Nepremagljiva, ki je s svojim kimonom obnorela ženske po vsem svetu

Eriko Felicijan večina pozna pod blagovno znamko Patsy. Njene žirafe in kimoni so must-have modni kosi v omari marsikatere Slovenke.

Kdo je Erika in kdo Patsy? Bi rekli, da gre za isto osebo? 

Erika oz. Patsy je gospodična, ki ne kaže svojih let (še vedno trdim, da sem še vedno stara 25). Ima rada naravo, obožuje barve, navdušuje jo Indija. Trudi se biti to, kar je. Ni umetna in sledi sama sebi. Moje drugo ime je bilo dolgo Patsy. Patsy sem jaz. V mojem logotipu, ki ga je oblikoval Gregor Žakelj, je Patsy upodobljena kot petnoga žirafa. Žirafa je visoka žival, ki izstopa iz množice zaradi svojega dolgega vratu. V mlajših letih sem bila obremenjena s svojo lastno višino. Žirafa zaradi svoje višine deluje kot malo nerodna žival, in tudi sama sem bolj nerodne narave. Podobnosti med nama pravzaprav opažam šele zdaj.

Radi govorite tudi o zasanjanih očeh.

Moj užitek je izraziti lepoto in barvitost življenja skozi svoje izdelke, ki so postali njeni najboljši prijatelji. In ljudi okoli sebe rada opominjam, naj ne pozabijo na kreativnost, ki jo skrivajo v sebi, in da ni nič narobe, če vsake toliko na svet pogledajo z zasanjanimi otroškimi očmi.

Kako ste dobili ime Patsy?

Ime Patsy so mi drugače »dodelili« prijatelji, pred kakimi 15 leti, po navdihu kultne serije Absolutely Fabulous (Naravnost fantastično). Patsy in njena prijateljica Eddy sta namreč ekstravagantni dami, večni žurerki, modni gurujki. No, ampak ta leta so vsekakor mimo (smeh!), sedaj sem bolj »upokojena« Patsy, ki najraje sama sedi nekje na kavi, se sprehaja po gozdu, namaka v ledenih vodah. 

Ime Patsy so ji pred leti »dodelili« prijatelji, po navdihu kultne serije Absolutely Fabulous.

Pred skoraj 13 let nazaj je bil vaš konjiček izdelava nakita. Kako se je sploh začela vaša poslovna pot in kako ste začeli ustvarjanje blagovne znamke?

Vedno sem rada nekaj zlagala skupaj. Že prijateljica, ki sva se spoznali na Andamanih v Indiji, me je opozorila, da sem že pred leti izdelovala nakit. Pri ustvarjanju izhajam iz sebe. Nikoli ne načrtujem vnaprej. Ko se mi utrne ideja, jo realiziram. Na samostojno ustvarjalsko pot sem stopila pred 13 leti, pred tem pa je bila redno zaposlena kot vodja projektov v oglaševalski družbi. Ker sem čez noč izgubila službo, drugega izhoda nisem videla, kot da sledim svoji ustvarjalni žilici, odprla sem s. p. in evo, še vedno brcam. Po poklicu sem drugače univerzitetna diplomirana sociologinja (smer kadrovski management), vendar me v te vode nikoli ni potegnilo. 

Pred 8 leti sem se od izdelave nakita preusmerila h kreaciji nosljivih in modnih oblačil, inspiracija pa so bila vsekakor potovanja po pisani Indiji Koromandiji, kjer sem tudi živela in se poročila z Indijcem. 

Kako premagati strah, da zapustiš službo in slediš svojim sanjam? Velikokrat je to najtežji del, a vam so vseeno malo pomagali. Vam je bilo kdaj žal?

Garantirano lahko trdim, da če moj takratni delodajalec ne bi čez noč ukinil mojega delovnega mesta, se verjetno blagovna znamka Patsy ne bi nikoli razvila do te mere, kot je sedaj. Prav tako lahko z lahkoto trdim, da tudi mojega drugega otroka ARTisha ne bi bilo. Hvaležna sem za to brco v rit in po vseh teh letih se ne vidim več v kakšni pisarni oz. z drugim šefom kot Patsy. Po izgubi redne službe sem se vrgla v status samozaposlenega, splavala in sem tu še zdaj. Svobodna. Neobremenjena. Brez možnosti kredita. A srečna. 

Imam to srečo, da lahko delam od doma. Ker sem svobodna podjetnica, brez natempiranega urnika, sama v naravi preživim, kolikor se le da časa. To navdušenje skušam prenesti tudi na sina Ayana, ga peljati po vseh skritih kotičkih, odkrivati skrite zaklade po gozdovih, čolnariti, kolesariti … Vsak večer se zahvalim za življenje, ki ga imam. Zahvalim za službo, ki sem si jo dejansko ustvarila sama in sem na to tudi izredno ponosna.  

Seveda pridejo dnevi, ko stiska v grlu in še kje, ker te je strah, da ne boš imel dovolj za plačilo prispevkov državi, položnic, najemnine in še kaj. Ampak nekako se je do sedaj vedno vse lepo izšlo, kar je verjetno samo še dodatna potrditev, da sem na pravi poti. 

Pred covidom ste veliko potovali, 6 let ste tudi živeli v Indiji, kjer ste spoznali moža. Še vedno veliko potujete? Kako je bilo živeti v Indiji?

Oh, Indija Koromandija. V Indijo sem se podala kot ovca, ki je sledila svojemu pastirju (Zvonetu). Indijo lahko samo vzljubiš ali zasovražiš. Tudi ona te lahko toplo sprejme ali pa izpljune. No, jaz sem se zaljubila v noro kaotično in čudovito deželo. Na začetku sem še štela, kolikokrat sem se vrnila, potem sem nehala, vračala sem se skoraj vsako leto, jo želela še bolj raziskati, začutiti. Potem pa sem se zaljubila. Slovenijo sem zmenjala za Indijo, jo s svojo ljubeznijo prepotovala z motorjem, zanosila, še vedno potovala z motorjem, prišla rodit v Slovenijo, se vrnila nazaj s 3-mesečnim malim princem, vmes smo se preselili tudi na Boracay na Filipine, kjer smo spoznali, da ne sodimo tja in se po 4 mesecih vrnili v Indijo. Naš novi dom. 

Nekaj časa je živela v Indiji, kjer je spoznala tudi moža.
Indijo še vedno obožuje in jo pogreša.

Z motorjem sva prepotovala od Kerale, ki je na Jugu Indije (od tam je tudi on doma) pa vse do 5.600 nadmorske višine v Himalaji, se spustila prek Jamu Kašmirja do Amritsarja in se skozi puščavo prebila do Puškarja, katerega prag sem prvič prestopila po dokončani diplomi pod vodstvom Zvoneta. Tam sem zanosila in lahko rečem, da je najin sin Ayan tu preživel skoraj celo otroštvo. Tri mesece je bil star, ko je prvič prišel v Indijo, v Puškar, ki je zelo poseben kraj. Kasneje smo tudi vsi trije skupaj veliko prepotovali z avtomobilom. Kupili smo Fiat Punto in se z njim podali na dolgo pot iz Rajasthana do Darjeelinga, od tam nas je pot peljala v Meghalayo, od tam smo se podali na pot do Rishikesha in zaključili v Goi, v mali vasici Keri, kjer smo do vrnitve pred Covidom tudi živeli. 

Milijarda prebivalcev, milijoni brezdomcev in revežev, vonj po kadilu, guruji v belih haljah, čudovite barve, mistika, pravljičnost, mamljivi okusi začimb, vonj po chaiu, starodavna mesta, svila, svete krave, hiter tehnološki napredek na eni strani in revščina na drugi. Igra nasprotij. Nepopisno doživetje! Dežela, ki jo preprosto morate obiskati, začutiti, videti, zavohati. Mene je popolnoma očarala in posrkala vase. Verjetno zaradi njene edinstvenosti, preprostosti in brutalnosti. Indijo še vedno obožujem in jo že močno pogrešam.

Kako je biti poročen z Indijcem? Bi rekli, da je bilo treba premostiti veliko kulturnih razlik ali vam to ni predstavljalo težav?

Ko sva živela v Indiji, se s temi razlikami nisem kaj dosti ukvarjala. Tam se se sama morala prilagajati kulturi in situacijam. V Slovenijo smo se vrnili hmmmm, moram že pomisliti, 2018, se pravi, da smo tu že četrto leto in ja, vedno bolj opažam kulturne razlike pa tudi mož pravi, da kako hladni smo Slovenci (smeh). No, pa se kar strinjam z njim. 2019 nam je še uspelo oditi tja za 3 mesece, potem pa nas je ustavil Covid in od takrat nismo zapustili Slovenije.

Že pred skoraj tremi leti ste se vrnili v Slovenijo? Kako to? Povedali ste mi tudi, da ste v lokalnem okolju v Indiji naleteli na težave.

Vsa ta leta, ko smo živeli razpeti med Indijo in Slovenijo, sem na daljavo koordinirala svoj projekt ARTish in pa tudi svojo blagovno znamko Patsy, vendar je bilo treba tudi v Indiji najti »službo« zato sva z možem vzela v najem restavracijo ob jezeru v Puškarju. Le ta je zelo zaživela in uspela, to pa je seveda šlo v nos domačinom in sva se po enem letu le odločila, da je dovolj in da gremo nazaj v Slovenijo. Načrt je seveda bil, da se v zimskih mesecih nazaj vračamo vsaj za mesec ali dva, ampak nam je te plane pokvaril Covid.

Organizirate tudi sejem ARTISH, ki je sejem unikatnin? Kako ste prišli do te ideje in kaj je glavni razlog za tovrstni sejem v Ljubljani?

ARTish se je rodil spontano, neke vrste večerna vizija, ki je nisem mogla spregledati in sem se takoj lotila dela. Kot ustvarjalka sem pogrešala prostor, kjer se predstavljajo slovenske ustvarjalce in iz tridnevnega decembrskega dogodka v podhodu Ajdovščina se je nato rodila želja po mesečnih srečanjih ustvarjalcev, že tretje leto pa od aprila do oktobra ARTish familijo, kot ji pravim, združujemo kar vsako nedeževno soboto ob Ljubljani, na Gallusovem nabrežju. ARTish je res enkratna priložnost za ogled in nakup zanimivih umetniških del različnih ustvarjalcev ter preživljanje časa v krasni družbi kreativnih ljudi.

ARTish je svoja vrata prvič odprl decembra 2011, s štiridnevnim dogajanjem v zapuščenem podhodu Ajdovščina v Ljubljani. Od tega dne dalje s projektom ARTish nadaljujejo s svojim poslanstvom, da od meseca marca, ko tradicionalno začenjajo sezono v Kinu Šiška, pa do konca meseca oktobra, vsako nedeževno soboto na Gallusovem nabrežju ob Ljubljanici postane skupno mesto ustvarjalcev, artistov in mnogih, ki umetnost vsakodnevno živijo in tako tudi dobijo možnost, da med seboj izmenjajo ideje, mnenja in se spodbujajo pri svojem delu. Utrinke s preteklih festivalov si lahko v obliki kratkega videa ogledate tudi tukaj

Zagotovo je vaš najbolj znani kos kimono, ki je nekako že vaš zaščitni znak. Od kod navdih? S katerimi materiali delate? Tudi tukaj bi lahko rekla, da je Indija inspiracija. Ste dali nakit in broške kaj na stran ali so še v ponudbi?

Bo držalo. Patsy kimono plašč je res postal ‘must have’ kos v omari marsikatere Slovenke, modne navdušenke pa ga (in ostale kose oblačil) nosijo v Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji, Belgiji, Avstriji, Nemčiji, Kanadi, Franciji, Španiji, Nizozemskem in še kje. Patsy v manjših kolekcijah izdeluje tudi hlače, obleke, srajce, vsi kosi so trajnostni predvsem pa prepoznavni po mehkih in kakovostnih materialih. Uporabljam le 100-% bombaž.

“Imejte se rade in sledite svojemu srcu,” Nepremagljivim sporoča Erika.

Tudi fotografija vam ni tuja. Kaj ustvarjate danes?

Ja, res je. Začelo se je seveda v Indiji in ostalih potovanjih (Izrael, Venezuela, Filipini …), sedaj pa me prevzemajo lepote tu pri nas. Fotografija mi je zelo blizu, najraje fotografiram naravo, sem pa tudi »uradni« fotograf ARTisha (smeh), letos sem se lotila tudi snemanja vseh dogodkov, da čim bolj prikažemo vzdušje na naših dogodkih. Lansko leto sem pripravila svoje fotografije Cerkniškega jezera in okoliške narave na lesenih ploščah, letos pa se samo predajam trenutkom in skušam v objektiv ujeti kaj posebnega. 

Kaj bi sporočili Nepremagljivim?

Imeti se rad in slediti svojemu srcu, se poslušati, imeti vedno odprto srce (in oči) in se zavedati, da je navdih vse okoli nas in predvsem v nas samih. 

Patsy lahko sledite tudi na instagramu. Za link do njenega profila kliknite TUKAJ.

Komentirajte

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam