Andreja je pri 41. letih zatipala bulo v dojki. Z vnaprej postavljeno diagnozo v glavi je obiskala zdravnika in žal je bil njen strah upravičen.
Zdravnik jo je najprej napotil na mamografijo, sledila je punkcija in po dodatnih pregledih je čez mesec in pol dobila prvo kemoterapijo. Sledilo jih je še sedem. Mesec dni po kemoterapijah so ji odstranili celo dojko in vse bezgavke. Sledilo je še 25 obsevanj. Pri 42. letih so ji predlagali umetno meno in ji predpisali injekcije, ki pa jih je zelo slabo prenašala.
»Par dni po prejemu injekcij sem se počutila, kot da nisem več jaz. Istočasno sem se začela močno rediti, kar se je dogajalo tudi že po kemoterapijah. Ker je sestrična pri 42. letih umrla zaradi raka na jajčnikih in ker sem vedela, da sta rak dojke in rodil povezana, sem se odločila, da preneham z injekcijami in dam odstraniti še jajčnike in maternico. Vse je šlo zelo hitro in ves čas sem bila pozitivno naravnana.
Po slabem letu, ko se je vse umirilo, pa me je sesulo. Ko me je onkolog vprašal, kako sem, sem začela jokati kot dež. Predlagal mi je pomoč psihiatra in psihologa, ki sem ju sprejela. Pomoč so mi, tako kot vsaki bolnici, ponujali že prej, a je nisem potrebovala, saj sem bila izjemno optimistična. Poleg tega sem menila, da mora biti s človekom nekaj hudo narobe, da sprejme takšno pomoč. Zdaj vidim, da ni tako in da nam lahko psiholog in psihiater resnično pomagata. Danes vem, da ni za ozdravitev pomembno le telesno zdravje, temveč tudi duševno zdravje.«
»Ker mi je mama umrla, ko sem bila stara 16 let, je bila moja prva misel ob diagnozi, da hočem videti sina, kako bo odraščal, in da ne bom klonila bolezni.«
Še vedno izredno optimistična Andreja ugotavlja, da jo je rak prizadel bolj, kot je bilo videti sprva: »Ne bom več mogla opravljati iste službe. Moja desna stran je zelo prizadeta. Desna roka zmore veliko manj kot pred operacijo. V gostinstvo se ne morem več vrniti. Morala se bom prešolati.«
Zdaj so minila štiri leta od odstranitve dojke, kolikor je morala Andreja počakati, preden bi ji lahko naredili rekonstrukcijo: »Takrat ni bilo možnosti za rekonstrukcijo; odrezati je bilo treba tkivo vse do reber in počakati štiri leta, da smo videli, ali se bo rak ponovil. Zdaj sem že v postopku za rekonstrukcijo, pri kateri bodo uporabili moje tkivo,« je razložila Andreja, ki je štiri leta namesto dojke nosila prsno protezo.
»Če nosiš protezo, na ven sploh ni ničesar opaziti, saj je tehnologija na tem področju zelo napredovala. Protezo pač vstaviš v poseben ortopedski modrček in vse je videti normalno. A ko protezo odstraniš, ni enako. Na začetku je bilo zelo težko; brez dojke se počutiš, kot da nisi več ženska. Čeprav sem se zdaj že navadila na to, da je nimam, mislim, da se bom po rekonstrukciji počutila drugače. Je pa res osvobajajoče, ko sprejmeš telo takšno, kot je. Letos sem šla prvič po operaciji s prijateljicami na dopust in sem jih opozorila, da bo morda za njih naporno, ko bomo zvečer skupaj. Povedala sem jim, da komaj čakam, da zvečer snamem svoj ‘ruzak’. Bile so zelo razumevajoče in med nami ni bilo nobene zadrege.
Sicer pa sem res vesela, da je v mojem kraju Nataša (op. a. kreatorka perila Linne), ki je specializirana prav za modrčke po operaciji dojk. Nataša dela take modrce, da dejansko uživaš v njih. Res so udobni in še lepi. Ker pa imam velike dojke in sem zaradi velikosti in teže vedno morala kupovati le dražje modele, mi je Nataša predlagala: »Verjetno imaš doma veliko modrcev, prinesi jih, bomo prišile žepke, da boš lahko ponosila tudi tiste.« Vendar pa se nisem odločila za to, ker še vedno upam, da jih bom lahko po rekonstrukciji spet nosila.«
Po operaciji ženska potrebuje posebne modrčke
Andreja nam je povedala, da po operaciji ženska starih modrčkov ne more več nositi, da postanejo povsem neuporabni in da je po Sloveniji sicer precej trgovin s specializiranim perilom, vendar take, kot je Linne, ne najdeš nikjer. Ker je Andreja tako pohvalila Natašine modrčke, smo Nepremagljive poiskale tudi Natašo in njeno trgovinico Linne v Zagorju.
»Večina žensk je po odstranitvi dojk(e) preplašena, saj jim življenje ni prizaneslo z bridko bolečino. Udarilo je ravno po tistem delu telesa, iz katerega vre življenje, vse odkar obstaja človeštvo. In kaj drugega kot prav damsko perilo lahko bolj pomaga pri ponovnem sestavljanju same sebe?«
Takoj nam je bilo jasno, zakaj nam je Andreja tako lepo govorila o Nataši. Ja, res je. Izdeluje zelo lepo perilo, ki je udobno in iz naravnih materialov. Modrčkom se prav vidi, da so izdelani z veliko razumevanja in ljubezni do ženskega telesa. Takoj smo videle, da Nataši ni vseeno in da tudi ženske brez dojke vidi kot popolne ženske, lepe, seksi, kot Nepremagljive. Čeprav so Linnejevi nedrčki res kakovostni in izdelani za vsako uporabnico posebej, po zelo sprejemljivih cenah, pa je Nataša še veliko več kot izdelovalka perila. Najprej je človek. Izjemno sočutna ženska, ki skuša razumeti vsako bolnico. Razume, da je bolnicam težko. Da se zelo težko soočijo z novo podobo in kot svoje poslanstvo čuti, da jim pri tem mora pomagati.
»Ko pride ženska prvič v našo trgovino, jo vedno sprejmem jaz. Predvsem namenim veliko časa tistim, ki se prvič po operaciji znajdejo v situaciji nakupa modrčka in prsne proteze. Taka ženska se zelo težko pogleda v ogledalo, ali pa tega sploh ne zmore. Vsaka ženska po operaciji same sebe ne sprejema. Zato vedno poskušam pridobiti njeno zaupanje najprej skozi pogovor, ji dopovedati, da v tej situaciji ni sama in z njo podeliti, kaj doživljajo druge ženske z enakimi težavami, kot jih ima ona.
Moj cilj je najprej, da se ženska pri nas počuti domačo, da ve, da jo sprejemamo takšno, kakršna je, in da se zaveda, da ji želimo pomagati. Zato ji vedno dam čas, da se najprej počuti varno, nato jo povabim v kabino, da se mi pokaže, šele po tem začnemo reševati njene probleme.
Moj interes je, da ženski, ki odhaja od nas, spet vlijem samozavest in zaupanje, da bo v prihodnosti spet vse dobro. Kot oblikovalka in proizvajalka modrčka zanjo pa se trudim, da je ta udoben, ženstven in v barvah, če si jih želi. Da nima na voljo le bele, črne ali kožne. Ko vidimo, kateri model in velikost ji najbolj odgovarja, ji po želji lahko naredimo še hlačke, spodnjo majčko, spalni program in tudi kopalke, prilagojene ženskam s prsnimi protezami.«
Zakaj ste se pri Linne odločili izdelovati modrčke za ženske, ki so bile operirane na prsih?
»Pred 14 leti je za rakom dojke zbolela naša sodelavka. Kljub dokaj veliki ponudbi ortopedskih modrčkov na trgu sodelavka po operaciji nikakor ni našla primernega zase. Ker velja, da se vse zgodi z namenom, le namen je potrebno poiskati, sem prav v tej zgodbi našla svoje poslanstvo. Moja ‘sreča’ v tej nesrečni situaciji je bila to, da sem imela osebo, ki je nosila različne modele in me opozarjala na napake in pomanjkljivosti. Jaz lahko naredim kakršen koli kroj, moje šivilje bodo vse to z lahkoto zašile, kako pa potem, pri nošenju, modrček opravlja svojo funkcijo, pa je druga zgodba. Vedeti je treba, da se zdrave prsi držijo telesa, težo proteze pa v celoti nosi modrček. Skratka, kaj kmalu smo ugotovili, da je tehnološki postopek pri ortopedskih modrčkih povsem drugačen od običajnih. Ker smo že prej delali modrčke in kopalke po naročilu in smo imeli s tem načinom dela že dolgoletne izkušnje, sem se odločila, da bomo pomagali tudi tistim ženskam, ki jih je življenje prizadelo na najbolj ženstvenem delu telesa.«
V trgovini Linne se trudijo za celovito ponudbo. Poleg ortopedskih modrčkov in ortopedskih kopalk pri njih dobite tudi prsne proteze. V želji, da bi ženske vse opravile na enem mestu in ne bi hodile od trgovine do trgovine ter lekarn, so uspeli skleniti tudi pogodbo z lekarno. To pomeni, da ženske dobijo na naročilnico, ki so jo dobile pri zdravniku, pri Linne modrček in prsno protezo brezplačno. Vsaki ženski naročilnica pripada enkrat letno, prvič po operaciji jo izda onkolog, pozneje pa osebni zdravnik.
Po pogovoru z Andrejo in Natašo mi je bilo tudi jasno, zakaj je Andreja zbrala toliko poguma, da se je za Nepremagljive pokazala v spodnjem perilu in s protezo. Ker se v Natašinem perilu počuti res odlično ter predvsem zato, ker si želi opogumiti vse ženske: »Vsem ženskam ob hudih diagnozah svetujem: Samo glavo pokonci. Sprejmite to, kar je, in pojdite naprej. Vse je v glavi. Če se odločiš, da boš bolezen premagala, jo boš premagala.«
Foto: Helena Kermelj
ČLANEK JE OGLASNO SPOROČILO, NAROČNIK JE Linne.si.
