Zakaj jim podlegamo tudi ženske v zrelih letih?! Pritisk na sodobno žensko je tako velik, da se bo pravkar razpočila. Pa ne od preobilja kilogramov, ravno obratno – skrbi jo, prenekatero – da jih po svetu nosi preveč, le zato, ker njeno telo ni tako sloko kot v mladosti. 

»Bolj kot se žensko telo stara in se oddaljuje od lepotnega ideala, slabše se ta počuti v svojem telesu. Medijske objave, oglasi, reklame nam subtilno prišepetavajo, da delamo nekaj močno narobe, če se na vse pretege ne trudimo vzdrževati svojega telesa mladostnega. In tako srečaš žensko zrelih let, ki bi morala biti ponosna na to, kdo in kaj je postala, pa je povsem podlegla sugestijam modne in kozmetične industrije,« osvetljuje našo preobremenjenost z videzom dr. Lucija Čevnik, svetovalka za reševanje težav z negativno samopodobo in konfliktnih odnosov med otroki in starši.

Žal vedno več žensk v zrelih letih še vedno, ali pa spet, zaradi sledenja teh idealov zapade v motnje prehranjevanja – slabe in neuravnotežene prehranjevalne navade, izpuščanje obrokov in nihanje telesne teže zaradi najrazličnejših diet. »Po navadi je to posledica slabe samopodobe in nezadovoljstva s sabo, kar pa jo lahko privede tudi do motenj hranjenja, kot so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje,« razlaga vzroke in posledice prehranskih motenj strokovnjakinja.

Raje ne jem, trpim in se mučim, samo da bom vitka

»Vzroki tičijo predvsem v obremenjenosti žensk z lastnim telesnim videzom, ki se začne stopnjevati s staranjem,« pojasnjuje dr. Lucija Čevnik, ki razlaga: »S svojim videzom se takšna ženska pretirano trudi ujeti izgubljeno mladost in posnema modne zapovedi, ki so namenjene njeni najstniški hčerki. Njen videz kaže izgubljenost, včasih celo grotesknost. Tako kot smo obremenjene s tem, kaj damo na telo, se pritisk stopnjuje tudi pri tem, kaj damo v telo.

Biti vitka in fit je imperativ, ki usmerja naš način prehranjevanja. Raje ne jem, trpim in se mučim, samo da bom vitka, pred prijateljicami, sodelavkami, drugimi ženskami. Zanimivo je, kako smo se naučile tekmovati med seboj, niti ne za drugi spol, postaviti se želimo druga pred drugo. To je lahko še posebej prisotno v ženskih kolektivih in lahko povzroča močne frustracije in čustvene napetosti,« opozarja na žensko tekmovalnost strokovnjakinja.

Še vedno sem lepa. A drugačna. Moje telo je nosilo in rodilo otroka, prestalo že marsikaj … In mi še vedno tako dobro služi

Tole je veliko lažje napisati, kot pa živeti, vem … Sploh v svetu čislanja popolne polti, polnih lički in prsi ter hkrati vitkega telesa. »Pomembno je predvsem, da se zavemo svoje lastne vrednosti, ki pa ni in ne more biti enačena le z našim telesnim videzom,« razlaga dr. Lucija Čevnik, ki predlaga, da si postavite vprašanje: ‘Kdo sem?’ Kakšen je vaš odgovor? Verjetno niste odgovorili z eno besedo, ki je povezana z vašim telesom. Odgovor je bil verjetno veliko daljši, morda telesa v njem sploh niste omenili. Torej le niste le telo, ki ga imate, ali še slabše, niste le telo, kot ga vidijo drugi. Pomislite na svoje dosežke, odnose, zanje, spretnosti, izkušnje. Tudi to ste vi. Vprašanje: ‘Kdo sem?’ nam zelo hitro da odgovor naše identifikacije, tega, s čimer se najbolj poistovetimo. 

Biti vitka in fit je imperativ, ki usmerja naš način prehranjevanja. Raje ne jem, trpim in se mučim, samo da bom vitka, pred prijateljicami, sodelavkami, drugimi ženskami. Zanimivo je, kako smo se naučile tekmovati med seboj, niti ne za drugi spol, postaviti se želimo druga pred drugo.

Srečanje z gospodom Jo-jo

»Najpogostejša prehranjevalna motnja pri ženskah v zrelih letih je hujšanje z jo-jo učinkom,« pravi dr. Lucija Čevnik, jaz pa dodajam: Nočete ga srečati. Sama imam kar nekaj izkušenj z njim iz mladosti, v ‘zrelih letih’ pa me je končno srečala pamet in se mu ne pustim več zapeljati. No, naj povem kar iz prve roke: Jo-jo je najbolj nesramno bitje, kar jih poznam. No, niti bitje ni. Čeprav ga boste prej ali slej lahko prijele in stehtale, če se boste šle ‘nevarne igrice’ s hujšanjem, posti in podobnimi mučilnimi obravnavami svoje lakote, kakršne smo se šle v mladosti … Da ne bom besede vzela strokovnjakinji, nadaljujem z njeno razlago: 

»V nekem obdobju ugotovimo, da je naša telesna teža prevelika, odločimo se za hujšanje. Zatečemo se k dietam in dosežemo želeno težo. Ko pa se sprostimo in poskušamo spet živeti po starih navadah, se v telesu sproži alarm, strah pred ponovnim pomanjkanjem hrane, in tako začne telo avtomatsko takoj kopičiti hrano v maščobne zaloge. Ta spontani odziv telesa, ki je imel včasih v prazgodovini varovalno funkcijo, zdaj povzroči, da se zredimo še bolj.« Lucija nato doda, da za telo vsekakor moramo skrbeti. »Vendar skrbeti na zdrav način. Z zdravim načinom življenja, ki mora biti stalnica, posledično skrbimo tudi za lepo telo. Drastična nihanja v prehranjevalnih vzorcih pa so za telo huda obremenitev.« 

Preveč skrbi na ramenih → preveč piškotov v ustih …

»Problem pri ženskah v zrelih letih je lahko tudi prenajedanje zaradi čustvenih stisk, ko s hrano blažimo duševne bolečine in tegobe,« izpostavlja dr. Lucija Čevnik, ki opozori na še večjo globoko potlačeno travmo: »Ali pa celo nezavedno načrtno redimo svoje telo, da se potem čutimo ničvredne in lahko vse težave in neljube situacije zvalimo nase. Jaz sama sem kriva, da me partner zlorablja in z menoj manipulira, poglej no, kakšna bajsa sem, saj ni čudno, da je grob do mene! Debelost krivimo za situacijo, v kateri smo se znašli, in z njo opravičujejo nesprejemljiva dejanja drugih, ki se jim nočemo, ne moremo, ne znamo ali pa ne upamo zoperstaviti.«

Namesto da bi svoje telo doživljali kot čudovit instrument za raziskovanje sveta in sebe, nanj gledamo kot na obešalnik in se obremenjujemo s tem, kako nas vidijo drugi.

Če ste se našle v zadnjem opisu, razmislite, zakaj. Niste krive, da vas nimajo radi. In niste krive, da vam v ranem otroštvu starši niso mogli dati toliko ljubeče pozornosti, kot ste je potrebovali. Vaša stiska se ne odraža ‘zgolj’ v kilogramih, ampak tudi drugje na telesu ali v duševnosti. Pomaga vam lahko dober terapevt, saj v vašem primeru res ni treba, da se postarate skupaj z vsem balastom (in tu ne mislim le na kilograme), ki bremeni vaše telo. Ko boste enkrat zmogli začutiti ljubezen do sebe, ko se boste resnično povezali s seboj in svojimi potrebami, bodo kilogrami odšli sami od sebe. Do tja pa vodi pot samospoznavanja, samoopazovanja in še marsičesa …

Motnje prehranjevanja pustijo posledice na telesu in na psihi.

»Največkrat je izvor obremenjenosti s telesom posledica psihičnih in čustvenih tegob. Eno povzroča drugo in drugo spet prvo – gre za začaran krog,« opisuje sogovornica, ki dodaja: »Ko smo žalostni in se ne cenimo, jemo, da bi se potolažili. S tem ko se tolažimo, se spet poredimo in smo tako še bolj žalostni in tako naprej in tako naprej … Gre zgolj za začasne rešitve, ki pa nas na dolgi rok potegnejo še v globlje brezno razočaranj, depresije in žalosti.«

Težje kot prenašamo svoj pogled na spreminjajoče se telo, bolj se trudimo slediti lepotnim zapovedim in trendom.

»Namesto da bi svoje telo doživljali kot čudovit instrument za raziskovanje sveta in sebe, nanj gledamo kot na obešalnik in se obremenjujemo s tem, kako je videti navzven, kako nas vidijo drugi. Bolj se obremenjujemo z videzom kot s počutjem. Skrivam npr. svoje kilograme, četudi me steznik neizmerno tišči in mi je v njem zelo neudobno in vroče. Na plaži se skrivam pred pogledi. Depiliram si celotno telo, čeprav mi to povzroča hude alergične reakcije in rdečico. Za dosego vitkega telesa se odrekam hrani do vrtoglavice, slabosti in živčnih izpadov. Svoje telo smo pripravljeni brezčutno disciplinirati, mu zadajati bolečine in agresijo, kot tega ne bi nikoli storili nekomu drugemu,« opozarja dr. Lucija Čevnik.

Pred nedavnim smo objavili intervju s seksologinjo in ginekologinjo dr. Gabrijelo Simetinger, ki pravi, da ženske, ki jim je zelo pomembna zunanja podoba, v  seksu načeloma uživajo manj od povprečnih žensk, ker so tako zelo preobremenjene s svojim videzom. Obenem so ugotovili, da telesna masa ne vpliva toliko na užitek v seksu, kot so sprva mislili. Kje je torej ključ, da v svojem telesu res znamo uživati, in kaj storiti, če nikakor ne zmoremo? 

»V telesu znamo resnično uživati, ko se zavemo, da je to čudovit instrument, ki nam je bil dan za raziskovanje sveta. Mi pa ga danes prepogosto vrednotimo glede na njegov obseg in težo. Res je absurdno, ko začneš enkrat tako razmišljati o svojem telesu. Temu bi potrdili tudi ljudje, ki so v življenju šli čez takšne in drugačne težke preizkušnje, kot je npr. invalidnost ali hujša bolezen,« razlaga sogovornica in dodaja: »Kako zelo je telesna funkcionalnost podcenjena v primerjavi z njegovim zunanjim videzom, kadar nanj gleda zdrav človek, in kako močno se to razmerje obrne, če zbolimo! Mogoče bi se morali večkrat postaviti v kožo slednjih in takrat bi razumeli, zakaj videz ni najpomembnejši!« 

FOTO: Robert Baron