Jolanda Ravnikar … Drobna gospa, milega in radovednega pogleda, a hkrati energična, klena in pogumna … Navdih je lahko tudi vsem nam, kakšni dve, tri, ali pa štiri desetletja mlajšim Nepremagljivim.
Kljub težkemu otroštvu in nezavidljivemu življenju je neverjetna optimistka, ki obožuje življenje. Jolanda je glasbena ustvarjalka, zborovska pevka z izjemno življenjsko glasbeno šolo, pevka, interpretka, je znanka mnogih glasbenih prireditev. Njen glas je pronicljiv, izraz jasen. Imela je že več svojih koncertov, pri tem pa vedno poskrbi, da so njeni koncerti nabiti z ljubeznijo in energijo. Na koncu je nagrajena z bučnim ploskanjem, kar ji povrne ves vloženi trud. Kljub njeni drobni postavi iz nje na odru veje neizmerna veličina!
Jolanda svoje življenje plemenito posveča skrbi za druge. Je prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, za to je dobila tudi priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo, ki ji ga je izročil predsednik Borut Pahor. Poznam jo že zelo dolgo, je namreč prijateljica moje mame. Moj namen je bil, da z njo naredim prispevek predvsem zato, ker želim, da njeno lahkotno energijo, ki se jo hitro vzljubi, začuti tudi vsa Slovenija.
Jolanda je letos dopolnila 70 let, a jih ji tudi slučajno ne bi pripisali. Sama pravi, da je to zato, ker je stalno pod adrenalinom in niti sekunde ni pri miru. Najbolj pa sem navdušena nad njenim življenjskim motom, ki pravi, da nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje. Sama jih je začela živeti šele pri 50.
“Moje življenje je tako raznoliko, da sploh ne vem, kje naj začnem,” mi je že kar sama od sebe začela pripovedovati … Pa sva začeli, na začetku.
Vzgojila je sebe in mlajšega brata
Življenjske preizkušnje so jo začele spremljati že, ko je bila majhna deklica. “Otroštvo sem imela hudo, oče je naredil samomor pred maminimi očmi, stara sem bila komaj 9, brat pa 4 leta in takrat sva čez noč ostala sama. Mama je kmalu potem zbolela za rakom in bolehala 8 let. To je pomenilo, da sem morala jaz ves čas skrbeti zanjo. Takrat nisem imela časa razmišljati o šoli, o učenju pa druženju kot vsi ostali otroci, saj sem morala skrbeti za bolno mamo in brata. Seveda je bila ta družinska tragedija poznana vsem ljudem v Grosuplju. Na domu nas je takrat obiskala naša otroška zdravnica in predlagala, da skrbim in čuvam njeno 2-letno hčerko, ko je ona v službi. Dobro je poznala naše družinske zadeve in stisko dveh majhnih otrok, kaj sva doživljala. V zameno pa mi je ona pomagala negovati in poskrbeti za mamo, ki je umrla, ko sem bila stara 16 let. In takrat sva z bratom zares ostala čisto sama.
“Morala sem naju nekako preživljati. Kot najstnica sem naredila večerno osnovno šolo, tako da sva kasneje oba prišla do poklica,” pripoveduje Jolanda, ki se je potem zaposlila v policiji, kar se je vsem, ki jo poznajo, zdelo neverjetno. “Državna služba se mi je takrat zdela najbolj varna izbira, saj sem se težko preživljala, z bratom sva imela le manjšo pokojnino po mami. Vendar to res ni bil poklic zame, saj sem bila od nekdaj umetniška duša. Od majhnega sem sanjala, da bom postala baletka, da bom pela. Ko sem rodila hčerko, sem si zelo želela, da bi ona postala baletka. Vse to, kar meni ni bilo dano, sem želela dati hčeri in izpolniti njene želje. Hči je sicer diplomirana balerina, a klic umetnosti jo je vodil drugam. Sedaj vodi svojo galerijo RAVNIKAR GALLERY SPACE in s svojimi projekti je zelo uspešno vpeta v mednarodne umetniške tokove.
Kako je postala prostovoljka leta
Poleg petja je Jolanda sanjala tudi o tem, da bo zdravnica, saj je ne glede na to, da je bila v zgodnjem otroštvu praktično prisiljena v to, da skrbi za druge, je o tem, da bi študirala medicino in pomagala drugim, resno razmišljala. A ji ni bilo namenjeno. Nekega dne pa je spremljala soseda v bolnico, ki se je zdravil na Onkološkem inštitutu in začela se je zgodba s prostovoljstvom. “Tam me je srečala psihoterapevtka, ki je rekla, da vidi mene, mojo energijo in da bi bila odlična prostovoljka. Najprej sem ji rekla, da ni govora, ker se me te stvari preveč dotaknejo, vendar me je prepričala. Opravila sem tečaj in tako se je začela ta dolgoletna zgodba. Zdaj sem tam že 14. leto in pomagam drugim, kar me osrečuje”.
“Jolanda, vse življenje se soočaš z izgubami, šla si po strokovno pomoč, da si z njegovo pomočjo predelala vse te izgube in potem začela pri prostovoljstvu na Onkološkem inštitutu, kjer se ponovno soočaš s tem,” sem jo vprašala. In priznala mi je, da v nekem trenutku tega res ni zmogla več in je kar za eno leto nehala hoditi tja. V tistem času je izgubila na onkološkem inštitutu 3 drage osebe, med njimi tudi moža. Ampak … “Potem sem sama pri sebi ugotovila, da sem jaz tista, ki mora postaviti zid, mejo, in da mi to, da pomagam drugim, daje toliko energije, da ne smem odnehati. Čeprav ko pridem domov, se zjokam in sem v bistvu čisto na dnu, ampak me misel na to, da sem nekomu polepšala dan, pobere. In tako živim s tem iz dneva v dan,” mi je odgovorila. Jolando so pri Slovenski filantropiji leta 2016 predlagali za prostovoljko leta, kar je potem tudi postala in prejela državno priznanje predsednika države kot prostovoljka leta.
Nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje
Življenje, kljub temu da je bilo stresno, poleg otroštva je bila kar vrsto let tudi v težkem zakonu, življenju ne zameri. Na vse preizkušnje gleda kot na nekaj, kar jo je naredilo kleno. Po naravi je vztrajna in močna in pravi, da jo je tudi njen značaj rešil pred tem, da bi pristala v zavodu ali celo poboljševalnici. Tako kot njen brat. Trdno se je borila za obstoj, da sta z bratom skupaj uspela in prišla vsak do svojega poklica. Seveda ju je socialna služba želela razdvojiti, vendar jim to ni uspelo. Brat je končal kadetsko šolo v Tacnu in si ustvaril svojo družino v Kamniku.
Vedno je iskala nekaj, kar jo je vleklo naprej in ni obupala nad tem, da tudi njo v življenju čakajo še lepe stvari. Pravi pa, da so kljub temu prišli trenutki, ko si ni več želela živeti. “A mi je terapevt, ki sem ga takrat obiskovala, rekel, da naj pomislim, kako sem 50 let živela in skrbela za druge in da je čas, da se posvetim sebi, da pogledam vase, vidim, kaj me veseli …”. In tako se je v njej znova prebudila stara strast do petja, proste trenutke pa preživlja tudi ob slikanju, saj ji gre tudi to odlično od rok. Njena “specialiteta” so portreti, in ko je žalovala za svojim možem, jih je v enajstih mesecih in pol narisala, kar 25.
“Kmalu po terapijah sem začela aktivno peti v zboru Glasbene matice, v ŽVS Brinke, kjer je bila tudi predsednica ženske vokalne skupine. V mojem življenju je kmalu potem prišel tudi trenutek, ko sem si rekla, da moram nekaj narediti z njim, da si moram postaviti en cilj. Tako sem začela delati v Centru aktivnosti Fužine (CAF) in sem se en dan o tem, da bi pripravila kakšen koncert, pogovarjala z Moniko Šparl, ki ga vodi. Monika mi je rekla, da bom koncert naredila kar pri njih. In tako se je začelo. Pred desetimi leti sem imela svoj prvi koncert, vmes pa me je doletelo še eno nepozabno presenečenje – nastop v oddaji »Dan najlepših sanj«. Tega tudi slučajno nisem pričakovala, ker sem jaz vedno tista, ki preseneti druge. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi nekdo lahko nekaj naredil zame, če sem pa za to jaz tukaj ”.
V oddaji je spoznala tudi Petra Polesa, s katerim sta stkala prijateljske vezi, in je leta kasneje vodil tudi njen prvi dobrodelni koncert »Pesem zate« za otroke obolele za rakom in krvnimi boleznimi oz. za Pediatrično kliniko, v ljubljanski Festivalni dvorani. Nato sta sledila še dva dobrodelna koncerta PESEM ZATE, na katerih so se vsa zbrana sredstva namenila malim bolnikom po presoji strokovnega osebja Pediatrične klinike. Koncerti so z začetkom epidemije COVID-19 žal zamrli. A volja po njih in pomoči otrokom še vedno tli! Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto novembra zopet organizirala dobrodelni koncert za Pediatrično kliniko (za Junake III. nadstropja).
V tem duhu je tako na prelepi idilični lokaciji Fužinskega gradu v Ljubljani, ob svojem 70. jubileju, pripravila koncert izbranih šansonov, ki jih je odpela ob spremljavi vrhunskega kitarista Primoža Grašiča in ostalih glasbenikov pod naslovom: LA NATURE DE L’AMOUR AU JUBILÉ DE MA VIE – ŠANSONI LJUBEZNI OB JUBILEJU MOJEGA ŽIVLJENJA. Pravi, da je glasba njeno življenje, z njo diha, živi, ustvarja in upa. Skozi pesem izraža svoja globoka čustva, ljubezen, veselje.
Zaljubljena v Afriko
“Ker denarja za potovanja nisem imela, žal nisem veliko potovala. Nekako čez leto stisnem, skušam živeti kar se da skromno, tudi z dodatnimi priložnostnimi deli, da sem lahko šla z družbo prijateljic že dvakrat v Gambijo, v izjemno revno državo. Tam živimo v vasi z domačini. Tam je življenje drugačno. Imamo se lepo, postali smo prijatelji z lokalno skupnostjo. Sama sem imela že koncert, pela sem ob spremljavi njihovih bobnov, obiskali smo vse šole, vrtce. Konec novembra se ponovno, tokrat že tretjič, podajamo na pot, tokrat s ciljem, da Gambijce osvestim o tem, kako ravnati s smetmi.“
Kaj jo vleče v Afriko? “Najprej to, da bi šla na toplo, ker me tukaj pozimi zebe!“, in se ob tem navihano zasmeji. Privlači pa me tudi tamkajšnji način življenja. Ljudje so topli, prijazni, nihče ne gleda grdo, tam ni nobenega stresa, tam imaš možgane na paši, na “off”. Tam si svoboden, je glasba, smeh … Komaj čakam, da grem, tudi zato, ker se bom tam posvetila sebi in trenirala za svoj naslednji cilj …”
Naslednji cilj? Naslednje leto želi preteči Dunajski maraton!
V smehu mi zašepeta: “Delam na tem, da bom naslednje leto pretekla Dunajski maraton. Na Ljubljanskem maratonu sem pretekla 21 km, zdaj pa treniram za 42 kilometrskega na Dunajskem. V Gambiji bo na mivki izvrstna priložnost, da okrepim telo in um. Nekako sledim lastnim ciljem, morda se komu zdim nora, ampak jaz sem samosvoja, sama svoj umetnik, in če se nekaj odločim, to tudi storim.” Pri 70 se bo tako podala na svoj prvi pravi maraton in me bomo navijale!
Kaj bi svetovala Nepremagljivim, ki že celo življenje sanjajo o nečem, pa tega še niso uresničile?
“Postaviti si morajo cilj in biti morajo vztrajne. Jaz sem vztrajala vsa leta. Nič se ne zgodi čez noč. Ne smeš obupati, ne smeš razmišljati o letih, potem lahko samo doma sediš in jokaš. Vedno moraš stremeti k temu, kaj si želiš, kaj te osrečuje, narediti načrt in ga uresničiti, biti pa moraš samodiscipliniran. Torej da prideš do cilja, je v uspeh treba tudi nekaj vložiti. “
