Kakšen je za vas vrhunski vikend in kaj je za vas vrhunski dosežek? Njen je povezan s prav posebnim izzivom. Ime ji je Tina Žarki in tako kot vsaka ženska v sebi skriva nepremagljivo moč. Minuli vikend jo je pokazala in dokazala sebi in drugim, ko se je s kolesom podala na pot do Bratislave.
Netipična kolesarka z AllStarkami
Tina ni tipična kolesarka. Stara je 45 let. Je mamica, športnica in osebna trenerka. Obožuje kolesarjenje, tako kot tek, rolanje, hojo po hribih. Kolesarsko kondicijo ne nabira s kolesom, temveč s hribolazenjem. Nima zavidanja vredne kolesarske opreme, saj vozi 13 let staro cestno kolo in to v AllStarkah, ki jih obožuje in ne zamenja. »Pa me sprašujejo, občudujejo, ne razumejo in vedno znova govorijo naj si že enkrat kupim kolesarske čevlje. Bojda jih nujno potrebujem. A vztrajam pri svojem …Všeč mi je to, da imam stopala svobodna, da so moje noge v mehkem copatu, da imam stik s podlago. Oktobra 2019 sem si zlomila gleženj. Trojni zlom z izpahom. Moja noga rabi svobodo, čeprav dela čudeže, ki jih marsikatera noga ne. Sem rekreativna športnica in moje vodilo je, da v športu uživam,« pojasni sogovornica.
Ogromno časa posveti športu. Brez njega ne ve, kako bi funkcionirala na dnevni bazi. Misli se ji skristalizirajo v naravi. »Počutim se srečnejšo, močnejšo in sprejemam sebe v celem paketu. Jaz sem cela jaz od glave do pet. Ni napak. Nisem se vedno gibala v športnih krogih in nikoli si nisem mislila, da bom multitask športnica. Začela sem s hojo do službe in nazaj. Nadaljevala s 5 km tekom, ki se je razvil v 10 km, nadaljeval v 21 km, nato v 42 km in ne nazadnje sem prišla na 75 km ultramaraton. To ni nekaj norega! To je posledica fizične pripravljenosti in želja po izzivu.«
Začela sem s hojo do službe in nazaj. Nadaljevala s 5 km tekom, ki se je razvil v 10 km, nadaljeval v 21 km, nato v 42 km in ne nazadnje sem prišla na 75 km ultramaraton
Na 420 kilometrov z bidonom vode, limono in soljo
Njen prijatelj, kolesar Matjaž je bil res prepričljiv in ji je navrgel idejo o Bratislavi. »Takoj sem potrdila in v trenutku sem vedela, da je to ta izziv na katerega sem čakala. Ja! Končno nekaj večjega kot karkoli drugega,« se navdušeno spominja Tina. Ekipa se je zbrala na Goričkem. 13 kolesarjev, od tega dve dekleti. Štart ob 4h ponoči. »Malokrat se vozim ponoči, pa vendar nočno vožnjo obožujem. Ni prometa. Na kolesu imaš lučko spredaj in zadaj, vidljivost je le v obsegu te svetlobe in vožnja, ker ne vidiš naprej, se ti zdi, da se hitreje premikaš, Plus tega, je čar tudi v tem, da ko prideš v klanec ne vidiš kako dolg je le-ta.
Pot nas je vodila iz Slovenije na Madžarsko, nato čez Avstrijo in do Slovaške. 210km v eno smer in 210km v drugo. Izjemna proga, večinoma ravninska, vseeno pa je zajela 1800 višinskih metrov, dolgih klancev, ki so se postopoma dvigovali in ti jemali dih.« A kako prekolesariti 420 km? To je dolga pot. Kot, da bi se z avtom vozili Iz Ljubljane do Kopra štirikrat. Da tako razdaljo prevoziš s kolesom je vrhunsko, da jo prevoziš v manj kot dnevu pa je izjemen dosežek. »Sonce, veter, vročina so nas spremljali podnevi Ne glede na to koliko vode sem čez dan popila, ni bilo dovolj. Moje telo je srkalo tekočino konstantno.
A kako prekolesariti 420 km? To je dolga pot. Kot, da bi se z avtom vozili Iz Ljubljane do Kopra štirikrat. Da tako razdaljo prevoziš s kolesom je vrhunsko, da jo prevoziš v manj kot dnevu pa je izjemen dosežek.
Sem športnica, ki prisega na zdrav način prehranjevanje in želim, da je vse bolj ali manj na naravni osnovi. Prehranskih dodatkov se izogibam na veliko, ker ne verjamem vanje. In tako sem si na štartu v bidone nalila vodo, stisnila svežo limono ter dodala sol. Vedno pazim, da vsega ne popijem in tako voda, ki jo v bidon natočim kasneje, ima še vedno okus po limoni in soli.
V nahrbtniku sem imela sendvič, energijsko pijačo in dve čokoladici. V Bratislavi smo odšli na kosilo. Kolesarji iz ekipe so jedli testenine in pili pivo, jaz sem si naročila solato s piščančjim mesom. Telo vedno potrebuje vitamine in nikoli jih ni premalo. Za posladek pa Coca-colo. Velikokrat se sprašujem, ali je sladkor potreben ali ne, pa vendar vsakokrat pridem do tega, da se z njim počutim tako kot mali otrok s svojim medvedkom. Malo sladkorčka še nobenemu ni škodilo, je pa dober za dušo. Tako kot kepica ali dve sladoleda.«
Pot nazaj v znamenju (ne)sreče in jelenov
Na poti nazaj so se ustavila na Bratislavskem mogočnem gradu. »Pokali smo od energije in veselja, da smo tam in da gremo že proti domu.« V zraku je bilo 35 stopinj. Na kolesu se to ne opazi, ker ti piha vetrič v obraz in v bistvu bolj uživaš kot ne. Po isti trasi nazaj. Čudovita ravninska kolesarska pot jih je vodila skozi Avstrijo na Madžarsko in noč je zamenjala dan. »Vsi smo bili polni zagona, dobre volje, optimizma in nasmehov. Moja ženska energija je pripomogla k dobremu počutju cele ekipe.« Na poti niso imeli večjih težav, dokler jim poti ni prekrižal voznik avtomobila. Zapeljal je na cesto, brez da bi bil pozoren na kolesarsko stezo. Sedem kolesarjev je uspešno ustavilo, osmi pa se je zaletel v avto. »Na srečo sta kolesar in kolo ostala oba v enem kosu, avto pa je utrpel posledice. Nadalje nam je ponoči pot prekrižala druščina jelenov, in če bi bili le za sekundo hitrejši, bi se zaleteli v nas in poteptali z vso svojo težo in hitrostjo. Nazaj smo se tudi večkrat ustavili, ker smo potrebovali več vode in energije kot v prvi polovici poti. Sendvič in energijska pijača sta mi se kako prav prišla ravno na zadnjem delu. V cilj smo pripeljali ob dveh ponoči, veseli in ponosni. Uspelo nam je prekolesariti 420 km,« je še zdaj navdušena Tina in doda: »Še bolj vrhunsko od tega pa je, da se zjutraj zbudiš in nimaš niti ene same bolečine v nogah, rokah.
Norost »amaterjev«
»Šport je odličen! A rekreativci smo velikokrat veliko “hujši od profijev”, ker nimamo meja. Ker grem lahko teči do Avstralije ali pa prekolesarit cel svet. Niti nismo nori. Naša norost je da obožujemo šport. In moja norost je ta, da šport želim približati vsakemu posamezniku z nasmehom,« razmišlja Tina.
In ko jo kdo vpraša v čem je smisel vsega truda, če za to nisi plačan, odgovarja: »Sem plačana, a ne z denarjem, pač pa z dobrim počutjem, zdravjem. Živim življenje, katerega nebi zamenjala za strmenje v tv in vrečko čipsa. Je pa res, da lahko veliko čipsa pojem, ker veliko energije tudi pokurim,« sklene pogovor Tina in vse Nepremagljive poziva: Pojdite ven. Vdihnite ta zrak. Naredite nekaj korakov. Odklopite se od materialnega sveta. Zase. Za zdravje. Za dobro počutje. Življenje je lepo!
