Od zanimivih naključnih srečanj, impresivnih razgledov, deskanja po sipinah do čudovitih afriških živali. Naše potovanje po Afriki se tako nadaljuje …
Za nami je že prva tretjina poti po svojevrstni Afriki. Vsak dan je na števcu med 300 do 500 novih kilometrov, le vmes so občasni postanki in ogledi, zato smo tudi malce utrujeni, a hkrati impresionirani od vsega dogajanja in opažanja te prekrasne dežele. Ko smo pristajali v Johannesburgu, smo uredili vse papirje in na vrsti je bil postanek pri prijateljici Fioni. Še ogled nekaterih znamenitosti v Pretoriji, potem pa naj bi se odpravili v samostojno državo znotraj JAR Lesotho, ki smo se je zelo veselili zaradi njenih specifik, vendar so bile meje zaradi korone žal zaprte. Pot smo zato nadaljevali v mesto Bloemfontein, ki je tamkajšnja pravna prestolnica in se odločili za obisk prijateljev Ksenije in Dejana Kastelica.
To sta Slovenca, ki sva ju z možem spoznala službeno v Beogradu, nakar smo se srečali v Jakarti, ko sta živela tam, zdaj pa so se preselili v JAR. Slučajno sem jima na poti pisala, kje so in so se nahajali v provinci Free State. To je bilo samo 300-400 kilometrov z naše poti, zato smo naredili ta ovinek in ju presenetili na tamkajšnjem ranču s konji, kjer so praznovali rojstni dan njunega otroka. Bilo je super, tam je bila tudi neka večja družba ljudi z vseh koncev sveta, med njimi zanimivo tudi Bosanec, za katerega smo ugotovili, da je prijatelj našega prijatelja iz Slovenije Darka Gagulo.
Kako je svet majhen. Naredili smo skupno fotografijo in jo poslali Darku, zato je bilo na ta račun zanimivih naključij res veliko smeha. Jahali smo tudi konje, odšli na lep slap in bilo je super. Nato pa je pri nadaljevanju naše poti prišlo do manjšega zapleta. Enemu od naših avtomobilov, kjer sta bila snemalca, je zmanjkalo bencina, črpalke pa ni bilo nikjer naokoli. To se je zgodilo 10 kilometrov pred našo nočitvijo v guest house-u in bila je že tema. Klicali smo na lokacijo naše nastanitve, nakar je lastnica poslala nekega gospoda na motorju, da je pripeljal bencin.
Zabavni dnevi in delovni večeri
Večeri so sicer naporni predvsem zame, saj me čaka pregled fotografij, snemanja, pisanje in ustvarjanja vsebine. Spat hodim ob dveh, treh ponoči in potem to nadoknadim v avtu. A se ne pritožujem. (smeh) Kakorkoli, pot smo nadaljevali do Gariep Dam-a, to je jez na reki Orange River, ki je glavni rezervoar vode v JAR, kjer je sicer suša velika. Od tam smo odšli do prenočišča v kraju Graaff-Reinet. Gre za krasen kraj, nahaja se ob malem Grand Canyonu in je znan po tistih čudovitih sončnih zahodih, ki jih občudujemo na številnih razglednicah in fotografijah. Tam smo podarili tudi nekaj umetnega mleka mamicam z dojenčki.
Že zjutraj smo si kanjon podrobneje ogledali, naredili piknik in potem nadaljevali do Adunal National Parka, kjer smo videli prve prave divje živali: divje svinje, slone, zebre … Nadaljevali smo do Port Elizabetha, ki se nahaja čisto ob morju. Gre za dokaj veliko razvito mesto, kjer je tudi možnost nakupovanja. Z ladjico smo si ogledali krasne delfine, pingvine in tjulnje. Nadalje smo šli še naprej do Boulders Beach-a, kraj s številnimi pingvini na plaži, ki imajo to zanimivo navado, da se množijo kar na vrtovih domačinov, kar je res zelo smešen prizor. Sledil je zaliv Plettenberg Bay, ki ima vzdevek tudi plet ali pleti. Gre pa za mesto z okrog 30.000 prebivalci, odkrili pa so ga portugalski raziskovalci. Predvsem je kraj povezan z apartheidom, ker je bil tukaj tudi atentat na Chrisa Hanija, ki se je zgodil aprila leta 1993. Mesto je bilo kasneje tudi požgano. Ta zaliv sicer gosti eno največjih kolonij galebov v JAR in je zelo barvito s ptiči.
Sledila je pot v čudoviti kraj Knysna. To je res lep kraj z 80.000 prebivalci, ki je vreden postanka. Sem so nekoč prispeli prvi lovci na bogastvo vsega sveta, saj je bilo tukaj zlato.
Morda naj na tem mestu omenim, da tudi midva z Miho varčujeva v plemenitih kovinah vsak mesec, ker se mi zdi razpršitev sredstev zelo smiselna.
Kakorkoli, mesto je lepo rastlo, a so ga leta 2017 vetrovne nevihte in požar popolnoma uničili. Približno 10.000 ljudi se je moglo izseliti. Je pa ta destinacija zelo znana tudi po igralcih golfa, kjer imajo tudi svetovni razred tekmovanj. Ima tudi krasno pivovarno, veliko je gozda, rek in ocean, zato je tu nekakšen raj za pohodnike, tekače, kajakaše, plavalce, in ribiče.
Zatem smo se peljali naprej skozi obalno mesto Garden Route, ki je razglašena za eno najlepših delov JAR. Tukaj je glavna dejavnost turizem, sekundarna pa kmetovanje. Ustavili smo se v kraju Swellendam, ki ima krasno nizozemsko arhitekturo vredno ogleda. Nastanili smo se v Top Hill Guest House, kjer so bile neverjetne cene, in sicer za 9 ljudi okoli 150 evrov na nočitev. Za dodatnih 50 evrov pa so nam prinesli še meso, solate, kruh in še kaj, da smo si sami naredili žar. To se po njihovo reče »braj« – roštiljada, ki je tu zelo popularna. Pot smo nadaljevali v Robertson, vinsko pokrajino, kjer smo poskusili nekaj rujne kapljice in sledilo je mesto Oudtshoorn. Obiskali smo farmo, ki je znana po nojih. Kupili smo tudi njihova jajca, jahali in imeli enkratno doživetje.
Sledil je kraj Hermanus, kjer smo rezervirali potapljanje z morskimi psi v kletki. Sama sem čuvala otroke, ker sem nekaj let nazaj tovrstno morsko pustolovščino že preizkusila, zato sem se tokrat temu odrekla. Tudi stalo je preko 400 evrov. Videli smo bele morske pse, ki so hladnokrvne živali. Njihova temperatura se prilagaja temperaturi morja in okolju. So precej agresivni, veliko je napadov, čeprav ljudi napadajo večinoma po pomoti. Ta izlet na ladjici je bil super. Imeli smo tudi krasno ne vetrovno in ne valovito vreme, zato so bile tablete za slabost odveč.
In na koncu še zadnja lokacija v JAR: Cape Town in Cape Point – Rt dobre nade. Sicer to ni najbolj južni del Afrike, kot se ga pogosto napačno interpretira. Je pa dih jemajoča pokrajina z visokimi klifi, peščenimi plažami in z nebeškim razgledom. Gor smo se povzpeli z žičnico, čeprav je precej pihalo. To je tudi veliko pribežališče za več kot 250 vrst ptic. Ker je rt poln čeri, je na njem okoli pet svetilnikov. Žal pa na znamenito Table Mountain nismo mogli, ker je bila zaradi hudega vetra žičnica zaprta, tako da smo si kraj pogledali zgolj od spodaj.
Prečkanje meje
Sledila je pozno popoldanska in večerna vožnja do meje z Namibijo, ki traja približno 7 ur. Na tej poti je vreden postanka zaliv Sveta Helena, kjer smo imeli kosilo. Gre za ribiško mesto, kjer je velika tovarna za predelavo rib. Ta kraj je tudi Vasco Da Gama opisal kot najbolj miren in spokojen del JAR. Tamkajšnja Lamberts Bay pa je majhna ribiška vasica, ki se nahaja severno od Cape Towna proti namibijski meji. Zaliv je dobil ime po admiralu Labertu Jackson Woodburne iz britanske mornarice, ki je leta 1926 tukaj opravil pregled zaliva. Na tem mestu je tovarna rakov. Ves čas smo se vozili ob reki Great Fish River, ki je dolga 800 kilometrov in je najdaljša reka Namibije. Sledilo je pozno večerno prečkanje meje, ki nam je vzelo skoraj 2 uri časa, zaradi izpolnjevanja številnih obrazcev. Drugih zapletov ni bilo, razen časovno zamuden postopek, ko moraš izpolniti toliko obrazcev za 9 ljudi. (smeh) Dogodila pa se je tudi anekdota, da smo na meji spregledali tamkajšnjega vojaka in peljali naprej, zato so nas lovili z lučkami in s puškami. Ampak takoj, ko smo jih opazili, smo se ustavili in so nas zgolj prijazno opozorili, da smo jih spregledali in nas po uradnem postopku spustili naprej.
Prvi dnevi Namibije
Obiskali smo tamkajšnji Canyon Fish River v Namibiji, ki je drugi največji kanjon na svetu po Great Canyon (Združene države Amerike) in ima krasen razgled. Gre za gibanje tektonskih plošč, ki je ustvarilo globok jarek, ki je nastal na tej gorski planoti. Igra narave med vodo, soncem, erozijo in vetrom ter ledenik, je za piko na i izoblikovala ta impresivni naravni kanjon. Tukaj smo tudi prvič postavili naše nadstrešne šotore in tako se je začelo šotorjenje. Ko smo se zbudili, smo imeli pogled na reko in naravo polno živali.
Po reki smo se popeljali z ladjico, potem pa se premaknili še malo, in sicer 85 kilometrov naprej do kampa Hobas. Slednji ponuja čisto drugačne razglede in izhodišča na Great Fish River. Spet se nam je ponujal pogled v krasen živalski svet. Pot smo nadaljevali v Sossusvlei, ki pripada širši regiji južnega Namiba. Ima svoje značilnosti solne in glinaste kotanje. Tam se začnejo peščene sipine, ki so živo rožnate in oranžne barve, kar je posledica velike koncentracije železa v pesku in oksidacijskih procesov. Te sipine so med najvišjimi na svetu in merijo celo nad 200 metrov nadmorske višine. Tista, ki je najvišja in ima vzdevek Big Daddy Dune, je visoka 325 metrov, s čimer velja za najvišjo sipino v Namibiji.
Pomemben vir vode tukaj je tudi vlaga. Za to poskrbijo jutranje meglice, ki od Atlantskega oceana prinašajo jutranjo roso. Favna je razmeroma bogata. Od majhnih živali, ki se preživijo z malo vode pa do vseh mogočih členonožcev, plazilcev, glodavcev, sesalcev … Veliko je tudi ptic selivk. Kar zadeva temperature, je čez dan povprečno 24 do 30 stopinj, ponoči pa med 5 in 10 stopinjami Celzija, zato se zvečer kar toplo oblečemo. Sahara je najbolj vroča puščava v Afriki, kjer temperatura doseže 50 stopinj čez dan in 0 stopinj ponoči, nahaja pa se na severu. Dežja je res malo. Prav te sipine so nam dale svojevrstno zadovoljstvo in veselje. Po njih smo se celo sankali.
Pot smo nadaljevali v Swakopmund – gre za nemško ime, saj imajo prebivalci nemške prednike. Je drugo največje mesto Namibije in leži 352 kilometrov od glavnega mesta. Kraj ima 45.000 prebivalcev. Tu je tudi znano letovišče in je locirano na plaži. Ima krasno nemško arhitekturo, ustanovljeno je bilo okoli 1892 kot pristanišče nemške mornarice oz. kolonialnih osvajalcev. Tukaj smo si sposodili štirikolesnike in se popeljali po popolnoma prazni puščavi.
Življenje Bušmanov in Himb
Pot smo nadaljevali v Spitzkoppe (v nemščini to pomeni koničasta kupola). Gre za gole, neporaščene granitne vrhove, ki so stari več kot 120 milijonov let. Nekateri so visoki kar 1700 metrov, zato vrhovi močno izstopajo od tistih ravnih puščavskih saharskih savanskih predelov. Tukaj živijo Bušmani, ki prodajajo razne umetnine ob cesti in pa tudi nomadi Himbe. Obiskali smo vas slednjih in res je bilo fantastično. Spijo v hišah iz blata, ženske se nikoli ne umivajo. To počnejo zgolj z ognjenim dimom, peskom in iz zelišč narejenimi mazili.
Okrašene so z veliko verižicami, zapestnicami in prstani. Tudi na nogah imajo jeklene obroče, ki jim ščitijo gležnje pred piki kač. Pokrito imajo samo spolovilo. Ko imajo menstruacijo, se morajo umakniti iz svoje naselbine, kjer čas preživijo izven ograde, čepe nad luknjo. Nimajo namreč vložkov, tudi rodijo doma. Jedo večinoma močnik in mlečne izdelke. Na sredini njihove naselbine je ograda, kjer bivajo njihove živali, ki jim dajejo mleko. Le-te čez noč zaprejo, da ne pobegnejo oz. da jih druge živali ne požrejo. Otroci ne nosijo plenic in starši sami zaznajo, kdaj morajo otroci na veliko in malo potrebo. Moški imajo več žensk. In medtem ko so ženske povečini doma, kjer izdelujejo nakit in okraske, se moški selijo in lovijo plen.
Po doživetju pri čudovitih Himbah in druženju ter plesu z njimi, smo se odpeljali do nacionalnega parka Etosha, ker smo trenutno nastanjeni in čas je, da odidemo drugemu najbolj adrenalinskemu dogodku naproti. V mislih imam tukajšnji nacionalni park, ki je poln afriških živali in to čisto od blizu. Zvečer pa namreč čaka organizirana safari vožnja, da bomo videli najhujše zveri še od bližje in pod nadzorom pušk, da nas ne napadejo. Pri 30 stopinjah Celzija že ob 10. uri zjutraj pa vam maham, vsem Nepremagljivim. Mi pa v roke vzamemo le še fotoaparat, kamero, dron in daljnoglede, saj nas čaka akcija, ki jo bomo še naprej delili z vami!
