Nepremagljive beremo. Tokrat nam je pod roke prišla knjiga, ki jo je napisal Albert Espinosa.

To knjigo sem do konca prebrala danes zvečer. Želela sem zgodaj spati, da bom zgodaj vstala. Ampak ne morem spati. Ura je več kot polnoč, meni pa ne dajo miru misli, ki se postavljajo na vse strani v moji glavi, odkar sem zaprla knjigo in ugasnila luč. 

Ko nočem vzeti ‘te’ knjige v roke …

Rumeni svet je knjiga, za katero sem si rekla, da jo moram prebrati. A ker govori o temi, o kateri ne želim veliko razmišljati, je čakala dolge mesece, da sem jo odprla. Albert Espinosa je v njej opisoval, česa se je naučil v desetih letih, ko se je boril z rakom. In priznam – takšne knjige se težko lotim. Bojim se, da bi se česa nalezla. Verjetno razumete, o čem govorim, kajne? Pa vendar se mi zdi, da prav po prebiranju takšnih knjig, po pogovorih z bolniki, ozdravljenimi, svojci ali tistimi, ki delajo z rakavimi bolniki, živim lažje, z manj ‘peska v očeh’, morda celo z manj strahovi.

In prav Rumeni svet je knjiga, ki mi je na soočanje z rakom pokazala povsem drugačen svet. Veliko bolj vesel, predvsem pa veliko bolj živ, kot sem si ga predstavljala do zdaj.

In prav Rumeni svet je knjiga, ki mi je na soočanje z rakom pokazala povsem drugačen svet. Veliko bolj vesel, predvsem pa veliko bolj živ, kot sem si ga predstavljala do zdaj. Pisatelj je tako iskren, pristen in poln življenjskih modrosti, da iz knjige še ne morem pobrati listkov, ki označujejo stavke in odstavke, ki jih še hočem prebirati, da jih zasidram globlje v srce. 

… in sem si hvaležna, izjemno hvaležna, da sem jo le začela brati …

Albert Espinosa je imel v življenju veliko srečo. Ne le zato, ker je preživel, ampak predvsem zato, ker je srečo znal najti, slišati, vonjati, videti. Od zdravnikov, sester, negovalcev, svojih ‘sotrpinov’ oz. bradačev, kot so si pravili otroci z rakom v bolnišnici, se je naučil modrosti, ki mu služijo za polnejše in srečnejše življenje. Modrosti, ki dajo misliti. O odnosih – do sebe in do drugih – in o smrti.

O slednji premišljujem, v časih, ko je razglašena pandemija in ko vsakdo pozna koga ali nekoga od koga, ki ga zaradi virusa ni več med nami … Premišljujem, zakaj se tako izogibamo besedi smrt. Zakaj se je tako prekleto bojimo. Zakaj se tako močno bojimo bolezni, ki nas že z diagnozo pripeljejo bliže besedi iz štirih črk, v kateri ni nobenega samoglasnika. Precej mrka je ta beseda, a Albert Espinosa o njej govori lahkotno, čeprav s premislekom, o njej govori kot o delu življenja. Pomembnem delu, ker vsaka stvar potrebuje svoj konec. 

… ker težke teme pisatelj osvetli kot sonce in postanejo tople, mehke in svetle …

Če sem sama pri tem pisanju nekoliko mrakobna, je on svetel kot sonce, greje nas s svojimi toplimi žarki kot veliki brat, in nas na koncu pouči, kdo so rumenčki, kot je poimenoval ljudi, ki spreminjajo naše življenje na bolje, četudi smo jih srečali le naključno in jih ne bomo nikdar več srečali. Sama sem neskončno hvaležna za vse rumenčke, ki so kdaj stopili v moj svet, in čeprav je Albert Spinoza prepričan, da jih je vsakomur namenjenih le 23, se tu z njim ne morem strinjati. Mislim, da jih je lahko tudi več. Tako kot čudovitih knjig, ki spreminjajo naše dojemanja sveta, z njim pa misli in dejanja. Vsekakor je Rumeni svet ena od njih. Toplo jo priporočam. Zdaj, prav zdaj je ravno pravi čas za to, da pustite rumenčkom vstopiti v svoj svet. 

Na kratko o knjigi:

Albert Espinosa ni želel napisati knjige o tem, kako preživeti raka. Niti ni želel napisati knjige za samopomoč. Namesto tega je napisal knjigo o rumenem svetu, svetu, ki je vsem dosegljiv. Svet v barvi sonca. Označuje poseben način življenja, sprejemanja sveta in negovanja sebe z lekcijami, ki se jih naučiš iz dobrih in slabih trenutkov. Svet, ki osrečuje, svet, v katerem radi živimo. Topel kraj, kjer poljubi lahko trajajo deset minut, kjer so neznanci lahko vaši najboljši zavezniki, kjer strah izgubi svoj pomen, kjer smrt ni tisto, kar se dogaja samo drugim, življenje pa je najdragocenejše. Ta knjiga govori o vsem vsem, kar čutimo in česar ne rečemo, o strahu, da nam odvzamejo to, kar imamo, da se v celoti prepoznamo in cenimo, kdo smo vsako sekundo dneva.

Albert Espinosa ni želel napisati knjige o tem, kako preživeti raka. Niti ni želel napisati knjige za samopomoč. Namesto tega je napisal knjigo o rumenem svetu, svetu, ki je vsem dosegljiv.

Ta knjiga je namenjena spoznavanju in vstopu v poseben in drugačen svet; predvsem pa temu, da odkrijemo “rumenčke”. “Rumenčki” so ljudje, ki stojijo med ljubeznijo in prijateljstvom ter dajejo smisel našemu življenju. So nova lestev prijateljstva, tisti ljudje, ki niso partnerji ali prijatelji, tisti ljudje, ki ti križajo življenje in z enim samim pogovorom lahko vse spremenijo. Brez zadržkov – to knjigo boste morali prebrati tudi zato, da boste začeli iskati svoje “rumenčke”. »Rumeni svet je fantastičen svet, ki ga želim deliti z vami. To je svet odkritij, ki sem jih storil v desetih letih, ko sem zbolel za rakom. Zanimivo je, a moč, vitalnost in ugotovitve, ki jih narediš, ko si bolan, delajo tudi, ko si dobro, iz dneva v dan,« ugotavlja Albert Espinosa.

Knjigo, ki nam spremeni pogled na življenje in predvsem boj z rakom in smrt, je napisal

Albert Espinosa, španski scenarist, pisatelj in igralec, ki je pri 14 letih zbolel za rakom in naslednjih deset let bolj ali manj preživel po bolnišnicah, kjer so želeli zajeziti njegovo bolezen, zato so mu odrezali nogo, del jeter in eno pljučno krilo. V Albertu pa sta vseskozi, tudi med najhujšimi boleznimi, bdela ostro oko in ustvarjalni duh in pri 24 letih je bolnišnico zapustil z inženirsko diplomo katalonske univerze ter začel pisati scenarije in kratke zgodbe.