“Sitna sem, ker že drugi dan dežuje, zaradi partnerja sem nesrečna, šef me spravlja ob živce, zaradi sodnika smo izgubili, učiteljica me ne mara.”
Je to res? So za našo nesrečo, naše neuspehe, našo slabo voljo, za vse, kar se nam v življenju dogaja, res krivi drugi? Dokler za svoja čustva v odnosih krivimo druge, ne moremo spremeniti ničesar. Ostajamo v vlogi žrtve in s tem pogosto tudi manipuliramo z drugimi. Za dobre stvari, ki se nam v življenju zgodijo, seveda ni težko sprejeti odgovornosti. Težje je, ko gre kaj narobe.
Sami smo odgovorni za vse, kar se nam v življenju dogaja. Za uspehe in neuspehe. Za dobro in slabo voljo. Za žalost in srečo. Odgovornost je namreč sprejemanje posledic za svoja dejanja.
Do zdaj smo obdelali štiri strupe v komunikaciji: pritoževanje, kritiziranje, negativizem in obrekovanje. Zadnji, peti, ki nam je še ostal, pa je:
NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI // ISKANJE IZGOVOROV
Določeni ljudje so na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost zase in za ves svet, spet drugi se temu uspešno izmikajo (pogosto tudi s stavki: “To ni moja stvar”, “Jaz nisem za to plačan”, “Pridem in oddelam svojih 8 ur”, “S tem naj se ukvarjajo drugi” ipd.).
Kje in kako smo se učili odgovornosti? Najprej so bili naši starši tisti, ki so nas učili prevzemanja odgovornosti oz. (ne)prevzemanja posledic naših dejanj. Če smo kot otroci lahko delali napake, potem to lažje počnemo tudi, ko odrastemo. Zavedamo se, da ljudje nismo popolni in da se napake dogajajo. Nekatere se da popraviti, iz drugih se česa naučimo (ali pa tudi ne). Če so naši starši dovolili, da smo nekatere napake popravili, za druge pa smo bili kaznovani, so nas že v otroštvu učili prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja.
Če pa sta bili kritika in kazen v našem otroštvu s strani naših staršev prehudi, nismo želeli prevzemati odgovornosti, saj je bilo to za nas preveč boleče. In tega ne želimo tudi, ko odrastemo. Obstaja še tretja možnost – odgovornosti za storjeno napako nam niti ni bilo treba prevzeti, saj so to namesto nas raje storili naši starši.
Če odgovornost raje prelagamo na druge, to pomeni, da nam je nekako lažje, da za vse dobro in slabo, kar se dogaja v našem življenju, ne krivimo sebe, temveč raje s prstom pokažemo na nekoga drugega. S tem nikoli ne pridemo do tega, da bi se zazrli vase, raje ostanemo v vlogi žrtve.
Če odgovornost raje prelagamo na druge, to pomeni, da nam je nekako lažje, da za vse dobro in slabo, kar se dogaja v našem življenju, ne krivimo sebe.
Odgovornost do sebe ne pomeni samo obveznosti, temveč tudi pravice. Med drugim pravico do tega, da sebe postavimo na prvo mesto in da smo to, kar smo. Pomeni odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja. Ko to sprejmemo, krivde več ne moremo valiti na druge. Niso nas drugi prizadeli, razjezili, razočarali… Tako smo izbrali sami. In naslednjič lahko izberemo drugače.
Ob vseh vzponih in padcih, ki se nam v življenju dogajajo ali zgodijo, je naša naloga, da najprej sami sebi, v svoji glavi, zastavimo vprašanje: “Kaj pa, če sem za nastalo situacijo odgovorna jaz?” Šele ko sprejmemo odgovornost, namreč postanemo kapitani lastne ladje.
Iskanje zdrave odgovornosti je zagotovo ena od naših najzahtevnejših nalog. Ena tistih, s katero se bomo ukvarjali vse življenje.