Izpoved: »Nikoli ne bom imela otrok!«

Zgodba ženske, ki je sprejela dejstvo, da nikoli ne bo mama

Tistim, ki nam je dano biti mama, je nepredstavljivo, kako preživeti po letih, desetletij poskusov, vsakomesečnih razočaranj ter še vedno ljubiti sebe, svoje telo, partnerja in življenje. Nemalokrat, ko smo preutrujene od vseh družinskih obveznosti, pomislimo na kakšno žensko, ki si lahko življenje kroji povsem po svoje in si mislimo: »Ko bi vedela …« ali: »Da bi bila za vsaj dan na njenem mestu!« Pa vendar ne vemo, kako je biti na njenem mestu, četudi ima morda ves čas in denar tega sveta.

Dobrila je stara 44 let. Poznam jo že 14 let in čudovita ženska je, mislim, da bi bila res krasna mama. A kako ji to reči? Kaj sploh reči ženski, pri kateri vidiš, da se z možem izjemno spoštujeta, da jima zasvetijo iskrice v očeh, ko se pogledata, ženski, ki vodi uspešno podjetje in včasih pomislim, da se je morda pač odločila za življenje brez otrok? Ali je prav, da v najinih kratkih srečanjih kdaj omenim svojo deklico ali naj je raje ne omenjam, če je to zanjo preboleče? 

Poklicala me je sama. In mi rekla, da si želi, da zapišem njeno zgodbo. Ker je ‘ne biti mama’ še vedno velikanski tabu. »Ne zdi se mi prav, da je najina bolečina še vedno tako velik tabu, da nimamo nobenega društva, ničesar organiziranega, in pripravljena sem o tem govoriti,« mi je rekla in dodala z grenkobo v glasu: »Zadnje čase poslušam, da nisi ženska, če nisi mama. O tem res moramo govoriti. Takšen stavek preprosto povzroči preveliko bolečino. Jaz sem razčistila, o svojih izkušnjah lahko govorim in želim si, da se o tem, kako se ženske, ki ne moremo imeti otrok, dejansko počutimo. Nekatere tega dejstva nikakor ne morejo sprejeti in umirajo na obroke,« je dodala sogovornica.

Ženski ni treba ostati v njeni veliki bolečini in v nekem pomanjkanju, ker naboj, ki ga nosiš, to ljubezen do otrok, lahko deliš na takšne in drugačne načine.

Ko sva se dobili, je bila vesela, videti je bila močna v svoji odločitvi, a čeprav sva obe vedeli, zakaj sva se dobili, so mi prva vprašanja težko šla z jezika. Kako vprašati žensko, kako se ob tem počuti? Kaj naj rečem, jaz, ki imam doma čudovito deklico? Jo imam sploh pravico spraševati? Bom morala, sem se bodrila, k temu me je pozvala ona.

Ste že mladi vedeli, da obstajajo možnosti, da ne boste imeli otrok?

»Celo življenje sem bila prepričana, da bom rodila otroka. Vse otroke imam izjemno rada in z vsemi otroki imam tako izjemno vez, da so vse moje prijateljice rekle: ‘Če obstaja bog, boš ti imela otroka.’ Ker sem bila tako prepričana, da bom tudi sama nekoč postala mama, se sploh nisem nikoli preveč ubadala s tem, da to ne bo mogoče, ker je bilo tako ‘logično’, da bom to postala. 

Pa ste takoj želeli otroke ali ste najprej imeli neke cilje, kot so kariera, potovanja, stanovanje, povsem običajne za mladi par?

»Nekaj časa je še bila neka kalkulacija v glavi, to je bilo konec mojih 20. let – računala sem, da bova imela otroke, ko bom zamenjala službo in bova imela stanovanje. Takrat bom pa pripravljena. Vendar je vmes prišla huda bolezen mojega moža, ob kateri so mi rekli, naj ne načrtujem otrok, ker se to po navadi ne izide. Ta bolezen je premaknila misel na otroka za dve leti, vendar je posledično preprečila tudi nastanek otroka. Takrat sva še oba verjela, da bova otroka imela, da se bo to zgodilo.

»Kaj delaš tukaj? Ti itak ne boš imela otrok …«

»Prva izkušnja, ki me je zaznamovala, je bil pri 32. letih pregled v ljubljanski porodnišnici, kamor sem prinesla svoje izvide in izvide moža. Ginekolog. jih je vrgel predme in rekel: »Kaj delaš tukaj? Ti itak ne boš nikoli imela otrok, pripravi se na posvojitev ali IVF.«

Sama sebi pa sem rekla: nimam otroka, imam pa svobodo. Nisem mama, a imam ogromno ljubezni, ki jo želim dajati še naprej.

Porodnišnico ste obiskali, ker …

Začela sva s postopkom, ker nisem zanosila po naravni poti, da vidiva, kako uporabiti medicino, kaj lahko naredimo s tega vidika. Jaz sem ob besedah in gesti zdravnika povsem zmrznila. Pet ur sem sedela tam na ginekologiji, povsem paralizirana, niti premakniti se nisem mogla; samo jokala sem, po obrazu so mi lile krokodilje solze. Ničesar nisem zmogla. Tri dni nisem mogla govoriti z možem. Nato pa sem si rekla: ‘Jaz verjamem v čudeže in življenje, a zdaj bo pa en zdravnik metal papirje predme? Tako se ne dela!’ Toda ko pomislim na vse, kar se je zgodilo, se zavedam, da smo ljudje kljub vsej dobri volji tako senzitivna bitja, da so nekatere informacije, ki pridejo do nas, včasih lahko močnejše od naše vere v življenje, sploh če nam jih je podal zdravnik, od katerega pričakujemo normalen pogovor. Po tem sem še vedno ves čas živela v pričakovanju, da se bo to enkrat zgodilo.« 

Vsak mesec razočaranje. Vsak mesec!

»Obdobje desetih let je bilo vsakomesečno pričakovanje in razočaranje. Čeprav veš, čeprav imaš neko prepričanje, je v podzavesti želja in pričakovanje in potem razočaranje. In to ni neki projekt, ki si ga želiš, temveč se ti to dogaja na mesečnem nivoju.« 

Se vam je zaradi teh razočaranj kaj spremeni odnos do telesa, do moža? 

Sama nikoli nisem gojila jeze ali sovraštva do svojega telesa, ker sem vedela, da sta za spočetje otroka odgovorna dva. Vem, da se morajo za nastanek otroka vzpostaviti vse zveze. Tudi do moža nikoli nisem gojila zamere. Sem pa spremenila odnos do telesa, tako da sem začela jesti zdravo, izvajala sem različna prečiščevanja, vedno bolj prijazna sem bila do telesa. 

Pa ste kdaj zanosili in vam je upanje vzel splav?

»S splavi mi je bilo prizaneseno in nimam tovrstnih travm, tudi za posege v telo s hormoni se nisva odločila, saj meniva, da je spočeti otroka nekaj tako božanskega, da se ne moreš boriti z naravo, obenem nisva hotela uničiti lastnih teles za dosego svojih želja. 

So se ginekologi z vašimi odločitvami strinjali? Kako je bilo na pregledih?

»Ginekologinja me je vedno vprašala, kaj menim glede otrok, in ali se zavedam, da je z leti vedno težje. Pred nekaj leti sva se torej odločila in šla še na en poskus v znano ambulanto – tudi tam je precej grozno, neosebno, to je situacija, pri kateri je vsakemu paru neprijetno in predstavlja nekakšen poraz, ker ne pride do spočetja. Težave z zanositvijo ima namreč zdaj že vsak četrti par.«

Vendar tudi ta obisk ni  bil uspešen. Ste kdaj pomislili, da življenje do vas ni pravično?

»Vem, da bi imela otroka, če bi mi bilo namenjeno. Morda se tolažim tudi s tem, da mi je na Portugalskem neki učitelj rekel, da imam potencial, vendar naj se zavedam, da je včasih bolj sebično roditi enega otroka kot biti mama 1000 otrokom. Ta njegov stavek me ves čas opominja, da imamo pri vsakem odnosu priložnost, da si lahko dajemo materinsko ljubezen. In dajati ljubezen vsak trenutek je velik blagoslov. Rekel mi je, da je pomembno, da še naprej delam z ljudmi in jim pomagam. Veliko premišljujem o tem in zelo pomembno sporočilo, ki ga želim predati, je, da je življenje lahko lepo, tudi če nimaš otroka. Izjemno pomembno se mi zdi, da ljubezni, ki jo imaš do otrok, ne pustiš ugasniti, tudi če nimaš lastnih otrok. Pomembno je, da najdeš način, da jo daješ. Midva zelo rada potujeva in na vseh potovanjih greva v šole, vrtce, druživa se z otroki in poskrbiva za njih, še vedno vsako leto donirava za otroke, vedno najdeva kaj, s čimer lahko pomagava. Mož gre večkrat na portale na FB-ju in če kdo kaj potrebuje, gre v trgovino in mu prinese. Pomembno je samo to, da ne ugasneš ljubezni v sebi.«

Kako se na to, da nimata otrok, odziva okolica? 

»Kaj vse sem slišala v tem času! Besede, ki režejo kot nož! Kdaj bom nehala razvijati kariero in imela otroke, če že kaj razmišljam o otroku, zakaj vztrajam v tem odnosu, ki ni dal otrok … take bedastoče, da ne moreš verjeti. Nazadnje pa mi je ženska, ki je mama, rekla, da ženska ni prava ženska, če nima otrok. Spraševala sem se, kako sploh lahko med nami ženskami kroži kaj takega. Ni prav, da sodimo o situacijah, ki se nas ne tičejo. 

V pogovorih je treba biti zelo previden, saj je bolečina para, ki ne more imeti otroka, tako velika, da si je človek, ki izreka takšne besede, nikakor ne more predstavljati. Poznam ogromno parov, ki nimajo otrok, in niti pri enem ni tako zato, ker sta se odločila, da ne želita imeti otrok. Pri vseh gre za neplodnost na eni ali drugi strani. Sigurno so tudi ljudje, ki si ne želijo otrok, a vsi tisti, ki jih poznam jaz, si jih želijo. Četudi govorijo drugače. Pri dveh parih sva bila celo midva začudena, saj sta govorila, da ne bosta imela otrok, a se je na koncu izkazalo, da sta šla do specialistov, da sta preizkusila vse in se težko soočila s tem, da ne bo šlo. Eni to sprejmejo lažje, drugi težje, vsekakor pa je vsak nepremišljen komentar lahko le še sol na rano.

V Sloveniji pogrešam to, da ni nobenih svetovalcev, ki bi se ukvarjali prav s tem, ki bi te malo pomirili. Če greš po ginekologijah, je vse zelo kruto, je kot proizvodnja. Nekateri pa ne gledamo na rojstvo otroka kot na proizvodnjo. Velik problem je v tem, da nekatere ženske nikakor ne morejo, nočejo sprejeti, da nimajo otroka in živijo v neznosni bolečini ter nekem gnevu; prežete so le še z mislijo, da nočejo tako živeti, da hočejo imeti otroka. Če so prisotni splavi, je še hujše, in nemalokrat se ob splavih začnejo še obtožbe. Dejstvo je, da če bi bile okoliščine prave, bi se njihov otrok rodil.«

Kaj pa bi si želeli slišati? 

»Najbolje je, da izrazite svoje občutke npr: ‘Zelo mi je neprijetno to vprašati, ampak ali imata tudi vidva težave pri načrtovanju otroka?’ Mislim, da je tu pomembno predvsem sočutje, sočuten odnos, nežno vprašanje, potem pa je na sogovorniku, kako se bo odzval. Ta bolečina je univerzalna, vsaka ženska pa se nanjo odzove drugače. Nekatere ženske ali pari o tem pripovedujejo brez zadržkov ter govorijo o tem, da gredo na umetne oploditve, kot nekdo, ki gre k zobozdravniku. A takšni so le nekateri, glavnina pa ne. Glavnina to dojema kot poraz. In obtožba v smislu: ‘Kaj pa vidva še čakata?’ izzove le še več bolečine. Ker nekdo, ki je v daljši zvezi, vsekakor ne čaka. 

Kako so dejstvo, da še niste in niste noseči, sprejeli starši?

»Ti so posebno poglavje. Seveda je njihova želja po vnučkih velika; mami je bila na začetku nestrpna in je spraševala, kdaj že bo, ves čas mi je dajala v roke časopise, v katerih so bili razni zdravilci, to mi je bilo moteče, precej neprijetno.« 

Ob čem pa bi se počutili v redu? 

»Ob tem, kar je naredila čisto na koncu, pred nekaj leti, ko mi je rekla, da je življenje zelo lepo. Da je prav, da živim svoje življenje in da je otrok le posledica, ne pa razlog za življenje, ki ga živimo v polni meri. To je bilo takrat, ko sem šla tudi sama čez vse procese in sem si rekla, da mi očitno v tem življenju ni dano zanositi in dobiti otroka.« 

Dobiti otroka je za žensko sigurno nekaj zelo velikega. Toda sprejeti to, da ne moreš imeti otroka, pa še vedno ohranjaš ljubezen do otrok in jim pomagaš, je pa že spet posebna moč.

Kako prenesete srečanja z mamicami z otroki, dojenčki, nosečnicami?

»Nikoli nisem imela težav z mamicami, dojenčki, otroki, za vsako nosečnico sem bila tako vesela, kot bi bila jaz. Z otroki imam poseben stik, vedno so radi ob meni in ne predstavljam si, da bi bilo drugače. Mislim, da je rojstvo v resnici nek višji namen. Ne samo fizično, temveč dušno življenje. Vsakomur se zgodi, kar se mora zgoditi, vsekakor pa je življenje res lepo.

Kako si narediti življenje lepo, če se nam ni uresničila naša največja življenjska želja?

Najpomembnejše je, to polagam na srce vsaki ženski in vsakemu moškemu, ki sta se znašla v vlogi nestaršev, da najdeš nekaj novega. To res ne bo otrok, a če se ne osredotočimo na nekaj novega, drugega, gremo zelo težko čez travmo z imenom ‘nikoli ne bom mama’. Midva sva se med drugim osredotočila na druge otroke, ki jim skušava pomagati na najrazličnejše načine. Mož ima otroka iz prejšnjega zakona, imava dve čudoviti nečakinji, s katerimi preživimo ogromno časa. Ko so bili še majhni, je bila pri nas vedno polna hiša otrok. Prav tako je vsa dobrodelnost namenjena otrokom. Pred 10 leti sva organizirala večji dobrodelni konecert za Varno Hišo Grenjske, za otroke v Afriki sva kupila 300 japonkic in jih poslala tja, zbirali smo oblačila za otroke, invalidni punčki v Prekmurju sva podarila stopniščno dvigalo … Četudi se nam ne uresniči življenjska želja, še vedno lahko dajemo in delujemo, ni treba, da se kar ustavimo.« 

Vam to uspeva.

»Ko mi je bilo najbolj hudo, ko se mi je trgalo srce, sem rekla, ok, Bog, univerzum, življenje, ti veš, kaj in zakaj tako delaš. Tako verjamem v življenje, da sem vedela, da je tukaj nekaj večjega od mene. Da glede otroka ne morem narediti ničesar in da če bi mi bilo namenjeno, bi mi bilo to dano. 

Zavzela sem stališče, da v vsaki situaciji pogledam, kaj lahko dam, in ne, kaj mi pripada.

Velikokrat mi kakšna prijateljica reče – joj, kako ti zavidam, kako bi šla s tabo na kakšno potovanje oz. izlet, pa ne morem zaradi otrok.  A jaz vedno rečem: ‘Poglej, ti si blagoslovljena s tem, da imaš dva čudovita otroka. In tvoj namen ni, da potuješ sama, imaš otroka in z njima potuj. Moj namen pa je, da potujem sama, da lahko počnem s svojim časom, ki ga imam veliko več od tebe, kar hočem, in tako živim. Vedno si želimo tisto, česar nimamo. Jaz bi bila presrečna, če bi lahko počitnice preživela s svojimi otroki.’

Midva sva se med drugim osredotočila na druge otroke, ki jim skušava pomagati na najrazličnejše načine.

Sama sebi pa sem rekla: nimam otroka, imam pa svobodo. Nisem mama, a imam ogromno ljubezni, ki jo želim dajati še naprej. To izražam v prijateljskih odnosih, poučujem jogo in opravljam svetovanja, povezana z osebno in poslovno rastjo. Hvaležna sem, da lahko prosto razpolagam s svojim časom.

Parom, ki tega ne morejo sprejeti, dejstva, da otroka ne bo, toplo polagam na srce, naj čim prej najdejo sogovornika in način, da to sprejmejo. Najdejo naj ventil, da bodo lahko ljubezen, ki je znotraj njih, dali nečemu drugemu. Ljubezni nam ne more nihče vzeti, ni pa dobro, da umiramo znotraj sebe, ker je ne moremo deliti s tistim, s katerim želimo. Ni treba, da energijo vlagamo ravno v otroke; lahko pojemo, plešemo, pomagamo starejšim, pomembno je le, da najdemo nekaj, kar nas res veseli.« 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Tega ne smeš zamuditi!

Draga nepremagljiva, eno leto sem čakala na to razkritje! Kmalu ga bom ekskluzivno delila z vami! 

ŽELIŠ BITI PRVA IN IZKORISTITI TO PREDNOST? Prijavi se na novice in ta petek pričakuj moje pismo ❤️

Tvoja Rebeka