Damijana Janžekoviča sem spoznala prav zaradi knjige, ki jo je napisal, da bi več govorili o tem, kaj se prepogosto dogaja za zidovi slovenskih stanovanj in hiš.

Da bi zbudil učitelje, socialne delavce, sosede in sorodnike otrok, ki živijo v peklu, polnem sovraštva in nasilja. Pri njem je mama postala izjemno nasilna, ko je začel hoditi v šolo. Pod pritiskom ocen in vsega, kar prinese šola, je klonila predvsem ona. 

Knjiga daje uvid v otroštvo, kakršnega živi preveč slovenskih otrok, pravzaprav pred očmi vseh. Zakaj raje pogledamo stran, kot pa se ‘vmešavamo’ v življenja drugih? Damijan je nujno potreboval pomoč. Seveda tudi njegova mama, ki ni mogla sprejeti, da je rodila fantka in ne punčke. Prepričana sem, da tudi punčke ne bi mogla ljubiti tako, kot si je zamišljala sama, saj ne bi bila po njenih merilih. A pustimo zdaj to. Damijan je napisal knjigo o svojem otroštvu skozi oči majhnega dečka. O babici, stricu, mami in njeni bolezni …

O mami in njenem raku

To poglavje priporočam v branje vsem mamam, očetom, babicam in dedkom, pa tudi učiteljicam. Četudi nihče v družini ne bo nikoli bolan. Za vsak primer. Tako lepo, nazorno je Damijan opisal vsa občut(en)ja otroka ob mamini bolezni. Strahove, vprašanja, ki se mu podijo po glavi, zaradi katerih v šoli ne more slediti pouku in ob domači nalogi ni zbran … Zaradi česar se lahko stepe s prijatelji, postane agresiven. Damijanova zgodba je posebna, upam, da takšnih ob vrnitvi mam iz bolnišnice ni veliko, a morda prav zato še nazorneje opiše vse, kar se dogaja v otroku, ko je z mamo kaj narobe.

Alkohol, prevelike zahteve do otroka in agresija

Damijan je zelo nazorno opisal tudi, kako se je mamina agresija skupaj z litri popitega piva stopnjevala, kako je padala na izpitih materinstva in kako je navzven skušala dajati povsem drugačno podobo. Ter kako učitelji v šoli niso opazili, kaj se v resnici dogaja doma. 

Samomor

Je samomor rešitev? Kakšne stiske doživlja otrok, da hoče skočiti s stolpnice in za vedno končati življenje? Kaj ga vodi k temu, kako je to videti  in zakaj navsezadnje tega ne stori? In kaj vse so lahko razlogi, da mladostnik hoče končati življenje?

Zakaj želite prebrati to knjigo?

Ker smo družbeno odgovorna bitja. Ker nam ni vseeno, kaj se dogaja za sosedovimi vrati, ker lahko otroku in tudi njegovim staršem pomagamo tudi mi. Po svojih močeh – s prijazno besedo, pogovorom, ponujeno pomočjo ali s klicem policije. Pa tudi zato, da lažje razumemo ljudi, ki jih srečujemo na vsakdanjih poteh svojega življenja. Ter nenazadnje – tudi sebe, svoje odzive in dejanja. Ter zato, da se lahko zahvalimo vsemu, kar nam je življenje prineslo lepega, dobrega, ljubečega. K sreči je bilo velikokrat ljubeče tudi do Damijana, zato mu je uspelo zrasti v prijetnega mladeniča, ki rad pomaga drugim. Ki želi prebuditi zaspani svet in dati glas tudi vsem, ki ga še nimajo.

Na kratko o knjigi

Knjiga govori o stiski otroka, ki živi z mamo alkoholičarko, ki svojega sina ne zmore sprejeti. O poslabšanju njenega stanja po hudi bolezni, po kateri je komaj preživela. O strahovih otroka, ki leži v postelji in se dela, da spi, ker se boji, kaj bo naredila mama, ko se vrne iz gostilne. O tem, kako si je hotel vzeti življenje … Ter po drugi strani o ljubeči babici in stricu, ki sta mu hotela zagotoviti čim lepše otroštvo. O otroštvu, polnem strahov, samospoznavanj in svetlih lučkah – ljudeh, ki otroku pomagajo preživeti in odrasli v odgovornega človeka.

Knjigo Izgubljeno otroštvo je napisal

Damijan Janžekovič, fant, ki je odrasel sredi Ljubljane in uživa v preprostih trenutkih, branju knjig, prijetni družbi in širjenju dobre volje vsepovsod. Izjemen poslušalec, ki rad prisluhne zgodbam drugih in jih spodbuja, da ne obupajo in sledijo svoji poti. Imel je težko otroštvo ob agresivni mami, oropan je bil lahkotnega otroštva ljubezni in sprejetosti. A namesto da bi padel v vlogo žrtve, se je odločil, da bo svojo zgodbo osmislil. Ob podpori prijateljev in vere je našel moč, da se je zgradil v srečnega in stabilnega fanta, ki živi lepo življenje, polno smeha, uspehov in zadovoljstva. S svojo zgodbo bi rad pomagal vsem, ki za štirimi stenami doživljajo kaj podobnega, kot je on. Čas je, da si nehamo zatiskati oči in podamo roko in ramo žrtvam nevarnega domačega okolja.