Priznam, da sva prvi del koronakrize z možem potihoma upala, da se bova lahko odpravila čez mejo. Ker morja ne marava preveč, se namreč zadnja leta poleti redno potepeva po Evropi, domače kotičke pa raje izkoristiva za vikend izlete.

A sva se v izogib zapletom na koncu vseeno odločila drugače – letošnje počitnice bova izkoristila za dopust v domovini. Tako sva se najprej odpravila v Posočje, nato pa še na Koroško, v Belo krajino in Prlekijo. Zanimivo pa je, da naju je prav Koroška, ta severna, turistično še speča lepotica, najbolj navdušila in zvabila k obljubi, da se še kdaj vrneva tja.

Že na poti skozi sotesko Huda luknja na cesti Velenje–Slovenj Gradec naju je navdušila čudovita divja pokrajina. Res je, da teh krajev prej nisva prav dobro poznala, in morda so naju prav zato tako začarali idilične zelene doline med valovitimi pobočji, prijazni ljudje in turistično še neodkrite znamenitosti. Slovenj Gradec se lahko pohvali s prijetnim starim jedrom z malimi art trgovinicami, v katerih lokalni umetniki prodajajo svoja dela – od nakita do ilustracij in oblačil. Ob sprehodu pa se velja ustaviti še v medičarstvu, lectarstvu in svečarstvu Perger, ki se lahko pohvali s tradicijo od leta 1757 dalje. Naju so navdušili njihovi medenjaki in žele bonboni s smrekovimi vršički. 

In kaj še priporočava, če se boste mudili v teh krajih:

Ustavite se v Velenju

Vsekakor si velja ogledati velenjski grad, v katerem je na ogled kar nekaj zanimivih razstav – od najbolj znanih ostankov okostij mastodontov, prednikov slona, ki so v Šaleški dolini živeli pred približno tremi milijoni let, do afriške zbirke lokalnega popotnika in raziskovalca ter srednjeveških najdb, ki pričajo o pestri grajski zgodovini. Dodatna domislica je, da lahko vstopnice kupite v prostoru, ki poustvarja trgovino na drobno iz preteklega stoletja, ogled pa nadaljujete skozi gostilno iz istega časa.

Če se vam ne mudi naprej, se lahko vzpnete še do ruševin gradu Šalek, stolpa z edinstvenim trikotnim tlorisom, se greste brezplačno kopat v Velenjsko jezero ali se sprehodite ob Škalskem in Družmirskem jezeru. Slednje je s 87 metri najgloblje pri nas in se zaradi rudnika še vedno ugreza. Obiščete lahko tudi Muzej usnjarstva, Hišo mineralov, najstarejšo, 400 let staro dimnico na Kavčnikovi domačiji, Grilovo domačijo – staro viničarijo, prenovljeno v muzej …

Koroško gostoljubje in kulinarika

Odkrito povem, da se nama je ideja o raziskovanju dežele pod Peco porodila prav zaradi butičnega hotela Hiša Ančka v Slovenj Gradcu, saj sva se želela na dopustu tudi malce razvajati. Bivala sva v eni od njihovih petih edinstvenih sodobno opremljenih nadstandardnih sob z domačimi imeni – Ani, Majek, Cilka, Petruha in Majdica, navdušila pa naju je tudi njihova restavracija z letno teraso, z odlično kulinariko z italijanskim pridihom in izpopolnjeno vinsko karto, ki zlahka konkurirata gastronomski ponudbi prestolnice.

Osebje je izredno prijazno, zajtrki so tako po izbiri kot okusnih sestavinah z okoliških kmetij primerljivi s tistimi v petzvezdničnih hotelih, goste pa mimogrede razvajajo še z drobnimi pozornostmi, kot je postrežen sveže stisnjeni multivitaminski sok. Dodatna prednost je wellness z dvema savnama in jacuzzijem v kletnih prostorih, ki ga lahko rezervirate samo zase.

Baročni dvorec Bukovje

Le streljaj od Dravograda se ustavite v baročen dvorcu Bukovje pod ruševinami gradu Pukštajn, v katerem lahko po ugodnih cenah tudi prenočite v sodobnih ali starinsko opremljenih sobah. Na ogled je nekaj na novo opremljenih dvornih soban, saj dvorec sproti obnavljajo po tem, ko je dedinja zadnjega lastnika razprodala vse vrednosti v njem.

Najbolj presunljivi sta gospodarjeva delovna soba in državniška soba, v kateri potekajo tako srečanja visokih gostov kot priprave nevest pred poroko.

Ker je grad nazadnje uporabljala jugoslovanska vojska, sta pred njim še vedno dva vojaška džipa in manjši tank, medtem ko si lahko v kasarni nasproti ogledate dva prostora iz tega obdobja njegove zgodovine. Zanimivo je tudi, da se zgodovina pri tem ne konča, saj so bili ti kraji pomembni tudi v slovenski osamosvojitveni vojni in skozi okno se vidi mesto, kjer je TO ustavila kolono JLA, namenjeno na mejni prehod Holmec. Pred obiskom se najavite ali se pozanimajte o odpiralnem času – grad upravlja Zavod Dravit, v vstopnico pa je vključen tudi kozarec vode, soka ali vina, ki vam ga postrežejo v grajskem parku.

Libeliče – vas, ki se je uprla

Vsekakor ne smete mimo prav posebne vasi ob meji, ki se ponaša ne le z eno od treh pri nas ohranjenih kostnic ob Cerkvi sv. Martina, ampak tudi s svojo posebno vlogo v času povojnega koroškega plebiscita. Čeprav je bilo odločeno, da Libeliče pripadajo Avstriji, so se domoljubni prebivalci temu uprli in začeli protestirati s petjem slovenskih pesmi na meji in drugimi protestnimi dejanji. Ob njihovem trmastem in ganljivem uporniškem vztrajanju, s katerim so po dveh letih dosegli čudež, da so prestavili mejo in je bila vas vrnjena Sloveniji, še tako velikega ravnodušneža začnejo prevevati domoljubna čustva.

Na njihovi spletni strani najdete kontakte vodičev, pri katerih se najavite za ogled. Poleg cerkve in kostnice vam namreč pokažejo še črno kuhinjo in muzej plebiscita z ohranjeno šolsko učilnico v župnišču, muzej kmečkih strojev ter slovito ‘libeliško pumpo’, ki je tako pomembna, da krasi tudi njihov grb. Ko je vas ponovno pripadla Sloveniji, so se namreč simpatizerji nasprotne strani izselili na drugo stran meje, hkrati pa pobrali vse, kar ni bilo pribito, tudi libeliško gasilsko črpalko. Prav ta je bila kaplja čez rob in vaški mladci so podkupili mejne uradnike, se ponoči pritihotapili na drugo stran ter jo čez polja skrivaj vrnili v svojo vas. Tako je postala simbol upora in pravičnosti pri zamejskem vprašanju in še danes ponosno stoji pred gasilskim domom v vasi. 

Lepa narava in prijazni ljudje

V krajinskem parku Topla, nedaleč od Črne na Koroškem, vabi slikovita neokrnjena narava. Gorska dolina pod Peco je primerna za pohode in kolesarjenje, travniki in pašniki se izmenjavajo z gozdovi, v katerih še najdemo divjega petelina. Lahko se odpravite tudi v podzemlje Pece in si ogledate rudnik z vlakom, kolesom ali kajakom, se v Mežici zamislite nad uničevanjem narave, ki pa si je že malce opomogla in postopoma spet postaja zelena, ali si v središču Črne na Koroškem ogledate manjši rudarski muzej na prostem. Za tiste, ki se raje kopate kot pohajkujete, pa bo kot nalašč izlet v drugo smer, v Vodni park Radlje ob Dravi, kjer lahko plavate v edinem biološkem bazenu v Sloveniji, brez dodanih kemikalij, kjer za čistočo in kakovost vode skrbijo naravni organizmi. 

Domačini so na Koroškem izredno prijazni in se trudijo ustreči vsakemu gostu. Vidi se, da tu še ni množičnega turizma in so se pripravljeni potruditi, da se obiskovalec počuti zaželenega. Naju so tako v Libeličah kot v Bukovju povabili na svoje dvorišče, pogostili s pijačo in nama povedali vse, kar naju je še zanimalo. Tudi njihov topeli sprejem pa je razlog, da dopusta v tem čudovitem koščku Slovenije še dolgo ne bova pozabila.