Marsikdo se sprašuje, zakaj sva se z Miho odločila, da se na potovanje po Afriki, ki velja za pravo divjino, odpraviva z otroki. Najinih razlogov za, je veliko …
V prvi vrsti je potovanje po divjini krasno doživetje, ki se ne da primerjati z ničemer, tukaj lahko otroci vidijo stvari, ki jih drugje ni, kar jim širi obzorja in jih hkrati radosti. Tudi pomisleki ali včasih celo stereotipi o nevarnosti, so odveč, če se stvari lotiš z glavo. Mislim namreč, da so iz perspektive Slovenije stvari videti bolj nevarne, kot so v resnici, saj vidiš, ko si enkrat v osrčju Afrike, da tudi tukaj življenje poteka povsem normalno, le drugačno je od tistega, ki smo ga vajeni mi. Iz tega razloga je kombinacija prave mere pameti in upoštevanja navodil, ki ti jih dajo domačini najboljši nasvet, da se izogneš vsaki nevarnosti.
Ni razloga za strah, tudi ko gre za kače, škorpijone in druge nevarne živali, saj le-te bežijo od ljudi in »bližnje srečanje« z njimi doživiš zgolj, če jih presenetiš, ko denimo obuješ čevlje, ne da bi jih prej preveril ali pa jim dobesedno stopiš na rep. Mala mera previdnosti prinese veliko užitkov, ki vsem ostanejo v nepozabnem spominu. Ko vidiš tiste iskrice v očeh otrok kot starš, ko vidijo novega metulja ali kačo in potem to zgodbo navdušeno razlagajo naprej, to prekaša vsak strah.
Leta niso ovira
V takšnem načinu preživljanja počitnic ne uživava le midva z možem, ampak želiva otrokom pokazati več stvari. Kot prvo to, da je svet velik in drugačen. Da stvari, ki jih vidijo na televiziji in jih spoznavajo v šoli izkusijo tudi v praksi. Poleg tega pa se na ta način in na takšnih dogodivščinah ustvarjajo čudoviti spomini, ki jih bodo spremljali vse življenje.
Prav tako mislim, da so otroci, kljub mladim letom, zelo dojemljivi za dogajanje okoli sebe. Nekje okoli petega leta starosti bi morda bil idealen čas za prvo tovrstno izkušnjo, naš najmlajši je te izkušnje deležen že pri treh letih in mislim, da mu ni prav nič hudega. Nasprotno. On uživa in mi z njim.
To sicer ni naše prvo družinsko kampiranje v divjini, saj smo bili pred časom že na kampiranju v Albaniji, je pa to prva prava »divjina«. Od ostalih kampiranj se namreč razlikuje že v tem, da so tu živali veliko bolj nevarne. Tako pred vrati ne smeš nikoli puščati čevljev ali jih obuti, ne da bi jih prej stresel, saj lahko vanje hitro smukne kakšen pajek, škorpijon ali kača. Tudi ko se tuširaš imaš veliko gledalcev v obliki ščurkov, ne glede na to, v koliko zvezdičnem hotelu si. Živali so namreč povsod, saj imajo tukajšnji resorti hiške, ki imajo med zidovi in slamnato streho odprtino, ki nekaterih živali pač ne zadrži. Zato moraš tudi neprestano uporabljati repelente in se zapirati v mreže. Prav tako se prava divjina izrazi v temperaturnih obratih: čez dan termometer kaže preko 35 stopinj Celzija, ponoči pa se temperature spustijo tudi do minus 10 stopinj Celzija.
Obvezna oprema za vsako situacijo
Razlika je tudi med kampiranjem v šotoru in avtodomu. V našem primeru šotorjenja je veliko več dela, saj moraš šotor na različnih lokacijah stalno postavljati in podirati. Posebno pozornost moraš nameniti pakiranju stvari v avto, sploh če gre za sedemčlansko družino kot je naša, saj je na majhni kvadraturi vozila veliko ljudi. Če namreč ne veš točno, kam si dal določene stvari, jih lahko samo prekladaš, iščeš in ustvarjaš nered, za to pa porabiš veliko nepotrebnega časa. Kot minus bi izpostavila še to, da si bolj izpostavljen dežju. Če stvari sproti ne pospravljaš in se ti zmočijo, potem jih moraš sušiti dolgo časa, v nasprotnem primeru pa ti splesnijo v vrečki. Na drugi strani pa je absolutna prednost ta, da si bolj v stiku z naravo in vsem, kar se okoli tebe dogaja.
Tudi otroci so kampiranje v divjini sprejeli super in niso prav nič pogrešali domačega udobja. Prej bi to lahko rekla za naju z možem … (smeh) Prav tako jih ni bilo nič strah, ponoči so nas spremljale ročne in naglavne lučke. In ko smo ravno pri lučkah … Zelo pomembna je celotna oprema za kampiranje v divjini, ko si z otroki. V primeru Afrike so obvezni repelenti, mreža in vrečke. Potrebna je namreč previdnost pri hrani. Če vrečko pustiš ponoči pred vrati, te zjutraj pričaka pravi kaos, tako kot je nas, ko so najverjetneje opice raznesle in razdrobile naše ostanke v radiju 500 metrov. Mimogrede, tudi drugi predmeti pritegnejo njihovo pozornost in jih rade izmaknejo.
Še posebej nam je prav prišla radijska postaja, da smo se lahko pogovarjali iz šotora v šotor, pa raznorazne svetilke, nož za rezanje, mrežaste vrečke za umazano perilo.
Tu so še drugi tehnični pripomočki, kot je kamera in fotoaparat, po možnosti s čim daljšim objektivom, da lahko zares ujameš te številne čudovite živali, ki si jih ne moreš ogledati povsem od blizu. Tudi Lonely Planet knjižica je »must have«, saj marsikje ne dela internet, zato nam je večkrat prišla prav, ker v njej najdemo različne koristne informacije.
Pozornost je treba nameniti tudi temu, kaj vzamemo s seboj, kar zadeva oblačil za otroke. Med njimi na takšnem potovanju prevladujejo poletna oblačila, pa tudi nekaj dolgih rokavov in hlač, saj so večeri in noči zelo hladne. Kopalke in klobuk morata biti vedno pri roki. Predvsem pa izberimo stvari, ki jih ni škoda, če se umažejo ali strgajo.
Nenazadnje, ker nikoli ne veš, kje se dogodi kakšna nepričakovana nevšečnost, ko govorimo o poškodbah, moraš s seboj vedno vzeti tudi prvo pomoč. Nam je na tokratnem potovanju prišla prav kar nekajkrat: Miha se je večkrat udaril v skalo, prav tako Jure, Jaša je imel poškodbo pri nohtu, Gaja in Živa pa sta dobili trn. In prav zato nam je škatlica prve pomoči, ki smo jo kupili v Intersportu, prišla še kako prav, saj je v njej vse kar potrebuješ v različnih situacijah.
Korona je prinesla tudi nekaj dobrega
Večina našega potovanja je bila skrbno načrtovana v naprej, zato smo zgolj dvakrat kampirali spontano. Je pa vse to močno olajšala tudi korona situacija, čeprav se sliši nenavadno, a je v te države prinesla veliko prednosti, kar zadeva turizma. Slabost so le številna redna testiranja, prednost pa je v tem, da je tu precej manj turistov in stvari, ki so običajno zasedene že mesece v naprej, so zdaj brez težav dosegljive, pa naj gre za obiske kakšnih parkov ali za nočitev v naključno izbranem resortu. V običajnih okoliščinah so namreč kapacitete nastanitev zelo omejene. Gneče ni niti na raznih atrakcijah. Sicer pa v Afriki ni evropskega turizma v obliki cerkva, galerij in muzejev, kot ga poznamo mi, ampak je tukaj vse povezano z naravo. Tudi cene so zdaj precej nižje kot v običajnih, necovidnih časih, saj se da za vsako stvar izpogajati popust.
Spremenjena rutina in učenje skozi lastne izkušnje
Na tem mestu se postavijo še vprašanja glede rutin, ki so jih otroci vajeni, a se tukaj le-te precej spremenijo. Naša rutina na potovanju je vezana predvsem na to, da zvečer najprej vsak umije svoje čevlje in se nato odpravi na kompletno in konkretno tuširanje od glave do pet. Naših pet otrok se tušira samostojno, punci, ki si vedno opereta tudi glavo, potem ena drugi posušita in razčešeta lase. Jaz jim priskočim na pomoč le, kadar je ura pozna in so naši najmlajši res utrujeni od poti ter si zato zaželijo mamico, da jim pomaga. V nasprotnem primeru pa vsak poskrbi zase.
Tudi opozarjati, da ne smejo daleč o naše lokacije, jih ni treba. Ko so namreč to naredili prvič in drugič, so kaj hitro videli, kako je, ko začne nate kričati kakšna opica, ali pa kako je, ko naletiš na kačo ali ščurke … Kakorkoli, na lastnih izkušnjah so se največ naučili, zato jim ni treba nič več prigovarjati ali jim kaj prepovedovati. Naša pravila, ko smo v kampu pa se glasijo: »Uživaj, igraj se in raziskuj.«
Kakor vidite skozi našo izkušnjo, družinske počitnice z otroki v divjini so zares nepozabna izkušnja za vse in ne glede na starost, zato upam, da bomo tudi mi takšno izkušnjo lahko še kdaj ponovili.
