Njeno ime je Patricija Špik. Prihaja iz vasice blizu Cerknega in je doma zelo blizu tamkajšnjega smučarskega centra. Po izobrazbi je inženir živilstva in prehrane. A to ni zgodba o smučarki, niti o trgovki. Je zgodba o prav posebni šoferki. Je namreč voznica avtobusa, motoristka in bodoča kamionistka.

Ne le da obvlada manjša popravila na avtobusu, za njo je tudi kup dogodivščin in izzivov, povezanih z njenim delom. Ljubiteljico živali, zapriseženo vegetarijanko, ki obožuje adrenalin in vonj po bencinu, navdušeno nad tatuji, sladoledom in kavo, spretno pri peki slaščic, kar se ji nikakor ne vidi, saj dela tudi kot model, boste spoznali v tokratnem pogovoru. Zagotovo je namreč ena tistih, ki za katere lahko rečemo, da so nepremagljivi, saj počne tisto, kar jo veseli, in ruši stereotipe.

Od kod ljubezen do motornih vozil na tisoč in en način? 

Že od mladih nog sem navdušena nad športnimi motorji, oči so se mi kar zasvetile, ko sem prvič zaslišala zvok motorja in zagledala meni všečne motorje. Zato je bilo seveda logično, da bom nekoč tudi sama imela nekaj podobnega. Prvi motor sem si kupila pri 24 letih. Kar se tiče avtobusa, pa nisem nikoli razmišljala v tej smeri. Doma imamo že dobrih 25 let podjetje za prevoz potnikov in apartmaje, tako da sem že skoraj vse življenje obdana z avtobusi. Izobraževala sem se v čisto drugi smeri, vendar nisem dobila službe. Zato se nam je utrnila ideja, da bi se zaposlila kar doma. Tako sem naredila vse izpite in tečaje ter pridobila temeljno poklicno kvalifikacijo za voznika in izpit za avtobus. 

Kaj vas pri tem delu najbolj navdušuje?

Najbolj me navdušuje odkrivanje sveta. Kot voznik spoznaš zelo veliko novih ljudi, skleneš veliko prijateljstev, dobiš mnogo novih priložnosti. Vidiš veliko novih mest, krajev, držav, ki jih drugače po vsej verjetnosti nikoli ne bi. 

Katera je bila najbolj nepozabna izkušnja oz. anekdota s potniki, ki ste jo doživeli pri tem delu?

Veliko izkušenj in anekdot se je že nabralo. Ene so malo lepše, druge malo manj. Najverjetneje mi bo najbolj ostala v spominu moja prva samostojna vožnja – prve ne pozabiš nikoli, pravijo (smeh). Zanimiva pa je bila tudi moja prva tura – 11-dnevno potovanje. Vedno sem govorila, da bom vozila ture in turiste, a nikoli ni bilo prave priložnosti za to. No, za to turo sem izvedela nekega jutra. Nemudoma sem mogla spakirati kovčke in pripraviti avtobus ter se podati na sever Nemčije, kjer sem zamenjala avtobus v okvari. Potniki so bili Arabci iz okolice Dubaja.

Vse lepo in prav, vendar se naša in njihova kultura precej razlikujeta. Ženske so pri njih malo drugače obravnavane kot pri nas, prav tako se precej delijo na sloje. Jaz bi morala biti kot voznica recimo čisto tiho in se ne pogovarjati z njimi, kaj šele družiti. Vendar smo se z nekaj dekleti iz skupine odlično ujele in tudi pozneje obdržale stike. 

Kako pa se sicer obnašajo ljudje, ki vstopijo na avtobus in na voznikovem sedežu zagledajo žensko? Še vedno namreč v tem poklicu prevladujejo moški …

Seveda se čudijo tudi naši fantje, saj punce še vedno povezujejo s stereotipi. Slišala sem tudi že take in drugačne opazke ter komentarje, ampak tega je vedno manj. Tudi deljenje služb na moške in ženske je vedno manj, saj vsak, če ima veselje, lahko delo opravlja enako dobro oz. uspešno, ne glede na spol. Položaj se izboljšuje in deklet je vedno več tudi za volanom avtobusov in tovornjakov.

In ko kdo lovi avtobus, ga počakate? 

Seveda (smeh). Sicer vozim bolj kot ne turistične ture, tam pa so večje skupine in običajno nihče ne zamuja. Če pa se to že zgodi, seveda počakamo.

Kaj je pri tej službi najtežje in kaj najslabše?

Najtežje pri tej službi je verjetno to, da podzavestno vedno veš, da si odgovoren za vse ljudi na avtobusu. Da moraš biti z glavo pri stvari ne glede na vse. Sicer sama poskušam to odmisliti, a ne gre vedno. Najslabše je verjetno čiščenje avtobusa. Sama poskušam držati na avtobusu red, saj razne vonjave sendvičev ne ugajajo vsem potnikom, vendar to ne gre vedno. Sploh če se kaj polije, je to zelo težko očistiti. 

Najtežje pri tej službi je verjetno to, da podzavestno vedno veš, da si odgovoren za vse ljudi na avtobusu.

Kako pa vas gledajo moški kolegi? Ste se jim morali kdaj dokazati?

Moški kolegi so me zelo lepo sprejeli. Vedno, ko sem potrebovala pomoč, so mi rade volje pomagali. Dobila sem tudi par koristnih nasvetov in napotkov, ki so mi pozneje prišli še kako prav. Dokazala sem se dovolj že s tem, da sem naredila izpit in se lotila te službe. Dokazujem pa se sama sebi, ko izpeljem vožnjo tako, kot je treba. Ne drugim (smeh).

Ali v času epidemije močno pogrešate svoje delo?

Seveda, saj za nas, turistične avtobusne voznike, epidemija še kar traja. Od marca sem odpeljala samo en tridnevni izlet in priznam, da zelo pogrešam svoje delo. Sploh zato, ker sem ga opravljala z veseljem in sem bila čisti deloholik. Sem pa imela to poletje zelo veliko časa za izlete z motorjem, to sezono sem naredila največ kilometrov v svoji motosezoni. A prav zaradi epidemije je bilo treba na stvari začeti gledati širše. Turizem in potovanja bodo še nekaj časa na stranskem tiru in zelo dolgo bo trajalo, da se bo vse skupaj vrnilo v prvotno stanje, če se sploh kdaj bo. V vmesnem času pa, sem si rekla, si bom poiskala neko alternativo. 

Kateri je bil največji izziv, s katerim ste se srečali kot voznica avtobusa?

Ena težjih situacij je bila, ko sem se v nekem turističnem mestu znašla v ozki enosmerni ulici, obdani s hišami in hoteli, na koncu pa sem morala zaviti ostro desno. Ob cesti so bili tudi parkirani motorji in kolesa, napoti mi je bila še hotelska tenda. Noro! Ampak ven smo prišli s celim avtobusom, tudi tenda je ostala nedotaknjena. Take situacije ti poženejo kri po žilah (smeh). Je bila pa to dobra šola, da ne gre vedno zaupati vodičem in navigaciji. Od takrat se malo bolj pripravim za potovanja. 

Ste tudi bodoča kamionistka. Je težje manevrirati avtobus ali kamion?

Kamion sem poskusila voziti, a ne morem reči, kaj je lažje. Z glavo moraš biti pri obeh vozilih stoodstotno pri stvari. Kamion je mogoče s stališča odgovornosti malo lažje voziti, v kabini si sam, v avtobusu pa je 50 ljudi, za katere si odgovoren. Fizično pa je zagotovo kamion težje voziti, saj moraš biti zraven pri natovarjanju in raztovarjanju. Za oboje pa moraš imeti veselje do dela in tega, da te cele dneve ali tedne ni doma. 

Kako pa poskrbite za to, da vas po večurnem sedenju za volanom ne boli hrbtenica?

V prostem času zelo rada hodim v hribe, zato se vedno, ko kje dolgo čakam potnike, odpravim na kakšen sprehod. Ker imam težave s sklepi, se pa trudim redno delati raztezne vaje, saj mi pomagajo. 

Tudi zasebno radi sedete za volan ali ga imate dovolj v službi?

Tudi zasebno se rade volje kam odpeljem. Pred epidemijo ni bilo dneva, ko ne bi kam šla, službeno ali zasebno. Ko je lepo vreme, pa avto zamenjam za motor.

Znate pri vseh teh vozilih denimo zamenjati gumo in obvladate tudi druge manjše tehnične popravke?

Gumo znam zamenjati. Na avtu jo zamenjam sama, na avtobusu pa ne, to rade volje prepustim komu močnejšemu (smeh). Avtobusi so postali zelo modernizirani in vse napake je treba popravljati z računalnikom. Sama preverjam tekočine in popravim kakšne malenkosti.

Gumo znam zamenjati. Na avtu jo zamenjam sama, na avtobusu pa ne, to rade volje prepustim komu močnejšemu.

Katera je bila najbolj nepozabna avantura z motorjem?

Ja, motor je res moja ljubezen od mladih nog. Ne bi se mogla odločiti samo za eno, saj je vsak izlet nekaj posebnega. Ena boljših izkušenj je bil dan, preživet na dirkališču. Čisto drugačna vožnja je kot po cesti. Lansko poletno potovanje okrog Slovenije je bilo tudi nepozabno. Mislim, da smo v 2020. vsi malo bolj raziskali našo državico. Sem bila pa lani tudi prvič v Makarski z motorjem. Jadranska magistrala je ena izmed boljših cest in jo je čisti užitek prevoziti z avtom ali motorjem. 

Še malo za šalo in malo zares. Nekateri pravijo, da tovrstna težka dela opravljajo bolj ‘ženske možače’. Se strinjate ali ne? 

Sama se ne strinjam s tem. To je verjetno spet stereotip, ki se drži te službe. Videla sem že veliko luštnih voznic, zato to glede možač ne velja. Lahko pa pogledate moj blog (šoferka.com) ali instagram (patty_r6) in sami ocenite, ali sem zaradi službe ‘možača’ (smeh).

Zakaj in kako bi radi opogumili več žensk, da se odločijo za tovrstno delo?

Kako bi jih opogumila, ne vem. Lahko pa povem, da jim ne bo žal, če se bo katera odločila postati voznica avtobusa. Vidiš in spoznaš veliko novih stvari, vsaka vožnja je izziv, delo ni monotono, vedno se kaj dogaja. Če ste rade dolgo od doma in rade potujete, je to nekakšen plačan dopust (smeh).

Fotografije: osebni arhiv