Kako se znebiti zamer?

Z Melito Kuhar, strokovnjakinjo za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok smo spregovorili o vplivu odnosa staršev na otroke in odpuščanju. Velikokrat namreč mislimo, da znamo odpuščati pa temu ni tako. 

Pa začnimo danes z odnosi partnerjev in vplivom le-teh na otroka. Ali so otroci v nezdravih in toksičnih odnosih žrtev? 

Vsekakor. So nedolžne žrtve dveh odraslih posameznikov, ki preko prepirov kažeta lastno osebnostno nezrelost, pomanjkanje odrasle in odgovorne drže zavedanja, da se v nezdravih odnosih nihče ne more počutiti mirnega, srečnega in zadovoljnega. Ker se pari pogosto kot za nekakšen strupen hobi prepirajo za vsak prazen nič, to slej kot prej opazujejo otroci in se iz njunega odnosa učijo, kakšen je odnos med očetom in mamo. 

Glede na spol otroka, se bo specifično vtisnilo v otroka, da se tako vedejo odrasli in bo takšno vedenje po vsej verjetnosti ponovil v svojih kasnejših odraslih zvezah, saj se je toksičnega vedenja naučil od staršev.

Otroci se o odnosih učijo tudi iz odnosa med mamo in očetom.

Zato vedno znova poudarjam, da moramo mi, odrasli, biti toliko ozaveščeni in ODGOVORNI, da se zavedamo, da z našim odnosom tiskamo zavedanje o njegovi kvaliteti v naše otroke. 

Kaj pa prazno gnezdo in neplodnost pri parih? Kako razrešiti tako težke situacije v odnosih?

Vsak odnos slej kot prej trči ob različne čeri nepredvidljivosti življenja, ki vedno valovi, enkrat smo fajn in zadovoljni in smo na vrhu vala oziroma na hribčku kot sama to poimenujem, drugič pademo v dolinico. Pa nič zato, ker to je normalno, pomembno se je iz preteklih izkušenj naučiti, kako spet čim bolj kompetentno zlesti nazaj na hribček življenja.

Prazno gnezdo boli starše, ko odrasli zapustijo družinske prostore, se preselijo na svoje ali gredo študirati v druge kraje in par ostane sam v hiši. Če nista poprej negovala njunega partnerskega odnosa, ostaneta dva tujca eden z drugim, zmedena in nesrečna. Zato toliko poudarjam, da je potrebno partnerski odnos neprestano negovati in si vzeti čas eden za drugega, da ko otroci odidejo, ne ostane velika čustvena praznina.

Neplodnost je vedno večji izziv pri parih, kar pripisujem tudi temu, da so mnogi pari v zelo močnem stresu in tako rekoč izgorelosti od vseh službenih obveznosti, pritiskih, ki si jih delajo sami, pričakovanj drugih in tega, da sta premalo razumevajoča in nežna vsak sam s seboj in eden z drugim. Pogosto se pri meni oglasijo pari, ki so jim zdravniki rekli, da so glede zanositve popolnoma zdravi, a da nekaj z njunim odnosom ni v redu. Po nekaj mesecih vlaganja v odnos, krepitve zaupanja, komunikacije, ko se predajo ter ko si vzameta čas, mnogi zanosijo po naravni poti. Tega sem zelo vesela!

Nekateri ne znajo živeti brez prepirov, tu so tudi grožnje, nasilje, včasih alkohol. Kako se rešiti iz takšnega odnosa? Se takšen odnos da popraviti?

Takšen odnos se praviloma težko popravi, ker je popolnoma razdrto zaupanje žrtve, ljubezen se je razkrojila, odnos je nevaren in toksičen. Če govorimo o alkoholu, je le-ta uničil izjemno veliko družin in za vedno močno zaznamoval otroke staršev alkoholikov. To je res ogromno zlo, ki se ga žal kar tolerira. Pod vplivom alkohola marsikdo postane nasilen, tako verbalno kot fizično, četudi drugi dan, ko se strezni, mu je baje žal in tako dalje in tako naprej, se vrti krog zlorabe naprej. Potrebno je reči STOP nasilju, ker ni v nobenem primeru opravičljivo! Sama nisem pristaš toleriranja nasilja nobene vrste v odnosu, zato je potrebno takšen odnos čim prej zaključiti, odžalovati izgubo iluzije o odnosu, zaceliti osebnostne in čustvene rane ter iti tako ozdravljeni naprej v zavedanju, da žrtve nasilja niso nikoli krive za nasilje, ki jim je bilo povzročeno! Odgovornost za povzročanje nasilja mora prevzeti nasilnik.

Odpuščanje. Kako pomembno je v odnosu? Znamo danes ljudje resnično odpustiti ali samo zadržimo v sebi in se delamo, da je vse v redu?

Odpuščanje je v resnici razvezanje čustvene drame, v katero smo sami vpleteni v odnosu. Na silo se delati, da odpustimo, a pri tem še vedno občutimo jezo, bes, razočaranje ali bolečino v srcu, to seveda ni iskreno odpuščanje. Pravo odpuščanje mora priti iz pozdravljenega srca, ko se zavedamo, da ne želimo več biti del drame druge osebe, ki nas je sicer poprej prizadela, a z delom na sebi lahko dvignemo glavo, ozdravimo srce in se zavedamo, da če sebi in tej osebi ne bomo iskreno odpustili, bomo zamero nosili s seboj, kar pa ni zdravo. Zamere izpustite, ko dozori zavedanje, da jih ne potrebujete več držati v sebi.

Zamere nas energetsko izčrpavajo in nas delajo grde tudi navzven.

Na silo se delati, da odpustimo, a pri tem še vedno občutimo jezo, bes, razočaranje ali bolečino v srcu, to seveda ni iskreno odpuščanje.

Nizka samopodoba je danes na žalost prepogosta. Kako se dvigniti nad to, da se imamo radi? Kako je s tem v odnosih, kjer partner načrtno sabotira drugega in ga daje v nič?

Nizka samopodoba praviloma izvira iz otroštva, in sicer iz odzivanja staršev na potrebe otroka, ko so jih ignorirali ali otroku dopovedovali, da nič ne zna, ne zmore in da itak iz njega nič ne bo. Pogosto so otroku starši dajali vedeti, da jim ni mar za njegove potrebe po ljubezni in sprejetosti, varnosti in zaščiti. Takšna oseba kasneje razvije samopodobo, ki ni dobro in samozavestno strukturirana, saj ni temelja, da bi bil za koga vreden, viden, spoštovan ali ljubljen. Tako se pogosto zgodi, da se zaljubimo v partnerja, ki sčasoma, po izzveneli zaljubljenosti »igra« enako igro kot starši – partnerju preko svoje ignorance, poniževanja ali nasilja daje vedeti, da mu ni mar za čustva in potrebe ter mu tako ponovno potrdi, da ni vreden. 

Zavedanje, da smo vredni, da smo unikatni in močni je potrebno zgraditi s strokovno pomočjo. To je dolgotrajni proces, a nosi kot cilj neverjetno močne darove, in sicer kar ni bilo zgrajeno v otroštvu oziroma je bilo poškodovano, s procesom dela na sebi lahko zgradimo zavedanje, da smo dovolj dobri in vredni. Posledično postanemo bolj samozavestni in tudi asertivni, torej da znamo in zmoremo reči tudi ne, če bi kdo želel posegati v našo osebnostno integriteto in vrednost.

Žalovanje je proces. Zanima me, če je ta proces vseeno časovno omejen ali lahko traja leta in leta?

Tako je, žalovanje je proces po izgubi, ki jo doživi naš srček. Naš razum zna racionalno pogledati na izgubo, a to ne velja za naša čustva, ki terjajo določen čas, da se sprijaznijo z izgubo. Ne moremo se siliti, da je vse v redu, če nam srce krvavi. Izgub je veliko vrst, je smrt bližnjega, je ločitev, selitev v drugi kraj, je izguba službe, sem spada tudi odhod odraslih otrok iz družinskega gnezda in druge izgube, ki so del življenja.

Povprečno naj bi proces žalovanja trajal do maksimalno dve leti. Kar je čez to in si prizadeta oseba še vedno ni opomogla od globoke žalosti in obupa, se lahko pretvori v močno melanholijo in klinično depresijo, ki jo je nato potrebno medicinsko zdraviti, da se lahko  restavrira kvaliteta življenja.

Ali čas res celi vse rane? Smo lahko ponovno srečni, četudi se ločimo ali nas partner zapusti?

V bistvu je res, da čas celi naše čustvene rane, seveda v primeru, ko si to dovolimo. Če kar naprej in venomer in nonstop ponavljamo svoje zamere, travme in nesrečnost do na primer bivšega partnerja, potem se bomo vrteli v toksičnem nesrečnem odnosu lastnega sebe in bomo žrtev te žalosti, jeze, besa in nemoči, razočaranja in izdaje. Da, ta čustva nam pripadajo po ločitvi ali zapustitvi, a jih je potrebno predelati in iti naprej, če sebi in svojemu mentalnemu in fizičnemu zdravju želimo dobro. Ko nehamo vrteti po možganih slike in zamero negovati, je to priložnost, da zacelimo te naše čustvene rane. Ko odpustimo sebi in tej osebi, lahko gremo naprej, delamo na sebi in se sestavimo v še bolj zdravo osebnost, ki je sicer doživela močno travmo, a jo je znala predelati. 

Upam, da ste drage Nepremagljive našle odgovore zase in boste lažje vedele, kako ravnati. V naslednjem članku pa bom z našo strokovnjakinjo govorila o osebni rasti, ki je ravno tako ključ do marsikatere rešitve.

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam