Ko sem se sprehajala po spletni strani coachinje Saške Klemenčič in prišla do slike drobne nasmejane ženske sredi narave, me je presunil njen zapis:

»Kaj vidite, ko pogledate mojo sliko? Na moji sliki ne piše, da: Sem kot triletna deklica izgubila oko. Nisem si bila všeč. Strah me je bilo, kako bom živela in ali bom sploh komu všeč. Zdelo se mi je, da je mojega življenja konec, še preden se je začelo. Počutila sem se, kot da me nihče ne razume in iskala sem svoje mesto med ljudmi. Bila sem zelo senzitivna. Spraševala sem se o namenu in smislu življenja in raziskovala življenjske modrosti, da bi lahko normalno zaživela in razumela, zakaj se mi to dogaja. Za moje vrstnike je bilo to nenavadno. Sčasoma sem odkrila, da s svojimi spoznanji pomagam tudi drugim. To čutim kot svoje poslanstvo.«

Saška je postala nepremagljiva in danes pomaga drugim. A najprej je morala pomagati sebi; čeprav tako krhka in mlada (triletna deklica, ki je v temni sobici tri mesece čakala na operacijo očesa, in potem šolarka, ko se je pokazala vsa krutost sovrstnikov), je morala najti svoj prostor v svetu in preživeti.

Ko je že kazalo, da je zmagala, jo je začela izdajati še avtoimuna kožna bolezen, ki je življenje v karanteni Saški le še podaljševala. »Atopijski dermatitis se mi je začel pojavljati že v osnovni šoli, res hudo pa se je začel odražati v študentskih časih in odraslosti z rdečimi lisami, otečeno kožo, ki se lušči, rosi, tudi na obrazu, na rokah pa je nastala ‘slonja koža’. Zaradi vnetij kože, srbečice in pekoče kože ter splošnega slabega počutja ob vnetjih ponoči nisem mogla spati, izogibati sem se morala tako soncu poleti kot mrazu pozimi in vsem športnim dejavnostim, posamezni izbruhi pa so lahko trajali tudi več mesecev.«

Ni bilo lahko, a v sebi je našla tako neizmerno moč, da je navdih, ki sem ga želela spoznati. Da mi bo takrat, ko se mi bo zdelo, da mi življenje meče polena pod noge, lažje, ko se bom spomnila nanjo. Na njene boje in na to, da vedno lahko zmagamo, pa je lahko videti še tako črno.

Ker sem hotela, da me sprejmejo, sem zanikala sebe

»Ugotovila sem, da sem se večino časa prilagajala drugim in delala kompromise, da bi bila všeč drugim in da bi lahko pripadala skupini. Iz tega je sledilo, da sem njim spet in spet rekla Da, sebi pa v istem hipu Ne. Ker sem si tako močno želela, da bi pripadala njim, sem nehala pripadati sebi. Sledila sem njihovemu mnenju, svojega pa utišala. Tako sem vedno bolj izgubljala sebe, pa tudi svojo moč, ne da bi se tega zavedala,« mi je zaupala Saška, ki je svojo moč dobila nazaj tako, da je začela poslušati sebe ter slediti svojim občutkom in delovati skladno s svojimi prepričanji: »Začela sem čutiti, kaj je res dobro zame. Ko sem si dovolila videti, slišati in občutiti sebe, sem začela spoznavati, kdo sem, kaj hočem, v sebi sem našla svoj pravi potencial. Takrat sem se zmogla soočiti tudi s svojimi prikritimi in odkritimi strahovi ter omejujočimi prepričanji in ugotovila, da imam vedno možnost izbire.« 

Postala sem pozorna na svoje občutke

Zavedela sem se, da moji možgani lahko ustvarijo nešteto zgodb, ki mi prinašajo take ali drugačne občutke. Dokler sem sledila samo tem zgodbam, nisem bila v stiku s seboj. Zlahka sem spregledala, kaj čutim, in tako sem pogosto delovala tudi v nasprotju s svojimi občutki. 

S pomočjo tehnike Proces prisotnosti sem začela zavestno usmerjati svojo pozornost na občutke. Le-ti ne lažejo. Ko sem si jih dovolila začutiti, sem začutila sebe, prišla sem v stik s samo seboj. Naenkrat sem zelo natančno vedela, kaj hočem in česa ne. Lažje sem postavljala meje. Definirala sem, kdo sem, kam grem in s kom. Začela sem slediti sebi. Postala sem gotova vase in zaupati sem začela življenju. Situacije, ki so me nekoč vrgle iz tira, me danes ne ganejo več. Če se me kaj dotakne, pa zmorem bistveno hitreje predelati.«

Osredotočila sem se na cilj

»Ko sem svoje misli in čustva naravnala na cilj, sem zmogla poiskati svojo pot. Čeprav sem verjela, da mi bo uspelo, so se v meni začeli pojavljati dvomi in tako kot vsi, ki začnejo slediti sebi, sem naletela na svoja omejujoča prepričanja in negativna čustva. Bolj kot se nisem dala, več moči sem imela. Ugotovila sem, da smo resnično najmočnejši takrat, ko smo najbolj šibki. Potrebno je samo, da se odločimo, da zmoremo. Takrat namreč potrebujemo veliko moči, da se lahko dvignemo. Ko se nam uspe dvigniti, pa odpremo srce, postanemo ranljivi, resnica pa nam da moč. Večkrat ko se dvignemo, lažje sprejmemo tiste dele sebe, ki jih prej nismo mogli sprejeti. Noben človek ni popoln in prav vsak od nas ima test, da pri sebi sprejme določene stvari, na katere ni najbolj ponosen.«

Ugotovila sem, da smo resnično najmočnejši takrat, ko smo najbolj šibki. Potrebno je samo, da se odločimo, da zmoremo.

Spoznala sem, da jaz nisem moje oko; sem bistveno več 

»Pri meni je bil velik korak k sprejemanju ta, da sem ugotovila, da jaz nisem moje oko. In moje oko ni moja napaka. Isto velja za kožo. Ko pogledam nase kot na celoto, lahko najdem veliko stvari, ki so mi všeč. Dolgo časa sem se gledala v ogledalo tako, da se nisem zares videla. Uredila sem si frizuro in to je bilo to. Potem sem se nekajkrat nalašč pogledala naravnost v oči. Ogledala sem si jih, kot da jih vidim prvič. Prva ugotovitev je bila, da niti ni tako grozno, kot se mi je zdelo, kot so mi napletli možgani. Potem sem začela temu bitju v ogledalu pošiljati ljubezen. Točno taki kot sem, sem dajala ljubezen. Bilo je osvobajajoče.

Ni dovolj, da sprejmemo sebe in svojo situacijo samo z razumom. Logična ali smiselna razlaga lahko pomaga, ni pa dovolj. Zaceliti je treba tudi čustva. To sem naredila z raznimi tehnikami NLP-ja, z meditacijo in z delom s svojim notranjim otrokom. Pri tem sem razvila tudi določene svoje pristope,« pravi magistra andragogike.

Šele ko sprejmemo to, na kar nismo ponosni, se začnemo zares imeti radi

»Šele ko si stojimo ob strani tudi takrat, ko bi sicer raje pobegnili, vemo, da se imamo radi, da smo svoj zaveznik in ne sovražnik ali kritik. Tukaj ne gre samo za sprejemanje svoje telesa. Gre tudi za sprejemanje napačnih odločitev in njihovih posledic, gre za sprejemanje morebitnih neuspehov … Ko prevzamemo odgovornost, sprejmemo svoje občutke in si damo brezpogojno ljubezen, odpustimo sebi in spustimo krivdo. Enostavno se odločimo, da bomo še naprej verjeli vase in da bomo uporabili vsako izkušnjo za učenje.

»Življenje me je na različne načine učilo sprejemanja sebe. Ko sem sprejela sebe brez enega očesa, se je pokazala še ena zelo močna preizkušnja: močna oblika atopičnega dermatitisa, tudi po obrazu in rokah.«

Ko sprejmemo odgovornost za svoje življenje, resnično odrastemo. To pomeni, da nismo več odvisni od mnenja, podpore in potrditve drugih ljudi. Ker sami zase vemo dovolj. Znamo si dati ljubezen, podporo, tolažbo. Spoštujemo se, si stojimo ob strani, poskrbimo zase. To, kar smo prej iskali pri drugih, si damo sami. Tako postanemo voditelji sebe in lahko začnemo živeti svoj pravi potencial. Lahko rečem, da še nikoli nisem bila tako srečna, kot sem zdaj. Živim sebe, svoje poslanstvo, uživam v svojem delu, imam čudovito partnerstvo in družino, ki me podpira.

Vse ima svoj smisel. Vsaka izkušnja nam nekaj vzame in nekaj prinese. Meni je izkušnja z očesom prinesla to, da sem začela bolj razmišljati o življenju, o odnosih, o sebi in svoji vrednosti. Postala sem bolj empatična in senzitivna. Od zavračanja sebe sem prišla do sprejemanja sebe. Od kritike do ljubezni. Od tega, da sem si obrnila hrbet in izgubila sebe, do tega, da zdaj res vem, kdo sem, in da se počutim zgrajeno. Ko prihajajo k meni na coaching ljudje s podobnimi potrebami, kot sem jih imela sama, ugotavljam, da je bilo vse skupaj vredno. Če se ne bi zgodilo, danes ne bi bila to, kar sem, in ne bi mogla dati ljudem tega, kar jim dajem.

Čeprav je bilo včasih res temno, sem korakala dalje

Ponosna sem, da sem šla skozi svoje preizkušnje in da sem prišla iz njih močnejša. Čeprav je bilo včasih videti res temno, sem korakala dalje, dokler nisem zagledala luči. Pri tem pa je zanimivo, da sem že toliko sprejela sebe in transformirala svojo zgodbo, da se sploh ne počutim več kakorkoli drugačna ali posebna. Živim normalno, kot vsi drugi. Celo avto vozim, čeprav nimam globinskega vida.

Ponosna sem tudi, da sem podjetnica. Prej sem bila svetovalna delavka v osnovni šoli in nisem imela pojma o podjetništvu. Ko sem se znašla v podjetniških vodah, je bilo, kot da bi stopila v čisto drugi svet. Tudi tukaj sem imela veliko izzivov, a sem jih premagala. Veselje pa mi daje tudi moja spletna akademija, na kateri ustvarjam unikatne programe, ki so rezultat mojih spoznanj. Z njimi pomagam ljudem, da definirajo sebe, izboljšajo svojo samopodobo, najdejo stik s seboj in zaživijo svoje poslanstvo. Pomembno mi je, da se zavedo, kje so in kam gredo, da se lahko postavijo v svojo notranjo moč in stabilnost v vsaki situaciji, ne bežijo od izzivov in situacij; da svoje življenje kreirajo in sami sebe vodijo, postanejo samostojni na svoji poti, najdejo svoj notranji glas in oporo ter motivacijo samim sebi. Tistim v podjetjih pa pomagam, da postanejo učinkovitejši in bolj pozitivno miselno naravnani.« 

Kaj je Saško naučila njena zgodba?

1. Moja zgodba je odvisna od moje interpretacije. Zato sem si jo razložila tako, da se dobro počutim v svoji koži. Svoje slabe izkušnje sem predelala tako, da me danes podpirajo.
2. Učenje poteka skozi nasprotja: najprej sem izgubila sebe, da sem se potem lahko našla in definirala, kdo sem. Najprej sem se zavrnila, da sem se potem sprejela. Najprej sem čutila svojo šibkost, da sem potem aktivirala svojo moč. 
3. Spoznala sem, da imam vedno možnost izbire. Nisem žrtev. Kreiram svoje življenje in sebe.
4. Naučila sem se, kako pomembno je dovoliti si čutiti in zaupati svojim občutkom. Ko dam ljubezen sama sebi, najdem mir in jasno pot naprej.
5. Moja osnovna vrednost je, da sem prisotna. Tukaj in zdaj. Vse, kar dam svetu, je moje darilo. In vse, kar mi življenje da, je darilo. Hvaležnost je vir obilja.
6. Spoštujem svoje vrednote. Pazim, da jih ne kršim sama ali kdo drug.
7. Svoj fokus usmerjam na močne strani pri sebi in drugih, iščem odgovore namesto izgovorov, imam jasne cilje, iščem rešitve in pozitivno naravnanost.
8. Vzamem si čas zase, za meditacijo in za tiste, ki so mi blizu. Vzdržujem stik s seboj in z bližnjimi.
9. Življenje je kratko. Zato si postavljam prioritete. Izbiram tisto, kar me najbolj osrečuje, izpolnjuje. Delam tisto, s čimer lahko naredim največji pozitiven učinek.
10. Razmišljam s svojo glavo. Samo jaz vem, kaj je zame prav. Cenim svojo samostojnost in drugim pomagam, da postanejo samostojni.