Razmišljate o potovanju v Indijo? Takšna je bila moja izkušnja!

Najdragocenejša stvar, ki jo prinesemo s seboj s potovanj, so spomini. Jaz pa bi, če bi se dalo, s svojega izleta v Indijo domov poleg tega prinesla še njihov sproščeni odnos do življenja in toplo vreme.

Kot sem razložila ne eni izmed večerij v Bangaloreju, mestu na jugu države, kjer sem z družino preživela dober teden, že 46 let živim v Sloveniji, a se še nisem navadila na zimo in mraz. Ampak dobro, ne bom tarnala in namen tega zapisa ni razprava o vremenu, je bil pa res užitek pozno zvečer sedeti ob hotelskem bazenu in srkati bombay tonik. Ali nekaj dni pozneje konec novembra čofotati v oceanu na Maldivih, medtem ko je doma zapadel prvi sneg …

Zares je bil užitek sredi novembra sedeti ob bazenu in nekaj dni kasneje uživati v oceanu na Maldivih.

V Indijo so mene, mojega moža in hčer Ano pripeljale Gašperjeve poslovne obveznosti in zaradi aktualne situacije s covidom sva se odločila, da Ane ne pustiva doma, pri starih starših, čeprav je bil to sprva najin načrt. Ne predstavljam si niti, kako bi jim šlo šolanje na daljavo. 😉 To, da se nama je pridružila, pa se je izkazalo za odlično odločitev. Otroci ne komplicirajo, če tega ne počnemo mi. Tudi s časovno razliko, ki je bila 4,5 ure (so pred nami), ni imela velikih težav. Vseh 14 dni, ko smo bili na poti, se je šolala na daljavo, na njeni šoli so to sprejeli z zares velikim razumevanjem in vsak dan so jo v spletni učilnici čakala navodila. Navsezadnje so tudi potovanja del izobraževanja in nabiranja življenjskih izkušenj – in še angleščino je trenirala.

V tem članku bom z vsemi, ki se poigravate z mislijo, da bi potovali v Indijo, delila nekaj potovalnih informacij, v naslednjem zapisu, čez nekaj dni, pa še, kako smo se imeli na indijski poroki, kaj smo jedli, več informacij o mestu Bangalore in našemu izletu na Maldive, ki so od Bangaloreja oddaljeni le dobro uro in pol z letalom.

Potovanje v Indijo v času globalne epidemije

Lahko rečem, da je potovati v času pandemije pač izziv, na katerega se moramo navaditi. To velja tudi za potovanja v Indijo, kjer so spomladi doživeli res hudo situacijo s sevom delta. Moževi poslovni partnerji so nama takrat pretreseno razlagali, da jih je bilo strah samo tega, da bi morali v bolnišnico, saj tam prostora pač ni bilo, ne glede na to, koliko bi bili pripravljeni plačati. Zato vsem, ki se odločajo, da bi potovali v Indijo, svetujem, naj se dobro pripravijo in oborožijo z veliko mero potrpežljivosti. Indijci, vsaj po mojih izkušnjah, obožujejo birokracijo, brskanje po papirjih in radi te malo pustijo čakati. Za čakanje se ti potem prijazno in z nasmehom opravičijo, in ko je vse to za teboj, si bogato poplačan. Pravijo, da se ti v Indiji zgodi dvoje – ali se vanjo zaljubiš na prvi pogled ali se nikoli več ne vrneš. Mi smo se zaljubili.

Bangalore je glavno mesto zvezne države Karnataka in se nahaja na nadmorski višini 900 metrov. Velja za IT prestolnico Indije.

Zelo priljubljena jed za zajtrk, sploh v južni Indiji, je Dosa. To je fermentirana palačinka iz fermentiranega riževega ali lečinega testa z različnimi nadevi.

Verjetno vas zanima tudi njihova trenutna zdravstvena slika. Je dobra, po vsej Indiji so recimo konec novembra zabeležili nekaj več kot 8.000 novih okužb. Indijci so dobro precepljeni, cepila se je dobra milijarda ljudi. Trenutno situacijo lahko spremljate ogledate TUKAJ .

Indijsko veleposlaništvo v Sloveniji ima zelo dobro spletno stran, na kateri najdete podrobne informacije, spremljate pa lahko tudi sprotne spremembe in obvestila, v komunikaciji so zelo ažurni.

Za vstop v Indijo potrebujete:

Potrdilo o cepljenju.
PCR-test 72 ur pred odhodom. PCR-začne veljati od vzema brisa (mi smo ga naredili v Estetiki Medart v Ljubljani, kjer so res zelo nežni), pomembno pa je, da je še veljaven v času, ko se vkrcate na letalo, velja pa potem tudi za povezane lete. Se pa pred odhodom res dobro pozanimajte o zahtevah destinacij na poti in končne destinacije, saj se pravila lahko kar hitro spremenijo. Če na primer letiš iz Indije nazaj domov prek Dubaja, kljub PCR-testu pri Emirates pred vstopom na letalo želijo, da še enkrat opraviš hitri test. Mi pa ga ob vrnitvi z Maldivov na primer sploh nismo potrebovali;
Na spletni strani https://indianvisaonline.gov.in/evisa/tvoa.html vložite prošnjo za vizo, mi smo jo dobili v dveh dnevih. POZOR! Obstaja kar nekaj ‘fake’ spletnih strani, tako da bodite previdni in priporočam, da na povezave vstopate le prek spletne strani veleposlaništva.
Pred odhodom morate izpolniti formular Air Suvidha in online naložiti vse potovalne dokumente. To morate storiti vsaj 24 ur pred odhodom. Tega nikar ne pozabite!

Ob pristanku v Indiji se vam zna zgoditi, da zato, ker prihajate iz države s slabo epidemiološko situacijo, na letališču od vas še enkrat zahtevajo PCR-test, ki je mimogrede v Indiji precej cenejši, mi smo zanj ob odhodu na Maldive plačali 12 EUR. In kar bedno je bilo videti Slovenijo na vrhu seznama, obkroženo z rdečo.

Priljubljena nakupovalna ulica v Bangaloreju, Commotion Street.

Mesto sem raziskovala skupaj s prijateljico Ingrid June, ki naju je energija Indije obe navdušila.

Nekatere prijateljice so me spraševale, kako nujno je imeti potrdilo o cepljenju. Za Indijo zelo toplo priporočam, da ga imate, sicer vas čakajo obvezna karantena in komplikacije, tudi hoteli večinoma zahtevajo, da so gostje polno cepljeni. Na poti tja so nam že v Zagrebu natančno pregledali papirje, pa potem še v Frankfurtu, Abu Dabiju in ob pristanku v Bangaloreju. Nič ni prepuščeno naključju. Izpolniti smo morali kup obrazcev – no, v resnici večkrat enega in istega. ;). Najprej na spletu, še pred potovanjem, potem v Zagrebu, potem v Abu Dabiju pred vkrcanjem v letalo, enega smo morali ročno izpolniti na letalu in potem še ob pristanku na končni destinaciji. Dobra plat tega je, da znam zdaj številko svojega potnega lista na pamet. ;). Mislim, da smo šli potem na letališču v Bangaloreju skozi kakih pet kontrol … In ko že misliš, da je konec, te pred izhodom na letališče čaka še zadnja. Skratka, vdih, izdih in gre. Po eni strani se tako počutiš tudi bolj varno. Pomaga pa, da s teboj potujejo otroci. Zaradi Ane je šlo marsikje veliko hitreje, kot bi šlo sicer.

Na letalu in letališčih je obvezna kirurška masa, le otroci so izjeme.

Leteli smo iz Zagreba, prek Frankfurta, tam prespali, zjutraj z družbo Etihad nadaljevali pot v Abu Dabi (let traja 5 ur in 40 minut) in potem naprej v Bangalore (3,5 ure). Mi smo nato po koncu obiska v Indiji skočili še do Maldivov, saj so oddaljeni le slabi dve uri z letalom, in si tam privoščili vikend oddih. Kajne, kako dobro se sliši – vikend na Maldivih. Potem pa smo se prek Frankfurta z Lufthanso direktno iz Maleja vrnili v Ljubljano – let traja dobrih 10 ur, potem pa še slabo uro do Ljubljane. In si doma. Še večer prej v kopalkah posedaš na terasi hiške na vodi, naslednji večer pa pristaneš v snežni nevihti. Ampak kot so me naučili Indijci, tudi v tem sem uživala – da imam privilegij v 24 urah doživeti oboje!

Pisana, glasna in prijazna Indija

Mislim, da v Bangaloreju še dobro pristali nismo, ko me je naša Rebeka zasula z whatsapp sporočili: Ste že tam, Kako je?, Kakšni so prvi vtisi? No, naj povem, da je Dremljeva še bolj sitna kot moji starši, ki so zadovoljni, če se jim javim ob prihodu in potem še parkrat vmes. Njej pa moram, kadar sem na poti, vsak dan napisati vsaj dobro jutro in lahko noč.

V prodajalni sarijev. Blago je izdelano ročno, za tega na fotografiji, so za izdelavo porabili eno leto.

Indije se ne da enostavno opisati, treba jo je doživeti. Mi smo sicer ves čas preživeli v mestu, stanovali v hotelu in imeli svojega voznika, tako, da o kakšnem avanturističnem raziskovanju ne morem govoriti (česar se v nobenem primeru ne bi lotila :)). Ko prvič prideš v Indijo, doživiš rahel kulturni šok. Pri nas je trajal le en dan, potem pa smo hitro padli v njihovo sproščenost. Indijci se radi opišejo kot ‘vibrant’. Jaz bi to prevedla malo po svoje – zelo so glasni. Vse je zelo na glas. Govorijo glasno, glasba je glasna, glasno trobijo, ko vozijo, ampak kar je najbolj zanimivo, resnično vse to ni moteče. So polni življenja, energije, radi se zabavajo in plešejo, radi imajo barve – in nikakor ne gre brez hrane. Okoli hrane se vrti vse. Kot gostitelji se želijo izkazati in te dobesedno pitajo, jaz sem se z ene od večerij skoraj odkotalila, ker sem morala poskusiti vse, kar so naročili. Tudi lokalno vino, saj je v okolici Bangaloreja kar nekaj pridelovalcev vina.

Pani Puri je ena najbolj priljubljenih uličnih jedi.

Hrana je pekoča, tako, da priporočam, da se na to ob obisku Indije pač navadite.

Lahko rečem, da je vse tako sproščeno, da ne moreš ostati napet. Pol manj se sekirajo kot mi. Midva sva na primer stokrat preverjala vse informacije in dokumente, medtem ko so oni samo ležerno zamahnili z roko, naj se ne sekirava, ker se bo itak vse uredilo. In se seveda je. Ne tako hitro, kot sva si predstavljala midva, ampak se je. Konec dober, vse dobro.

Ne tarnajo, radi klepetajo in zadovoljni so s tistim, kar imajo. Lep primer je bilo že oblačno vreme, ko sem jaz takoj začela jamrati v stilu ‘pa ne že spet oblaki pa to’, a so mi lepo razložili, naj ga izkoristim za romantiko. Pri Indijcih oblačno vreme namreč velja za nekaj romantičnega, in kot nama je pojasnil eden od natakarjev na Maldivih, se tudi v bollywoodskih filmih romantični prizori najpogosteje odvijajo v takšnem vremenu.

Njihova tradicionalna oblačila so zelo barvita in bogato okrašena.

Pred leti sem bila v neki družbi, ki je bila na potovanju v Indijo, in opisovali so mi, da je bil že na letalu poseben vonj, prav tako tudi tam. Jaz moram priznati, da tega nisem opazila, ima pa tako ali tako vsako mesto svoj poseben vonj, a ga niti slučajno ne bi opisala kot smrad.

Malo se je treba privaditi tudi njihovega zmajevanja z glavo, saj sprva nisem čisto dobro vedela, ali mi prikimavajo, odkimavajo, izražajo nestrinjanje … Skratka, gre za prikimavanje, vsi pa tako ali tako govorijo angleško in sporazumevanje ni večja težava.

Vsaj tisti, s katerimi sem imela stike jaz, so vraževerni, pazijo na srečne in nesrečne dni, obožujejo Bollywood, so ponosni na svojo bogato kulturno dediščino in vero. Za slab dan velja torek in na primer na ta dan se recimo nikoli ne lotijo velikih nakupov, kot sta avto ali stanovanje. Moževi poslovni partnerji pravijo, da bi bil lahko to tudi dan, ko je vse zaprto ;). V Bangaloreju je večina prebivalstva hindujskega in obiskali smo tudi najstarejši tempelj ISKCON Sri Radha Krishna Temple. Tam se morajo pred vstopom obiskovalci sezuti, in če se želiš izogniti gneči, to storiš še v avtomobilu, na parkirišču. Mi smo potem še pol ulice prehodili bosi. Svojevrstna izkušnja in zagotovo nekaj, kar je iz moje cone udobja.

Kurta je tradicionalno oblačilo in je izjemno udobno.

Nekaj preprostih pravil za preživetje

Veljajo sicer za mesto Bangalore, kjer smo bivali mi, vendar jih je vredno upoštevati tudi ob obisku drugih lokacij v Indiji.

Pijte samo ustekleničeno vodo, tudi ledu ne dodajajte v pijače. Za vsak slučaj sem imela s seboj Sikapur gel, ki pomaga pri črevesnih težavah, ki jih mi nismo imeli.
V marsikateri trgovini naše bančne kartice ne delajo (»No international card, Madam« ;), nekje zahtevajo za plačilo s kartico tudi telefonsko številko in včasih dela, včasih pa ne. S seboj imejte dovolj gotovine in jo pač zamenjajte v rupije ali imejte s seboj predplačniško plačilno kartico.
Ne splača se obuti lepih čevljev. Oni nosijo japonke ali sandale, ker je zelo malo res urejenih pločnikov, ni pa redko, da vidiš tudi koga, ki je bos.
Mi smo tudi po mestu nosili maske zaradi smoga, saj je lahko zrak res onesnažen – mene je v nekem trenutku kar peklo v grlu –, pa tudi zato, ker je tudi po ulicah res gneča in kakršnokoli ohranjanje razdalje ni mogoče. Smoga je bilo veliko tudi zaradi tega, ker smo prišli po njihovem velikem festivalu Diwali (festival luči), kjer je zares velika uporaba pirotehničnih sredstev. Na splošno jih radi in pogosto uporabljajo.
Telefoniranje je zelo drago, zato si pač odvisen od wifija, ki pa ni ravno na voljo povsod. To je svojevrstna sprostitev in odklop, ki ga zelo priporočam.
Njihova hrana je pekoča. Tudi če naročiš nepekoče (‘Not spicy’), dobiš za naše razmere pekočo jed. Tako da smo se hočeš, nočeš vsi trije navadili na to, da hrana pač peče. Obstajajo sicer restavracije z na primer italijansko hrano, ampak zame je čar odkrivanja neke dežele, kulture ravno v tem, da uživaš tudi v lokalni kulinariki.
Močno odsvetujem, da vozite sami. V Bangaloreju je recimo zelo lepo urejen metro, uporabljate lahko taksije in motorne rikše (rečejo jim Auto). Tudi nič nenavadnega ni, da se vam kdo na dvopasovnici, vpadnici v mesto, pripelje v nasprotno smer – naš voznik nam je razložil, da, če dovolj glasno hupaš in “blendaš”, potem je to ok ;).
Priporočam, da si za raziskovanje mest najamete lokalnega vodiča.
Predvsem je pomembno, da prepustite šarmu Indije, se sprostite in uživate.

Indija z otrokom

Ko sem staršem povedala, da gre Ana z nama v Indijo, sem kar začutila njihovo nervozo. Ampak Indija je otrokom prijazna država, imajo jih radi, in kot sem že napisala, je šlo marsikje hitreje (na primer na letališču), ko so videli, da potujeva z otrokom.

Moram priznati, da smo imeli tudi na splošno opravka s prijaznimi ljudmi. Na ulici so se hoteli vsi fotografirati z Ano, v trgovini z oblačili sta dve dekleti pristopili k nama in prijazno prosili za fotografijo, na poroki, ki smo se je udeležili, je bila glavna zvezda in ne pretiravam, da je vsaj 30 gostov naredilo selfie z njo. Blondinke smo tam zelo priljubljene. V Bangaloreju smo stanovali v hotelu Four Seasons in edina težava, na katero smo naleteli, je bila, da otrokom niso pustili v bazen, ki so ga lahko uporabljali le tisti, ki so polno cepljeni. Pred vstopom v hotel vsakokrat opravite varnostni pregled, zmerijo vam temperaturo, enako velja za nakupovalne centre.

ZA NASLEDNJI TEDEN PA SEM PRIPRAVILA ZAPIS O INDIJSKI POROKI, DOGODKU, KI BI GA MORAL VSAJ ENKRAT V ŽIVLJENJU DOŽIVETI VSAK.