so postavljali svoja svetišča in konji so zeeelo v stiku z naravo. Ljudje so se oddaljili od narave zaradi komforta, ampak veliko se jih sedaj le vrača k naravi, vse več.
Kaj bi sporočili vsem Nepremagljivim?
Trenutno se dogaja veliko sprememb v naših telesih, umu in čustvih. Tukaj ne mislim samo fizično telo, ampak tudi svetlobno, astralno, miselno, energijsko in še … Veliko energije se steka v naša telesa, dajte si dovoljenje, da še več časa preživite v naravi s svojimi ljubljenimi, počivajte, zato ker od znotraj vsak prihaja do nekih spoznanj, kako ti ta svet, v katerega si se rodil, in družbena ureditev na ta način, ki je bila do sedaj na vseh področjih, ne služi več. In vsak izmed vas ima svojo dušno nalogo, kako to, kar ne služi in te ne podpira več in vseh živih bitij, spraviti nazaj v ravnovesje, harmonijo, sočutje in ljubezen.
Foto: Janez Marolt