Vesna Juvan je raziskovalka ženske duše, ki na Akademiji za harmonijo življenja vodi Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami ter ženske kroge. Napisala je tudi tri knjige o ženski cikličnosti: Cvetoče dekle za mlade punce, Rdečo zarjo za odrasle ženske in Razumeti žensko.
Misija nemogoče? za moške, ki si želijo bolje spoznati žensko naravo. Je pa Vesna tudi raziskovalka in popotnica, ki je sedem let živela v Avstraliji in se do tja odpravila kar s kombijem.
Ideja o življenju ‘down under’ se ji je porodila med trimesečno prakso na University of New South Wales, zato je nekaj let pozneje, ko je mož predlagal selitev, takoj vedela, kam si želi. Ko sta med pridobivanjem vize ugotovila, da bosta oba brez službe, se jima je zdelo, da bi bilo treba izkoristiti ta čas. In sta ga – odločila sta se, da se do Avstralije kar zapeljeta. »Za pot sva porabila osem mesecev in toliko denarja, da bi si z njim takrat lahko kupila 2,5-sobno stanovanje. Vendar sva pridobila toliko izkušenj, da lahko mirno umrem in bom izpolnjena,« pravi Vesna.
Kupila sta 28 let star, v avtodom predelan rumen kombi in ga poimenovala Piki. Čeprav se je vsem zdel zeeeelooo star, se je izkazal kot prednost, saj je bil bencin tako slab, da so ga popravljali v vsaki vasi. Ko jima je v na primer v Pakistanu na cesto padel menjalnik, je prišel mehanik z vrvico in kleščami. To je bilo vse, kar je imel. Če bi imela nov avtodom, poln elektronike, pa bi lahko samo parkirala in šla nazaj.
Pot je bila nevarna – preživela sta potres, stražili so vaju s puškami, partnerju so rekli, naj te ubije, spala sta v zaporu, za tabo so metali kamne, ker si govorila s tujim moškim … Kdaj te je bilo najbolj strah?
Najbolj pretresljiv dogodek se je zgodil, ko sva enkrat prespala ob čudoviti plantaži, obrobljeni s palmami. Čista idila, dokler nisva sredi noči zaslišala nekaj metrov od avta pritajene glasove. Pogledava ven, da vidiva, kaj se dogaja. Z grozo v očeh ugotoviva, da skupina moških ob baterijskih svetilkah zakopava v rjuho zavito truplo. Meni se je skoraj zmešalo. Največji problem je bil, da Piki večinoma ni takoj vžgal in nisva vedela, kako naj uideva. Seveda tudi nisva želela, da naju 6 podivjanih tipov, ki sredi noči zakopavajo truplo, najde v avtu. To so bili, kolikor se spomnim, moji najbolj panični trenutki. Na koncu sva se vseeno odločila, da skočiva na sprednje sedeže in poskusiva srečo. Tako kot sem takrat molila, ne vem, če sem že kdaj. In tadaaaa … Piki je vžgal in odpeljal kot strela. Kot da bi vedel, da gre za življenje.
Najbolj te je pretresel Pakistan …
Res je. Pakistan me je dobil precej nepripravljeno. Začelo se je s puščavo, za katero so nama povedali, da se v njej pod nobenim pogojem ne ustavljaš do Quette. To je 600 km. Ker je Piki kmalu začel spuščati moder dim in sva bila prepričana, da je šla mašina, sva parkirala pod prvo drevo, da se ohladi.
Sredi kuhanja kosila so se pred odprtimi vrati pokazali trije tipi. Pakistanci. V puščavi, skozi katero tečejo glavne poti za tihotapljenje orožja in droge. Bolj kot to, od kod so se vzeli, naju je zanimalo, kaj nameravajo. Angleško niso znali. Sašota so povabili ven, in medtem ko sem se tresla za njegovo življenje, so se na roke dogovorili, da se bodo pomerili v streljanju.
Na srečo je Sašo treniral borilne veščine. Včasih je v drevesa tudi metal nože in zvezde. Ko so si pokimali, je prišel v avtodom po puhalnik. Naredila sva ga v Sloveniji za vsak slučaj, če bi naju po poti napadle kake živali. Narejen je bil tako spretno, da je prestal vse carinske postopke, tudi tiste na pakistansko-indijski meji. Vzel ga je in šel ven, jaz pa sem molila. Eden od njih je na drevo narisal križ. S fračo so najprej ustrelili Pakistanci in pokazali Sašotu, da je na vrsti. Molim … Sašo je ustrelil naravnost v sredino. Vsi trije so ga pogledali, se mu poklonili in izginili v luknjo v tleh. Kam pelje luknja, nisva raziskovala. Kosilo sva sicer skuhala do konca, a prav lačna tisti dan nisva bila.
To so dežele, kjer živijo ljudje zelo drugače kot pri nas. Kako jih doživljamo Zahodnjaki?
Ja, na nekatere stvari se moraš navaditi. V Bosni se je začelo s policijskimi izsiljevanji in podkupovanji, v Albaniji z buljenjem, v Turčiji z nenavadnimi bakterijami v hrani in vodi, v Iranu z norimi razmerami na cesti …
Počasi se navadiš na tisto, na kar se lahko. Nekaterih stvari pa nikoli nisem mogla sprejeti. Na odnos do žensk v Pakistanu, ki so vredne manj kot psi, da so cene za turiste lahko do dvajsetkrat višje kot za domačine, da morajo biti vsa okna v taksijih odprta na strežaj, tudi ko se vozimo po Himalaji in je hudo mrzlo …
Sprejmeš pač, kar lahko, in z vsem, kar sprejmeš, malo zrasteš. Ko sva se pogovarjala z ostalimi popotniki, sva videla, da pot doživlja vsak po svoje in v skladu s tem, koliko notranjih konfliktov ima v sebi. Odvisno je od tega, koliko še lahko verjameš, da so ljudje dobri, tudi ko te že stokrat ogoljufajo in se ti zlažejo. Od tega, koliko zaupaš, da te življenje ne bo pustilo na cedilu.
Sočasno smo na primer potovali z mladimi Španci. Prestrašena bitja, ki si niso upala jesti na ulici, a so se na koncu v Pakistanu v res dragi restavraciji tako okužili, da so bili dobesedno zeleni. V krvi so jim našli več smrtonosnih bakterij. Potem je bil avstrijski par. Ona je bila tako znervirana od nenehnega buljenja množic, da se je na koncu zaprla v kombi in sploh ni hotela več ven.
Srečala pa sva tudi kolesarje, ki so zvečer s tovornjakarji čisto sproščeno kadili, pili in jedli, pa francoski par, ki je potoval s štiri leta starima dvojčkoma in so bili popolnoma sproščeni. Najbolj mi je ostala v spominu 63-letna Angležinja, ki je s težkim motorjem potovala iz Španije v Avstralijo pogledat, če ji po pokojnem možu pripada kaj pokojnine. Motor je bil tako težak, da ga ni mogla dvigniti, če ji je padel na tla.
Svojevrstne izkušnje sta imela tudi na mejah …
Ja, meje so posebna zabava. V Albaniji so nama zaračunali ‘dezinfekšn’. Zanj si izvedel, šele ko si plačal vizo. Na vprašanje ‘Kaj pa je treba dezinficirati?’ so odvrnili, da gume. »Zakaj?« je vprašal Sašo. To se mi je zdelo fer vprašanje, kajti pred nama je bila popolnoma enaka luknjasto neasfaltirana cesta, po kateri sva se pripeljala do sem. »Ker je treba!« ‘Treba je, ker je treba,’ je bil zadnji zaključek, do katerega smo prišli po dolgem prerekanju.
Nato so dovolili, da se zapeljeva čez zelo, zelo usrano lužo. Kakih 20 cm redkega rjavega blata – in bila sva dezinficirana. Varno sva šla lahko naprej.
Še zanimivejša je bila meja med Pakistanom in Indijo. Tam sva čisto po zahodnjaško ocenila, da je glavno, da prideva tja, preden zaprejo, ob sedmih torej. Petnajst minut do sedmih sva prispela do vhoda. Pakistanci so naju pogledali, kot da sva dva kometa. Najprej se jim ni zdelo smešno, da sva tam. Potem se je našel en silno nabrit, ki se je domislil vrhunske ideje. Če na hitro opravijo in naju spustijo mimo, se bodo morali Indijci z nama ukvarjati po tem, ko bodo šli oni že domov. Indijci in Pakistanci se namreč milo rečeno ne marajo preveč.
Eden je hitro narekoval papirje, drugi je pisal kot za stavo, tretji si je vzel čas, da se pogovori z mano. »Mem, du ju hev eni mani?« Ne, sem se mu zlagala, vajena mejnih peripetij. »Tutpaste?« Povem, da nama je zmanjkuje, kar je bilo res. »Shampoo?« Dava mu šampon in srečen utihne. Hitro naju porinejo v Pikija in rečejo, naj drviva proti sosednji državi. Zapeljeva skozi visoka kovinska vrata v nikogaršnji prostor. Preden nama je uspelo priti skozi druga vrata, ki odpirajo in zapirajo Indijo, so nama jih zaprli pred nosom. Zakaj? »Snemamo videospot zelo pomembnega bollywoodskega glasbenika.« Sašo je razlagal, da morava naprej, da ne zaprejo meje, a jih ni zanimalo. Ko gre za Bollywood, je vse ostalo nepomembno. Pol ure sva sedela na havbi in gledala, kako so, odeti v zlato in perje, z naglavnim okrasjem in okrašenimi vozovi snemali spot. Sodelovala je celo indijska straža. Spektakel, vreden ogleda!
Nato so se odprla vrata, vstopila sva v Indijo. Zamudila sva menjavo straže, in ko sva prišla na mejo, ni bilo tam nikogar. Nato je izza vogala prišel stric srednjih let. Če so se Pakistanci obnašali, kot da sva kometa, so Indijci vedeli, da sva zašla. Če so Pakistanci čutili navdušenje, ker so lahko zafrkavali Indijce, Indijcem ni bilo do smeha.
Tip je rekel, naj greva nazaj v Pakistan, ker je meja zaprta. Razloživa, da sva imela vizo samo za en vstop in ne moreva. Potolaživa ga, da ni problema, bova prespala na meji pa bomo jutri v miru zrihtali. Tip je porinil oči iz jamic. »V obmejnem prostoru ne moreš kar prespati!« Stala sva in čakala, dokler se ni odločil, da bo poklical nazaj carinike. Sašotu je vmes povedal, da sem v Indiji njegova last in da on odgovarja zame. Razveselila sem se. »Torej lahko počnem neumnosti in se mi ne bo nič zgodilo? Jaz grešim, on nasrka?« V Pakistanu so zaradi pogovora z neznanim moškim vame ves teden metali kamenje, tu pa lahko delam, karkoli želim? Noro! »I like India!« mu povem. Smejemo se.
Pridejo cariniki. Grdo gledajo, ker morajo delati nadure. Običajno traja postopek ves dan, veliko je izsiljevanja, podkupovanja, in če jo odneseš z manj kot 150 dolarji podkupnin, si dobro opravil, sva od izvedela pred odhodom. Da bi jih razvedrila, sva začela pripovedovati šale na račun Pakistancev. Všeč so jim bile in po pol ure smo bili prijatelji. Čeprav je bila ura pozna in jih je doma čakala večerja, so pregledali vse. Odprli vsako steklenico vode, raztegnili vsako majčko v omari, dvignili so celo topli pod na tleh.
V dveh urah sva bila gotova. Razšli smo se kot prijatelji. Vse skupaj jih je tako iztirilo, da od naju sploh niso zahtevali podkupnine. Mogoče so se bali, da jim je ne bi dala in bi morali ostati še dlje. Ker ko enkrat rečeš zanjo in si moški, res ne moreš popustiti – posebno, če delaš na indijsko-pakistanski meji.
