Hafis je prvi pesnik, ki sem ga nekoč, pred več desetletji, ko sem se preselila v ‘veliko mesto’, hodila brat v knjigarno in uživala posebne trenutke intimnosti v meni ljubem prostoru, založenem s knjigami, modrostjo in umetnostjo besed.
Rada sem ga brala, ko je nanesla priložnost, in kar čakala in čakala, da njegovo knjigo sladostrastnih in hkrati tako globokih pesmi, ki opevajo boga in življenje, dobim lepo zavito kot darilo.
Pred nekaj leti sem si zlato Hafisovo knjigo za novo leto podarila sama. Ta zbirka 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra je eno najlepših daril, ki sem si jih kdajkoli podarila. Hafisove pesmi berem skoraj vsak dan, se ob njih čudim, plešem, pritrjujem, samo uživam, razmišljam … kar koli mi že prinese tisti trenutek in tista rima.
“Poj, ker je to hrana, ki jo naš sestradani svet potrebuje. Smej se, ker je to najčistejši zvok.”
Všeč mi je, ker so Hafisove rime nagajivo-igrive, strastne in hkrati izjemno globoke, tako zelo, da včasih zatišči v želodcu. Zdi se mi, da Hafisove pesmi niso za reve, da niso za tiste, ki ne zmorejo ljubiti globoko –življenja, sebe, drugega. Ali pa jih spodbudijo, da končno tudi oni zaživijo? Mene Hafis ves čas vabi na ples življenja, radostnega potovanja vase, in rada mu podajam roko. Njegova poezija me namreč nagovarja, naj na življenje ne gledam tako zelo resno, naj se zabavam in lahkotno poglabljam v globine. Ob teh pesmih se vedno znova lahko le nasmehnem svoji neumnosti, ki sem ji dovolila, da je tako dolgo s svojim karajočim prstom žugala, da življenje ni igra. Zdaj, ko plešem s Hafisom, vem, da je.
Na kratko o knjigi
108 divje sladkih pesmi največjega perzijskega lirika in sufijskega mojstra Hafisa pod naslovom Zapleši z menoj vabi v svet sladko-divjih pesmi, poljubov modrosti, igrivosti in globine. »Hafisove pesmi so dragocena modrost in humor ljubega in tesnega prijatelja. Posebno darilo tega prijatelja je poezija, ki lahkotno igrivo, a hkrati globoko slavi vsak najmanjši izraz ljubezni v vesolju, opeva svobodo in nenehno spodbuja naše srce, naj zapleše.« iz uvoda prevajalke pesmi Barbare Škoberne
Zapleši z menoj je upesnil
Hafis, njegovo pravo ime je Šems ed-Din Muhamed (1320-1389). Velja za največjega lirskega pesnika v perzijskem jeziku. Rojen je bil v Širazu, kjer je preživel skoraj vse svoje življenje. Hafis naj bi napisal okoli pet tisoč pesmi. Večji del je uničila ortodoksna verska in državna oblast, ki je nasprotovala vsebini v njih, ohranilo naj bi se jih petsto do sedemsto.
Hafisova zbirka pesmi Divan je klasika sufijske literature. Njegove pesmi izražajo najgloblje duhovne doktrine Islama. Poleg Korana je Hafisova poezija ena najbolj branih literarnih del v islamskem svetu. Hafis je vplival na številne evropske pesnike; ljubil ga je Goethe, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona. Ta je Hafisa prevajal in ga imenoval “poet poetov” in po njegovi zaslugi so v 19. stoletju njegove pesmi postale znane in priljubljene tudi na zahodu.
