Zdi se mi, da o Hani Kotar, maturantki, ki dela najboljše sladolede in najlepše čokolade v Sloveniji, z ličnim podpisom Mama Paula, govorijo vsi.
Pri 16. je odprla svojo kavarnico v Kamniku, skupaj z maturitetnimi izpiti lansirala domači sladoled, ki spominja na otroštvo, za Miklavža pa napolnila prve slaščičarne, trgovine in pisarne s svojimi čokoladnimi dobrotami iz najboljših sestavin, posute z zlatim prahom.
Ko sem jo želela spoznati, se je ravno pripravljala na maturo, vmes pa je delala še vse, kar je od nje terjal posel. V njeni tovarni čokolade sva se dobili na državni praznik, ko so se drugi odpeljali na morje. Na dan najinega pogovora jo je čakalo še 6 tort, pa tudi sladoleda je že začelo zmanjkovati. Dekle me je očaralo, ko je razlagalo o tem, kaj in kako počne, o svojih načelih in o tem, kako vesela je, ko se ljudje vračajo v njeno kavarno ali spet naročijo njihov sladki katering, ker jim je tako všeč. Pa tudi zato, ker sem videla, kako so njeni prvi podjetniški koraki čvrsti ter kako dobro se počuti tako v ustvarjanju slaščic kot na svojem direktorskem stolčku.
Podjetništva se je učila od staršev
Med pogovorom je ves čas omenja svoje starše. Njihove modrosti o podjetništvu in življenju, ki jih, kot je videti, 100-odstotno upošteva. Tolikokrat sta bila omenjena, tolikokrat je povedala, kako sta je učila tega in onega. Obenem mi je bilo jasno, da 19-letnica v Sloveniji ne bi mogla zagnati takšne tovarnice, če ji pri tem ne bi pomagali starši. Res sem ju želela spoznati.
Kot da me je nekdo tam gori slišal, je v tihi tovarnici sredi prazničnega dne naenkrat zavladal veseli pogovor. Oče in mama sta prišla po sladoled, ki sta ga peljala v Bohinj. Ter si vzela čas in poklepetala tudi z menoj. Takoj mi je bilo jasno, da so izredno povezani. Da drug do drugega gojijo močno spoštovanje in da si vedno stojijo ob strani. Da imajo močne vrednote in da je ena od njih vsekakor delo. Trdo, dobro opravljeno delo. Ter podjetnost. Tako kot sem podjetniško žilico začutila pri Hani, tako sem jo zaznala pri njenih starših. Ki se, mimogrede, ne ukvarjata z gostinstvom. Ko mi je Hanina mama, Alenka, povedala, da imajo pralnico doma, da sta otroka lahko kadar koli pritekla k njima, in da sta bila posel in družina pri njih ves čas prepletena, sem o njih želela izvedeti še več.
Njen stavek, da se ves čas objemajo in poljubljajo ter da temu pravijo bencin in da je bilo včasih povsem dovolj, ko je otrok pritekel v delavnico po ‘bencin’ in odbrzel nazaj v svoj dan, mi je zvenel še tedne po intervjuju v ušesih. Zato sem se še enkrat morala dobiti z Alenko. Ker je njena družina nepremagljiva. Da mi zaupa, kako jima je z možem uspelo. Ali si starši želijo, da otroci nadaljujejo njihov posel, ali jim dajo vse in potem pričakujejo nazaj, ali pa životarijo skozi življenje vsak zase in se skorajda ne poznajo.
Pri Kotarjih ni tako. Hana jih zdaj šteje 19, Jure 16, Alenka in Dejan pa sta ravno praznovala 20. obletnico poroke. So izjemno povezani – tako v poslu kot v medsebojnih pozornostih. “Naš štab je postelja v najini spalnici,“ pravi Alenka in doda, da so se tam vedno pomenili vse najpomembnejše stvari. “Danes se tam res samo še srečujemo, saj ima vsak od otrok svoje poti, a še vedno se prav pri nama na postelji, tako kot takrat, ko sta bila majhna, pomenimo vse,“ se zasmeji in z očmi, v katerih je polno nežnosti, išče Dejana in Hano, vsakega zaposlenega s svojimi opravki.
Tudi mama in oče sta začela zelo zgodaj
Zanima me, kako sta začela s čistilnico in kako to, da v družinski posel nista vpeljala svojih otrok, tako kot si želi večina staršev – podjetnikov.
“Ko je Dejan prišel iz vojske, ni dobil službe. Šel je k stari mami v Trbovlje na obisk. Ko se je vračal domov, se je ustavil v Zagorju, kjer je imela njegova teta čistilnico. Ko mu je na vprašanje, kaj bo delal, povedal, da nima službe, mu je ponudila, da doma odpre čistilnico. Odločil se je, da bo ugriznil v to jabolko, doma je bilo dovolj prostora, on pa si je vedno želel postati podjetnik. Takrat sem bila stara 17 let in pol in še dijakinja, zaljubljena v svojega fanta, s katerim sem videla svojo prihodnost, zato sem tudi sama zavihala rokave in ob podjetništvu naredila srednjo šolo ter doštudirala.
Otroka sta sicer od malega rasla ob podjetništvu in to ju je tudi zanimalo. Ker sva videla njuno zanimanje, sva ju o podjetništvu poučevala, vzela s seboj na poslovne sestanke in dovolila, da sta prisotna ob domačih pogovorih ter ob delu v podjetju. Ker sta bila v šoli oba pridna in sta ob odraščanju pokazala svoje talente in zanimanja, sva ju prepustila in vzpodbujala, da v življenju počneta tisto, kar ju veseli in zanima. In očitno sva imela prav. Hana je zašla v kulinarično smer, Jure pa je bolj tehnični tip človeka, končal je prvi letnik srednje šole, smer mehatronik, in tudi že samostojno in uspešno ustvarja odrsko razsvetljavo na prireditvah. Oba pri njunih poklicnih odločitvah podpirava, nikoli ju nisva usmerjala v najino dejavnost, češ da jo morata izvajati.“
“In kaj bo takrat z vajinim podjetjem, ko se bosta želela upokojiti,“ me zanima, Alenka pa se nasmehne: “No, midva bova morala 20 let še krepko delati in se bova morala še dobro truditi, da bova prišla do upokojitve. Ko bova prikrmarila do tja, pa se bo mogoče le kdo odločil za ta posel, čas bo pokazal svoje. Ne bova pa se obremenjevala, če ne bo nihče peljal naprej. Dejan pravi, da bo delal do 85 leta.
Kot mama si želim za svoja otroka da bosta predvsem zdrava, potem pa, da bosta delala tisto, kar ju osrečuje, in da si bosta znala vzeti čas tudi zase. Midva tega žal skoraj ne znava. Da bosta zadovoljna s tistim, kar bosta v življenju počela.
Hana in Jure naj mislita s svojo glavo!
Čeprav sem imela priložnost spoznati, kako Hana spoštuje vse misli in modrosti svojih staršev, sem po pogovoru z Dejanom in Alenko spoznala, da ji svojega mnenja ne vsiljujeta, jo pa o njenih odločitvah veliko sprašujeta. Zakaj se je tako odločila, kaj meni o tem, ali je prepričana … “Želiva si, da resnično mislita s svojo glavo. Ko pa sta bila majhna, sta vedela, da najbolj sovražim, da bi se mi kdo zlagal. Tega res ne prenesem. In to moji vedo. In še eno stvar sva jima vedno govorila: “Nikoli v življenju se ti ne more zgoditi nič tako hudega, da ne bi prišel domov in povedal. Vse se da rešiti s pogovorom.’
Premišljujem o moči Alenkinega stavka in vem, da ga njena otroka razumeta in spoštujeta. Jasno mi je, da tudi zato, ker se resnično veliko pogovarjajo (Dejan mi je povedal, da je njegova mama spletla zelo močne družinske vezi prav s pogovori in da si je to želel obdržati tudi pri svoji družini). Alenka pa je dodala, da zgledi vlečejo: “Od nekdaj smo veliko stvari delali skupaj. Tudi v delavnici in v pisarni smo bili veliko skupaj. Pa sta delala kakšne manjše stvari, ki sta jih bila sposobna glede na leta narediti. In sta se ob igri naučila delati. Ja saj veste, sobo je bilo včasih težko pospraviti, tako kot pri vseh otrocih. Pa seveda narediti kakšno obveznost za šolo.“
Kaj ste naredili takrat, ko ste bili v dvomih?“ me zanima, Alenka pa pove, da se ji to ni zgodilo nikoli. Ostanem odprtih ust, ona pa pove: “Nikoli nisem bila v dvomih, ker živimo povezano, veliko se pogovarjamo. In sodelujemo. Otroka sta naju vedno imela na voljo, pa čeprav samo za minutko, saj sva bila veliko večino časa istočasno doma in v službi. In je otrok pritekel po objem, poljubček, kadar je želel. Bolj naju skrbi zdaj, ker sta se podala v podjetniške vode že zelo zgodaj in naju včasih skrbi, ali je to v redu, ali bo vse ok … Za otroke imaš vedno skrbi.“
Otrok nisva usmerjala
Zanima me tudi, kako sta otrokoma pomagala najti njuno pravo poslanstvo. Alenkin odgovor je preprost: “Skozi družinsko in poslovno življenje sta pokazala vsak svoj interes, nisva ju usmerjala. To je prišlo kar samo od sebe, sva ju pa vedno podpirala pri njunih zanimanjih. Hana je že na svojih nogah predvsem za vse svoje priboljške in potrebe, Jure pa noče zaostajati za njo; je že napol podjetnik in na raznih prireditvah postavlja odrsko razsvetljavo. Prvo luč smo mu kupili pri 12. letih, od takrat se s tem ukvarja in izpopolnjuje. Hana je Juretu vzgled, ji pa Jure tudi pomaga po svojih močeh. Osnovne potrebe, kot so stanovanje, hrana, kurjava, pa so na nama, saj starši ne moremo, da ne bi poskrbeli za svoje otroke, dokler ne zletijo iz gnezda.“
Kaj bi danes naredili drugače, če bi bila otroka (spet) majhna in kaj ste se v teh letih naučili?
“Nič ne bi naredila drugače. V teh letih smo se naučili, da otroci hodijo po stopinjah staršev in najboljša vzgoja je zgled. Že stara modrost pravi, da so otroci ogledalo družine. Veliko se je treba pogovarjati, otroku slediti in ga podpirati pri njegovih odločitvah in tudi sanjah. Včasih ga je treba pustiti, čeprav vemo, da je kakšna manjša odločitev tudi napačna, saj se na svojih napakah veliko nauči. Pri kakšni dilemi sva ju vedno vprašala, kaj bi naredil onadva. Nisva jima vsiljevala odgovorov in najinih mnenj.“
Vodilo za moja otroka je: “Živi pošteno življenje, živi sanje in bodi TI. Edinstven. Ne bodi ovca. Velikokrat sem jima rekla: “A če bo sošolec, prijateljica skočil čez most, boš tudi ti? Razmišljaj s svojo glavo in se odloči tako, da boš srečen. Ne odločaj se tako zato, da bodo drugi srečni.“
Zelo pomembno mi je tudi, da se Hana in Jure razumeta, da se imata rada, da si pomagata. Saj se tudi po bratovsko in sestrsko spreta, vendar vem, da se imata rada in da bi naredila vse drug za drugega. In to je veliko. Vesela sem, da sva to dosegla, da veva, da se lahko zaneseta drug na drugega. In da imata delovne navade, da bosta s svojo pridnostjo prišla skozi življenje. In da v življenju niso samo grablje, da morata imeti tudi vile. To pomeni, da morata znati tudi dati, ne samo jemati.“
Nekateri starši bi otrokom radi zagotovili varno službo, njihovo mladež pa vleče na negotovo samostojno pot. Kaj svetujete takšnim staršem?
“Otrok naj živi svoje sanje, naj dela to, v čemer je srečen. Vsako delo je častno, če ti je všeč in si srečen ob njem. Varna služba je tista služba, ki jo delaš s srcem in si lahko hkrati tudi ustvarjalen. Vsem v družini bo pomagalo, če se boste veliko pogovarjali, če boste starši upoštevali mnenja svojih otrok in če jim ne boste vsiljevali svojega ‘prav’. Zaupajte jim, saj je vzajemno zaupanje največ vredno. “Pustite otrokom, da so svobodni in pustite jim ustvarjalnost, svobodo, da včasih tudi kje naredijo napako, da se znajo pobrati. Ne smemo jim tudi vedno preprečiti njihovih porazov, ker bodo potem mislili, da v življenju ne morejo pasti. Življenje ni samo pravljica. Predvsem pa je pomembno, da so sami svoji. Da mislijo s svojo glavo.“
