Ločitev med karanteno: padle so vse maske!

Karantena je razjasnila marsikaj. Tudi to, kdo res ni več za skupaj, in v nekaterih slovenskih občinah povzročila kar za tretjino ločitev več kot v preteklih obdobjih. 

Že dolga leta se je – pri nas in po svetu – največ ločitev zgodilo po tem, ko so pari ali družine preživeli več časa skupaj, torej po dopustih in božično-novoletnih praznikih. Da je karantena, v času katere je skupno bivanje 24/7, poleg vsega stresa, ki ga je prineslo to krizno obdobje, povzročila, da so prenekatere družine počile po vseh šivih, torej ni nič čudnega. Če smo torej imeli srečo, da Covid19 po Sloveniji ni moril tako množično kot v drugih državah, smo glede razpada družin podobni drugim. Pri parih, pri katerih je zakon stal na izjemno trhlih temeljih, v katerih partnerja nista zmogla konstruktivne komunikacije in iskanja rešitev, se je dokončno pokazalo, da srce za drugega ne bije več … 

»Kot psihoterapevtka sem že ves čas čutila, da ljudje v sedanjem stilu življenja ‘brzijo v brezno’ … Daleč od oči in srca. Daleč od samega sebe, bližine s svojimi najbližjimi. Bili smo kot podivjani vsak v svojem kaosu, ki se ne ustavi. Mnogi so domov hodili le še spat. Ljubezen, potreba po bližini in varnosti so naše osnovne potrebe, ki smo jih s takšnim slogom življenja postavili na stranski tir, s tem pa začeli uničevati samega sebe,« mi je na vprašanje, zakaj se par tako množično ločujejo prav zdaj, odgovorila Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize, in dodala: »Spomnite se na obdobje naših življenj pred karanteno. Največkrat slišan izgovor je bil: ‘Nimam časa,’ izgorelost, tesnobnost, ki so marsikdaj polnile mojo pisarno in naša življenja. Partnerski in družinski odnosi so velik del vzroka vseh psihičnih posledic, saj so toksični odnosi nevidni morilci.«

Torej je karantena odstranila vse maske?

Točno tako. Ljudje si radi lažemo, svoje težave pospravljamo pod predpražnik ter v omarah nabiramo vso zbrano šaro. V karanteni pa smo doživeli preobrat. Stop! Ni več kam bežati. Ne ven, ne s prijatelji, ne v službe, ne na hobije … Takrat pride do soočenja s samim seboj in posledično tudi z ‘midva’ – s partnerskim odnosom. Ljubezen si prisegamo v dobrem in zlu. Vendar ni veliko partnerstev, ki to v praksi zmorejo. Vsi se zavedamo, kako sladkih je prvih šest mesecev zveze. Zakaj ne uspemo tega stanja vzdrževati vse življenje? Verjamemo v ljubezen, vemo, da je to mogoče, vendar smo z omenjenim življenjskim slogom pridobili tudi minuse. Ljudje si mislijo, da imajo še mnogo izbire in zakaj le bi se obremenjevali, če ne gre, za nesrečno partnerstvo pa krivijo partnerja. Vendar je prišel čas, ko je prav, da se vprašamo, ali smo se sploh pripravljeni soočati sami s seboj. Še čutimo ljubezen do partnerja? Jo lahko obudimo? Prebrodimo prepreke do sreče? Kajti enake težave lahko spet nesemo v novo razmerje, kjer se naša šola partnerstva ponovi.«

Ločitev prinese veliko žalosti, novih skrbi, dvomov v pravo odločitev, sploh če je ženska navajena zatiranja s strani moškega. Kako si v teh težkih časih, ki si nihče ne zna točno predstavljati, kakšna prihodnost ga čaka, soočati še z ločitvijo?

Morda se sliši nerealno, vendar človek v krizi največ spozna, prav v krizi se človek največ nauči. Sploh ne vemo, kako močni smo, dokler ne doživimo ‘brodoloma’. Kadar je vse lepo, večina ljudi osebnostno ne raste, temveč stagnira. Čeprav je ločitev lasten osebnostni brodolom, ki ga ljudje jemljemo kot osebni neuspeh in povzroča občutke nemoči, krivde, slabe samopodobe, je tudi priložnost za boljšega sebe, za učenje pozitivne samopodobe ter dela na sebi. Gre za veliko življenjsko šolo, ko z osebno rastjo ugotovimo, kaj si želimo in česa ne. Pot ni lahka in v podrejenem odnosu, ki ga npr. ženska doživlja s svojim partnerjem, je to še poseben izziv. Premagati je treba vlogo žrtve, odvisnostni odnos, občutek, da nimaš moči, da bi lahko v življenju karkoli naredila sama. Takšna ženska se počuti izgubljeno. Vendar je vsaka noč najtemnejša, preden posije sonce, in svetloba vedno pride. Z željo in vztrajnostjo premagamo tudi najtežja obdobja, ki jih prinese ločitev. Tudi finančna stanja. Čeprav je težko, sploh v primeru, ko nimamo ničesar in nimamo kam iti, poleg tega so tu še otroci. A mame imamo poseben instinkt in moč, ko gre za naše mladiče. 

Premagati je treba vlogo žrtve, odvisnostni odnos, občutek, da nimaš moči, da bi lahko v življenju karkoli naredila sama.

Večji problem vidim v primeru, ko partnerja v odhajanju morda nista dovolj zrela in njun slab odnos uničuje njune otroke. Otroci vedno odnesejo psihične posledice. Še večje nastanejo, kadar živita v toksičnih odnosih svojih staršev, torej skupaj. Torej je potrebna velika notranja moč – zavedati se moramo, da jo imamo prav vsi – obeh partnerjev, da zaščitimo svoje otroke pred dodatnim bremenom, ki jim ga lahko naložimo z blatenjem, obtoževanjem, lažmi, manipulacijami zaradi zlomljenih čustev, zamer, besa med partnerjema.

»Ženske smo močne in zmoremo več, kot si upamo misliti. Pomembno je, da se imamo rade, da imamo voljo do življenja (tega nam ne more dati drug), da smo in imamo željo po finančni neodvisnosti. Ne pozabimo, kjer je volja – tam je pot!« Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize

Kaj narediti, ko nas prevzema strah pred prihodnostjo?

Situacija ni lahka, toda kadar se predajamo strahu, tonemo v njem in nikoli ne moremo uvideti luči, ker smo si z njim zameglili um. Pomembno je, da iščemo rešitve – kdor išče, ta vedno najde! Pot nekaterih je ravna, druga vijugasta, tretja mešana. Vsak ima svojo pot. Iz svoje izkušnje poskušajmo narediti največ, kot lahko. Ko smo žalostni, jokajmo, vendar ne stagnirajmo! Ves čas delajmo na tem, da pridemo iz te teme. Naša duševnost je zapletena, življenje pa je preprostejše. Ne pozabimo: življenje je le tisto, kar v njem vidimo in kar iz njega naredimo. Mi, nihče drug, smo kapitani oz. kapitanke svojih bark. 

Čeprav je ločitev lasten osebnostni brodolom, ki ga ljudje jemljemo kot osebni neuspeh in povzroča občutke nemoči, krivde, slabe samopodobe, je tudi priložnost za boljšega sebe, za učenje pozitivne samopodobe ter dela na sebi.

Pravite, da poti niso ravne. Kaj narediti takrat, ko bi najraje šli nazaj, ko mislimo, da nismo naredili prav? Kako vedeti, da smo se odločili pravilno, in iti naprej, oz. kdaj je pametneje iti nazaj?

Ni pravila. Mislim, da je treba vedno pregledati vse možnosti, kaj bi lahko oba partnerja še naredila, da bi ostala skupaj. Vprašajta se: Se ljubiva? Je možno ta čustva, ki so morda potlačena, obuditi? Sva naredila vse za to, da bi razčistila težave, ki so se nagrmadile med nama? Zakaj se sploh razhajava? Imava isto osnovo, cilje, poglede, interese, konjičke? Kdaj se je v odnosu začelo krhati in zakaj? Pomembno je tudi vprašanje, ali sva oba pripravljena to vedeti. Je kateri od naju preponosen?

Če tega ne storimo, se lahko en od partnerjev prenagli in potem v nekaterih primerih postane zagrenjen, se maščuje preko otroka, vali krivdo na drugega partnerja, se ne sooča s seboj. V ozadju pa so nerazrešena čustva do partnerja, kar lahko traja tudi vse življenje. Na koncu pa nihče ni srečen.

Torej ločitev, ko nam ‘poči pisker,’ ni pametna rešitev in je, sploh ko imamo otroke, pomembno o njen poglobljeno premisliti?

Točno tako. Pomembno je, da si damo čas, da razmislimo, se ne odzivamo prehitro iz negativnih čustev, ki bruhajo iz nas. Pomembno je, da se v odnosu slišimo, poslušamo, da razumemo, kaj je odločilnega pomena v partnerstvu za nas in našega partnerja. Pomembno je, da se pogovarjamo, da težave rešujemo sproti. Če jih nismo, je še čas, da razmislimo o zgoraj naštetem. Dobro je, da pravočasno poiščemo psihoterapevtsko pomoč. Pomaga, da par sliši nekdo tretji, ki ni čustveno vpleten. Tako prepoznavamo komunikacijo, vloge v odnosu, zamere, negativna čustva; vse, kar izražate verbalno in neverbalno. Marsikateri zakon se je tako rešil. Seveda pa morata oba imeti željo pobrskati po sebi, spustiti svoj ego in najti vse vzroke, ki so ju pripeljali do tu.  

Pomembno je, da se pogovarjamo, da težave rešujemo sproti.

V življenju ni sramotno pasti. Vsak od nas ima svoj namen, svoje naloge, ki jih mora v življenju opraviti. Če zamenjamo le osebo, nalogo pa smo zakopali globoko vase, se z njo nismo soočili, je nismo opravili in bo spet prišla z drugo osebo. Prav tako se moramo znati soočati s svojim strahom. Tako kot pri fobiji. Dokler vreščimo vsakič, ko vidimo pajka, nismo ničesar storili za to, da bi strah izginil. Sam od sebe ne bo. To se bo zgodilo postopoma, ko se bomo odločili, da vsakič znova naredimo korak naproti. Dokler pajka ne odstranimo sami. Prvič in drugič bo težko, tretjič bo začel strah izgubljati svojo moč, na koncu pa bo to postalo že rutina. Morda se potem celo nasmejimo pajku in samemu sebi. To je lahko prispodoba za vse pomembno: voljo, vztrajnost, da je noč najtemnejša pred sončnim vzhodom, da nam lahko vedno uspe, če si dovolj želimo, da je največ odvisno od nas.

Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize

Komentirajte